- 23 Maj 2007, 11:03
#91788
Vtisi so se ulegli in stabilizirali.
Tako da lahko ob prej napisani suhoparnem opisu dogodka posebej podam malo bolj osebni opis potek samega teka. Verjetno pa sem malo lump in malo nagajam zgornjima dvema jamrajocema vtisoma.
Torej tako:
Strel iz pištole in tek po mestnih ulicah.
Ta obèutek prvih korakov po strelu iz pištole in premik množice poznamo vsi, ki smo kdaj tekli na kakšni veèji prireditvah in zato nima smisla da ga sedaj projiciram.
Po nekaj ped do dest minut teka smo prišli izven mesta. Mislim da imam tu neko spominsko luknjo namreè ta prehod iz mesta pa do toèke na grièu kjer je tik nad nami bobnel helikopter se mi zdi nekako prehiter.
V tem vznemirjenju in priznam tudi mravljinci so šli po nogah ( heheh pa niso bili krèi sem bil namreè precej dobro založen v mišiènih rezervah z Mg in Ca ) sem dvignil glavo gor in opazil na pristajalnem drogu snemalca. Tekaè pred menoj me je povlekel v atmosfero mahanja kameri. Naslednje kar se spominjam iz teh zaèetnih delov, da sem bil najprej pozoren na prve sklade lepo oèišèene hlodovine in moja frustracija - sekanje dreves - se je aktivirala.
Teèem lep urejeno venomer prehitevam in sicer èutim da tukaj nekaj ne štima. Ampak, ker sem bil toèno teden dni nazaj tako naelektren od publike na 12urnem teku v AUT sem si rekel, da ne bom skrbel in se paè prepustil nogam.
Proga je bilo lepo tekoèa, prve postaje, ...rahlo valovanje višine.
Vreme je bil oše dokaj hladno ( posebej zame ). In kljub dolgim rokavom in dolgim tekaškim hlaèam sem se poèutil dokaj sveže.
V zgornjem delu telesa sem se poèutil odlièno. Pulza sicer jaz ne merim že dolgo veè ne na tekih ampak srce sem èutil da je delalo odlièno. Tudi igral sem se z dihanjem skozi nos in s trebušno prepono. Zadrževal vdihe in izdihe ter treniral izboljšano porabo vdihov.
No pa kot je Ervin omenil v svojem sestavku pa je poèasi tudi meni prišel 25km. Toèno ne vem kaj se je dogajalo. Že od zaèetka sem se èutil malo blokiranega , zapolnjenenega. Moram priznati da sem zaradi potrebe po hitri regeneraciji mišic in ustreznih organsko vezanih elektrolitov po teku 12urnem teku soboto prej , dal poudarek na doloèeno dieto. Ta poudarek sicer ni niè posebnega. Vèasih sem moral zaradi enih bolezenskih težav veliko bolj intenzivirati ta naèin. Ampak vseeno èutil sem da bi moral nekaj uravnotežiti.
Ko sem tak orazglabljal kaj se dogaja z menoj so me zaèeli prehitevati. Vsi tisti ki sem jih opazoval med tekom. Namreè ko teèem pred prehitevanjem ponavadi spremljam tekaèa pred seboj da nekako poskusim zaèutiti èe bi se lahko ujel v ritmu ( dihanje, korak ) in potem èe ne gre prehitim ali pa èe sem skurjen upoèasnim in se oddaljim.
V tej meditaciji sem se pogovarjal z enim Nemcem, ki je imel na majici napis da teèe na Thuringer Energijo ( oznaka podjetja kjer je bi lzaposlen ). In malo me je zamotil razgovor o vetrni elektrarnah v dolini ter podjetju e-on. Ampak nekako ni bilo dovolj. Zato sem se pri naslednji skladovnici hlodov poslovil od njega in stopil za hlode ( uff se prebijati sem se moral od vej smrek ki so stegovale veje proti hlodom pardon hlodi so jim stali napoti ) ter poskusil opraviti veliko potrebo. Heheheh sedaj ko to pišem sem se spomnil da sem kakšne nekaj kilometrov nazaj tekel mimo ene jasice ( hmmm tam sem dobil preblisk na Mnysek ) kjer je hlaèe oblaèil ravno eden tekaè. NAsmejal se mi je - ne vem komu je bilo bolj nerodno .
Ali njemu ali meni ker sem zaustavil pogled na drugi najbolj naravni aktivnosti èloveka na svetu. Ampak ne da bi imel kakšne frustracije ampak ker mi je dal misliti, da bi morda to tudi meni pomagalo.
To najino spogledovanje heheh sem prekinil jaz s pozdravom z dvignjeno roko - verjetno sem hotel kompenzirati tisti bedasti obèutek kaj te gledas èloveka pri WC potrebi heheh.
No in tako je prišlo da sem tudi jaz poskusil rešiti neko mojo èudno blokado. Sem si vzel kar èas . Haheheh malo je bilo boljše pa ne dolgo.
Noge so spet postajale težke. Reševali so me edino vzponi. V vzponih kjer sem tekel sem potem pri ravnici in spustu imel neko inercijo.
Prihajal je 40.kilometer. In zame je prišla usodna odloèitev. Že prej sem razglabljal ...sem se res tolko zdrogiral z eno vrsto sadja in zelenjave v prejšnem tednu da moram sedaj to uravnotežiti. Pomislil sem na Na, fosfor...ogljikove hidrate vse... In potem sem naredil potezo, zaradi katere sem se sam sebi že malo zdel odvraten heheh.
Zaèel sem piti Coca-Colo. In blokada v spodnjem delu telesa je popušèala. Jasno kofein, fosforna kislina...bomo že zdržali.
In tako sem opustil banane, vodo, pa še kakšno svojo pogruntavšèino in po 40.kilometru tekel na ÈRNO ZLATO : coca-colo heheh.
Zaèela je prihajati vroèina in poèasi sem zaèel dobivati nekatere tekaèe. Ampak veèina, ki je tekla mimo mene so že pobegnili.
Spomnim se še nekaj 5 ali veè kilometrov nazaj ene krize. Tekli smo po asfaltnem spustu zelo strmem. Asfalt je bil poln ostankov posusnega pa potem namocenega cvetja in plodov listavcev. Majhna zenska ki me je pred tem zacela dohitevati ( èokata svetlolasa in s kratkimi lasmi ter modri tekaški dres ) je bila tik pred menoj in ji je na tem spolzkem terenu spodrsnilo. Hitro se je ujela. Spomnim se da sem se tukaj malo spraivl k sebi in zaèel teèi tisti moj stari reševalni stil - drobni hitri korakci, ki sem jih verjetno opustil tam nekje daleè nazaj na mojih spustih po Pohorskih strminah.
Torej po reševanju vojaka Ivana s Coca-Colo sem v tem ritmu nadaljeval.
Tekaèe sem prehiteval na vzponih oni pa mene malo manj na spustih veliko bolj pa na ravnicah. Spomnim se enega Nemca z zeleno majico ko sva tako ubirala že eno 3 sekvenco prehitevanja med seboj sem mu ob 4.vzponu rekel naj ne skrbi. Bo me že dobil na drugi strani vzpona.
Po drugi strani pa mi ti vzponi nekak niso ležali. Ne vem kaj mi je bilo. Verjetno me je motila menjava ritma, ki je sledila vzponu. Verjetno sem bil že len in se mi ni dalo veè iti tega prehitevanja pa zopet mimo tebe ...heheh tekaèe prepoznaš že po sapi. Po drugi strani mi je vzpon dal neko energijo tako da mi ni sutrezalo da bi usklajeval ritem s tekaèi in vedno bil z njimi. Ja èuden tiè sem. Paè tak je blo.
Ja namreè kaj se je dogajalo. NEkako po 50.kilomteru ki sem ga komaj èakal sem bil v velikem prièakovanju èeš. Tako zdaj pa bo teh valèkov gor in dol konec pa bom lahko razèistil in se posvetil spustu in se ne veè spraševal kaj se dogaja. Zagnal se po spustu in gotova zgodba. Namreè dan prej sta me Erwin in Dušan tako vzpodbudno nahecala in mi kazala iz ceste skozi steklo avotmobila potek poti in kako se v tem delu sedaj 20km spuscamo. Pa se spet ukvarjam z vzponi in še hujše vèasih celo poèasno vpzenjajoèo ravninsko stezo. Pa sem si mislil èloveka paè nista bila usklajena v vtisih. Nekje sem imel v spominu Erwinove besedo 15km ali 12km saj nisem bil veè preprièan. Dobro sem paè narobe razumel.
Pa pride 60.kilometer pa še eden vzpon - zelo konkreten vzpon.
Takrat pa sem bil že na oba jezen. KAj mi porkaduncl gresta nekaj govoriti da potem nekaj prièakuješ in moraš se ukvarjati s spremebo programa heheh. Ko pa sem doživel vzpon še tik pred 70.kilometrom pa se mi je namesto jamranja KAJ TE JAZ DELAM TUKAJ, ali mi je treba super-maratonov in tekanja po hribih rajši bi sedaj doma pil pivo ali se sprehajal s psom...no sem jaz negativno energijo sprostil v stavku ki sem si ga rekel heheh Erwin in Dušan zdaj pa sta že lažnivca.
No pa saj se nisem samo s tem ukvarjal.
Bilo je nekaj dolgih spsutov tako da sem se le lahko malo prepustil in malo noge utiril v ritem. Spomnim se tekaèa v rumeni majici ( na katerega me je kasneje opozoril Edo ), ki me je zvesto spremljal. Za razliko od ostalih mi je dihal za vrat tudi pri vzponih. In praktièno je bil ta za menoj skoraj do konca. Mislim da je bil kaksno minut pred menoj v cilju. Edi mi je kasneje govoril kako dobro ga ja on obvladoval potem pa je anenkrat pobegnil ta tekaè mimo Edija. Izgleda da èlovek ima strategijo prehitevanja tekaèev pred seboj.
Tik pred ciljem ( 800 m ) sem ne vem kolikiè že spet prišel do enega mladega dekleta ( poudarjam mladega zaradi tega ker recimo da je imela 25 let v SLO bi težko našel tako mlade k iteèejo progo nad 40kilometrov- se opravièujem izjemam punce na TF-u ). Tudi z njo pravzparav z njima dvema ( tekla je s fantom ) sem imel tisto zogodbo naprej nazaj ...vzponi se dobimo, kratki spusti se zopet razidemo. Tiokratni spusti je bil toliko dlajši da sem le svoje noge nekako uspel utiriti v ritem spusta in sem ju dosegel. Fant je zaèel svoje dekle držati za roko. Nekako sem bil v poziciji da bi ju morda še prehitel. Ampak ta scena me je kuj prevzela. Ko jo je držal za roko, vzpodbujal njen tempo da sem kar ene 5m za njima tekel vse do ozkega vodila za tekaèe. Fant je zaèel vzklikati publiki: Applaus, Applaus in dvigoval dekletovo roko. Znova mravljinci ob opazovanju te situacije. Tako se zdiš samemu sebi nepomemben heheh pa vendar full naelektren ...he morda bi moral teèi še enkrat nazaj do Eisenacha sedaj ko se me strup od Coca-Cole tako dobro vsedel v mišice heheh.
Tik pred korakom v ciljno èrto in piskom na moj chip slišim napovedovalca
Ivan Dvariè ( heheh tudi v AUT se je motil napovedovalec na tribuni pa me je v navijanju priimek ponovil sigurno ene 10krat pa še vedno ni mogel izgovoriti pravilno )...in potem njegov komentar da celo iz Slovenije.
Motam se po ciljnem prostoru vzamem še eno Coca-Colo heheh èe sem se že navadil na drogo...tekaèe ki so že umirili svoje mišice povprašam kje je prtljaga...in se nekako zaènem kotati med koreninami do travnika posejanega s postrjeno prtljago. No v Logarski za to skrbi vojska tukaj pa je zato skrbel Deutsche Post ( vsaj po tovornjaku sodeè ). Med tem slišim oddaljeni glas komentatorja in še enkrat beseda Slovenija. Sprašujem se kdo bi to bil ...sodeè po izkušnjah iz nekaj tekov iz Logarske sem pomislil na Eda. No kasneje se je izkazalo da me obèutek ne vara.
Spravim se na projekt tuširanja. Že v Mnysku sem dobil asociacijo kaksnega koncetracijskega taborisca ( sorry malo sem preveè banalen ) ampak tam je sprièo malo ljudi v tistih halah ta obèutek se sprevrgel v veselje in uižvanje v udobju ko si lahko dva ali veè tušov usmeril nase.
Tukaj pa v množici tekaèev ( Manner - Kampfer hehe ) v šotoru kjer smo se slaèili ( verjemite to je kar zahteven projekt ko si trd ...kako spraviti nogavice ali spodnje hlaèe iz sebe ko se moraš skloniti pa vse zaboli heheh ). In potem množica nagih ritk pod tuš in debate kdo kje kako kateri del proge...kakšna vroèina.
Skratka zelo tipièen pa vendar zelo poseben tekaški dogodek v mojem spominu. Teden dni prej se nisem uspel stuširati sprièo tušev na drugem koncu mesta. Zato pa je sedaj kljub gužvi in sprièo debate bila oprana zadnja sled znoja iztisnjenega v Turingijskem gozdu.
In to je to.
Zdaj pa reète zakaj èlovek ne bi kar ponavljal te dolge teke po gozodvih.
Aha ranvo danes sem na poti v sluzbo bral tako malo za nazaj casopis ki so ga izdali pred prireditivjo ( saj veste zgodbe , fotke prejsnih prireditev, opis sponozorjev, opis prog skratka nek bilten pred dogodkom ).
In ravno berem o tistih hlodovinah...v èlanku kjer je predstavljeno njihoivo GozdnoGospodrarstvo pišejo o orkanu Kyrillu ki da je kriv za te poseke. In govorijo o sožitju rekreacije ( tek, gorsko kolesarjenje, smuèarski teki ) in ohranjanja gozda ( moja Best priljubljena tema ).
Skratka no Ervin mi dan prej omenil to da naj bi bil vetrolom bil kriv za tisti poseg in ne kaksne bodoce investicije v vetrne elektrarne.
No hvala Bogu èe je tako. Imamo vsaj upanje v ta ohranjevalni zeleni trend v EU , da se ga bomo nalezli tudi v SLO.
.