Vsekakor je čudno, da dobro organiziran ob Savi ni bolj priljubljen. Vsebuje vse, kar ga lahko naredi popularnega, pa se ga udeleži le dve stotniji tekačev. Tek je sredi Ljubljane, v jesenskem času, ki je ugoden za tek, dva tedna pred ljubljanskim maratonom in je odličen preizkus za ugotavljanje pripravljenosti za mali maraton. Proga je zelo raznovrstna in skoraj brez višinske razlike. Teče se po makadamu, asfaltu, po travi, gozdni stezi, nasuti cesti, poljski poti med koruzo, ob Savi…. Trasa je privlačna tako v lepem vremenu ali v dežju, ko postane proga nekaj posebnega, zanimivega, kar ostali teki le redko nudijo. Parkirišče je veliko, okolica prekrasna, tekači pa ne izkoristijo tako ugodnih pogojev za tek.
Nekateri pa smo zaznali lepo priložnost in se teka udeležili. Čeprav sem mislil, da mi bo vroče, saj je na Gorenjskem sonce žgalo že navsezgodaj, pa je blagodejna ljubljanska megla poskrbela za sprotno in vsestransko hlajenje. Kot drobni tuški ali tušeci ali kakorkoli se že reče majhnim tušom ali prham ali prhkam, ki so vso pot hladili telo, je siva, hladna para meglenih kapljic uravnavala hlajenje in gretje in ustvarjala temperaturo telesa, ki je ravno pravšnja za tek. Ko pa je bila tekma končana, se je koprena prijazne megle dvignila in toplo sonce je grelo telesa, ki so bila zaradi izgubljenih kalorij kar potrebna toplote.
Meni je bil tek nekaj posebnega še za to, ker me je simpatična tekačica izbrala za zajca. Sicer sem bil zajec kot se spodobi, velik, opazen, s širokim hrbtom, ki se ga opazi tudi iz Šmarne gore. Lahko bi rekel, da sem bil velik zajec, zajčina, če ne celo zaječar. A s prevzemom vloge zajca sem moral prevzeti tudi moralno odgovornost, da sem se obnašal kot pravi zajec. Nisem smel tekati sem in tja, včasih hitreje včasih počasneje, se obotavljati, s pretvezo zavezovati vezalke, ob okrepčevalnici malo zabušavati, vsake toliko časa se umakniti v grmovje kot da odvajam odvečno tekočino, vmes pa bezljati sem in tja. Ne, zajec je odgovorno delo, teči je treba v začetku bolj počasi, zadnje kilometre pa malo hitreje, na koncu pa kar dati vse od sebe. Zajec mora slediti svoji vlogi in preteči progo v takem času, da je še možna in sprejemljiva za tekačice in tekače, ki se odločijo kljub vsemu slediti zajcu.
Kakorkoli, sodeč po pohvali v cilju, sem vlogo zajca opravil povsem odlično, saj si tekačica sploh ni predstavljala, da bi 13 km dolgo progo lahko pretekla v takem tempu in v enem kosu. To je veljalo tudi zame in s tem priznam, da je vloga zajca tudi meni zelo koristila. Zato je zajec družbeno koristen poklic, ki pozitivno vpliva tako na zajca kot na zasledovalce.
Organizatorji zaslužijo pohvalo za izredno hitro objavo rezultatov. Meni pa je tek ostal v lepem spominu in drugo leto, če bo zdravje in kondicija, se ga spet udeležim.
Tekačici, ki sem ji služil kot zajec, se zahvaljujem, ker je pripomogla k mojemu umirjenemu in pametnemu teku in sem že ukrenil ustrezne postopke, da se ji ponudim za zajca na ljubljanskem polmaratonu.
, fajn proga, dobro označena, tko da se nismo zgubil, megla lepo za zdraven, ampak pol pa se je sonček pokazal, veliko prijaznih in veselih obrazov, zagnanih tekačev, res, prijetno nedeljsko dopoldne 
, velika škoda le, da je mojega sotekača obiskal močan prehlad in je obležal v postelji 
. zaradi njega (ali pa njegovih nog, ki sem jih gledala vseh teh skoraj 13km 
