- 02 Avg 2009, 12:14
#191965
Bom kar tu napisal o mojem prvem prečenju Pohorja.
Prvotni načrt je bil,, da grem traso Pohorja samo spoznavat in na polovici nekje prespat v spalki. Nekje na Šumiku pa sem se odločil da grem skozi v enem dahu in sem spalko nosil s seboj brez potrebe.
V četrtek zjutraj sem s kolesom štartal iz Razkrižja (Hrvaška meja). V Mariboru sem se preoblekel v tekaške cunje in nadaljeval peš iz MB na snežni stadion, potem pa vseskozi po planinski markirani poti do Dravograda. Ves čas napete oči zaradi iskanja markacij, ker poti nisem poznal. To je posebej naporno ponoči, ker moraš z lučko obsvetiti vsako drevo, sicer lahko zaideš, kot sem tik pred koncem tudi sam. Na Ruški koči sem poklical Semjula in ga malo povprašal za pot. Potem pa Šumik, Pesek, Lovrenška jezera, Ribniška koča, Grmovškov dom, Partizanka, Dom pod kremžarjevim vrhom in po Šišernikovi poti do Dravograda. Malo pred Dravogradom sem izgubil markacije in šel naprej po občutku. Na eni domačiji so imeli ob štirih zjutraj še luč in so me usmerili v dolino. Tako sem prišel v dolino na glavno cesto ene štiri km nad Dravogradom ob 5.30 uri. Skupaj sem bil tako na poti 20 ur bruto. Nisem imel nekih težav, vse skupaj sem prenesel zelo dobro. Nad pričakovanji.
Potem pa neverjetno naključje. Na glavni cesti dvignem prst (ni se midalo po asfaltu krevsat do Dravograda) in ustavi mi prvi avto. Od kod prihajate. Pohorje, malo sem se na koncu izgubil. On pa, jaz sem tisti ki skrbim za markiranje Šišernikove poti. In potem sva jih rekla nekaj na to temo.
Pohorje je precej zaprto in ni tako razgledno kot Kozjak. S Pohorjem opraviš nekoliko lažje kot s Kozjakom, kakšne lahkote pa kljub vsemu ne pričakovat. Nekje na tričetrt poti misliš, da si že zmagal, pa nisi. Proti koncu se čas malo upočasni. Ampak tako je skoraj vedno. Partizanka je do nadaljnjega zaprta. Lovrenška jezera obvezno ogledat. V koči na Pesku izredno prijazna dekleta, ena odlično pozna poti. Strmi deli so precej razriti in je treba pazit na gležnje. Posledica pogostih neviht. Vode je povsod kar veliko. Tista v Šumiku je nekam rjava, ampak sem jo vseeno pil.
Iz Dravograda sem imel ob sedmih zjutraj avtobus, do Mb malo zadremal, tam nakupil sadje in zelenjavo, peš do hčerkinega stanovanja, najedel, napil, malo predremal, potem pa na kolo in nazaj na Razkrižje. Na poti sem v Agati pri Lenartu pojedel pizo s siri, kar je bila verjetno napaka. Danes pogosto obiskujem Wc.
Aha še to. Verjetno je bolje štartati v Mb ponoči in potem tisti del na Slovenj Gradcem, ali kje je že to, obdelati podnevi. Ker tam je kar razgledno. Ko sedaj gledam karto, se da pot fajn zracionalizirat s sekanjem. Ampak moraš zadevo poznat. Kaj pravite stari mački?
Prvotni načrt je bil,, da grem traso Pohorja samo spoznavat in na polovici nekje prespat v spalki. Nekje na Šumiku pa sem se odločil da grem skozi v enem dahu in sem spalko nosil s seboj brez potrebe.
V četrtek zjutraj sem s kolesom štartal iz Razkrižja (Hrvaška meja). V Mariboru sem se preoblekel v tekaške cunje in nadaljeval peš iz MB na snežni stadion, potem pa vseskozi po planinski markirani poti do Dravograda. Ves čas napete oči zaradi iskanja markacij, ker poti nisem poznal. To je posebej naporno ponoči, ker moraš z lučko obsvetiti vsako drevo, sicer lahko zaideš, kot sem tik pred koncem tudi sam. Na Ruški koči sem poklical Semjula in ga malo povprašal za pot. Potem pa Šumik, Pesek, Lovrenška jezera, Ribniška koča, Grmovškov dom, Partizanka, Dom pod kremžarjevim vrhom in po Šišernikovi poti do Dravograda. Malo pred Dravogradom sem izgubil markacije in šel naprej po občutku. Na eni domačiji so imeli ob štirih zjutraj še luč in so me usmerili v dolino. Tako sem prišel v dolino na glavno cesto ene štiri km nad Dravogradom ob 5.30 uri. Skupaj sem bil tako na poti 20 ur bruto. Nisem imel nekih težav, vse skupaj sem prenesel zelo dobro. Nad pričakovanji.
Potem pa neverjetno naključje. Na glavni cesti dvignem prst (ni se midalo po asfaltu krevsat do Dravograda) in ustavi mi prvi avto. Od kod prihajate. Pohorje, malo sem se na koncu izgubil. On pa, jaz sem tisti ki skrbim za markiranje Šišernikove poti. In potem sva jih rekla nekaj na to temo.
Pohorje je precej zaprto in ni tako razgledno kot Kozjak. S Pohorjem opraviš nekoliko lažje kot s Kozjakom, kakšne lahkote pa kljub vsemu ne pričakovat. Nekje na tričetrt poti misliš, da si že zmagal, pa nisi. Proti koncu se čas malo upočasni. Ampak tako je skoraj vedno. Partizanka je do nadaljnjega zaprta. Lovrenška jezera obvezno ogledat. V koči na Pesku izredno prijazna dekleta, ena odlično pozna poti. Strmi deli so precej razriti in je treba pazit na gležnje. Posledica pogostih neviht. Vode je povsod kar veliko. Tista v Šumiku je nekam rjava, ampak sem jo vseeno pil.
Iz Dravograda sem imel ob sedmih zjutraj avtobus, do Mb malo zadremal, tam nakupil sadje in zelenjavo, peš do hčerkinega stanovanja, najedel, napil, malo predremal, potem pa na kolo in nazaj na Razkrižje. Na poti sem v Agati pri Lenartu pojedel pizo s siri, kar je bila verjetno napaka. Danes pogosto obiskujem Wc.
Aha še to. Verjetno je bolje štartati v Mb ponoči in potem tisti del na Slovenj Gradcem, ali kje je že to, obdelati podnevi. Ker tam je kar razgledno. Ko sedaj gledam karto, se da pot fajn zracionalizirat s sekanjem. Ampak moraš zadevo poznat. Kaj pravite stari mački?
Tudi na korenček gre.
