- 25 Maj 2004, 09:08
#8468
Ko sem s Tjašo pil jutranjo kavico, se mi je porodila misel, da bi se za spremembo udeležil tudi kolesarskega vzpona. Ker pa to leto nimam tudi kilometra prevoženega s kolesom sem ji razkril, da mislim za razliko od ostalih let, letos ta vzpon preteči. Ves motiviran in s svoje strani izzvan, sem že ob 7 uri pripravil vso tekaško opremo in nestrpno čakal (kot bi šel na tekaško tekmovanje), uro odhoda.
V Spodnji Hotič (start vzpona) sem prišel ob pol devetih, jutranji mraz je popuščal, sonce je pridobivalo na moči. Organizator (večinoma moji znanci) mi pokaže omizje, kjer sprejemajo prijave vendar jim povem, da se ne bom prijavil, kjer mislim vzpon preteči. Bili so zelo navdušeni. Kasneje me je napovedal tudi uradni napovedovalec, ki je oznanil, da se bo poleg kolesarjev letošnjega vzpona na Geos udeležil tudi član Tekaškega foruma, ki bo ta vzpon pretekel. Slišal sem ploskanje. Že tako motiviran, postanem še bolj.
Za dodaten izziv poskrbi moj dober znanec, moj sosed Marko Rappl (triatlonec, izreden športnik), ki mi v pogovoru omeni, da se to razdaljo da preteči v ca. 35 minutah. Tako od njega dobim še dodatno spodbudo in okvirni čas, ki mu v začetku ne verjamem, vendar se na koncu izkaže, da je bila njegova ocena časa točna. Predlaga mi še naj štartam 15 minut pred kolesarjem, da pridem na cilj približno z najboljšimi kolesarji. In res, štartam ob 9.45.
Trasa se začenja z dokaj ravninskim delom, ki pa se po 800 m počasi neopazno začne dvigovati. Noge segreje prvi 150 metrski lažji vzpon, ki pa ne popusti, vse do kar dolgega »S« ovinka, ki ima okoli 15 m ravnine. Tu tudi prvič sonce pokaže svojo moč, moje telo je že lepo ogreto. Cesta polna ovinkov in klancev, me v znatni vročini pripelje do Vač, kjer se cesta za kakšnih 300 m vsaj malo poravna. Tu med tekom malo otresem noge, saj me takoj po izhodu iz vasi čaka zelo strm, skoraj 1 km dolg klanec. Klanec obsijan s soncem, klanec, ki ne popušča, še manj pa jaz. Vmes naj še omenim, da me je skoraj v celoti proge spremljalo tudi policijsko vozilo z policistom, ki je tudi moj dober znanec. Vseskozi me je bodril in mi preko radijske postaje njegovih kolegov poročal, kje se nahajajo kolesarji.
Ko pretečem ta strm klanec, sam pri sebi ocenim, da me kolesarji verjetno ne bodo ujeli. Ta misel me po dokaj ravninskem delu, skozi lep senčni gozd, požene, mi da krila. Manjše klance premagujem z lahkoto, noge delajo kot stroj, ki ne pozna obremenitev. Ko na koncu gozda zaslišim še glasbo, ki se je vila po zvočniku na cilju, prestavim v »nevem« katero prestavo in skoraj v 200 m dolg klanec sfiniširam v ciljno črto na Geosu. Čas 36:04 (4,56 t/km; 12,14 km/h). Skoraj bi me kap! No čez nekaj trenutkov pa prigonijo tudi prvi kolesarji, ki so štartali z malo zamude (10:10). Prvi je prišel v času okoli 18 minut. Iskrene čestitke kolesarkam in kolesarjem, tudi oni so kasta zase.
Ljudje zbrani ob geometričnem kamnitem stebru mi čestitajo, uradni napovedovalec objavi moj doseženi čas, ljudje mi ploskajo. Bil sem neverjetno počaščen, bil sem ponosen nase. In kot »veliki zmagovalec« tekaškega vzpona na geos, sem imel tudi ugodnost in čast se peljati v policijskem avtu, ki me je po hitrem postopku pripeljal do avta v Spodnji Hotič. Hvala!
Tek na Geos, je bil tek, ki se ga bom zapomnil predvsem po moji neverjetni motivaciji. Kot prvi vzrok je bila verjetno meni domača prireditev, vzpon na Geos kot izziv, nadalje prisotnost mojih znancev, tudi pogovor in nekaj vzpodbudni besed Hilarija (Radovan Skubic) so mi vlili neverjetno moč in energijo. Predvsem pa mislim, da je glavni razlog, da sem šel na tek neobremenjen z tekmovanjem in rezultatom. Obljubil sem si tudi, da to traso pretečem vsaj enkrat na mesec in jo predstavim še moji tekaški kolegici NatašiP. Komaj čakam

