- 30 Avg 2009, 20:52
#195340
No,danes pa smo se v kompletni postavi udeležili unega ta cikcak navpičnega teka na Kovk. V glavi namen, da pa moram iti pod mus, na drugi strani glave in od glave proti dol pa prehlajena do daske. Zato sem do 14. ure ležala u krevetu in upala, da me vrtoglavica in vse, kar spada k prehladu, mine.
Ma, nič ni minilo… dokler ne zagledaš vseh kameratov, k so se prišli martrat… Pole pa kar nekam izgine vse hudo.
No, moj ZZ se je že dopoldne podil s kolesom po Predmeji na tekmi, ( pstt! Se je švercal!!!) in tudi Aličev in Vinčec in Sokol so kolesarli, sam da oni pa prav zares! In pole, kot da ni zadosti, se prikažejo še na cikcak navpičnem teku na Kovk. Ma, kej čmo niti pravt, kjeri so bli… sej vejste.
Bem, če zmorejo oni vse to, bom pa, nej strejla, tudi jast en bogi cikcak premagala. Vmes sem se še kašnemu malo zjokala, kolk mi je hudo in ata Koširjev mi je obljubu, da ko me dohiti, me pa ne spusti , pa magari, če me vleče za roko do vrha.
Bem, štart in gremo. Tista asfaltna strmina je že kar na začetku taka, kar kruta, da bi človk že od začetka hodil, a kaj, ko so ob progi ljudje, ki te spodbujajo in se ne smeš pole kar vržt v mačka in povleč rep med noge. Moraš it, kot da greš v dolino, potrpi mati, boš že pole dihala, pa magari skoz uha…
Uf, danes bo pa kruta, ma sam kej sem šla, se sprašujem že na prvem km. Jej, če se mi pole, malo višje, zvrti in padem dol v prepad? Ma ne bo nič cikcak, bo direkt! Ma, nje mati, dej, dej sej zmoreš, bejži lepo, tako kot upaš, pa bo. In res, šlrge se mi nekako udelajo in korakam jast strumno proti vrhu.
Jeah!!! Ma, sam da sem gor!!! Hvala Bogu, spejt sem zmagala! In cajt? No coment! 2 sekundi boljši od lanskega. Bwo!? Kdu bi zastopu?!
Na vrhu so gostoljubni Budanjci postregli s pravim sadnim rajem, saj res ne vem, kaj je manjkalo. Fige, grozdje, banane, jabolka, hruške, lubenica, slive… Ej, pijače, kolikor ti paše, jast, k sem strašno prehlajena, sem si izborila uno, brez barve…
Plačilo za vse hudo je bil seveda tudi prekrasen pogled na dolino, ki je segal vse do morja.
In že jo mahnemo v dolino in ni ga bilo možakarja ne možakarce, ki se ni spraševal: » Ma, kaj to smo mi tekmovali proti gor? To pa je strmina, ejga, bi rekli Gorenjci.«
V dolini nas je že čakala lepa majčka in večerja: fina jota s klobaso in sladica, šanki so ob krajevnem prazniku, ki ga praznujejo danes krajani, že delali s polno paro. Igrišče je bilo polno obiskovalcev. Muzikantje so igrali lepe skladbice. In ta najbolj pogumni so se že zavrteli.
Prav vsi smo si lahko postregli s sladoledom, ki ga je sponzor častil ( moji mulci, vem, da so naredili zgubo…ker oni ne poznajo besede : EN sladoled)
Vsaka čast organizatorjem, saj so dodatno nagradili s praktičnimi darilci prav vse mlade tekače.
No, po podelitvi, ki pa je bila kar malo kasno, pa smo morali na vrat na nos domov, saj se mularija odpravlja na žur v sosednjo vas.
Organizatorji, lepo ste se potrudili, da je tudi 4. tek na Kovk uspel. Hvala vam.
Ma, nič ni minilo… dokler ne zagledaš vseh kameratov, k so se prišli martrat… Pole pa kar nekam izgine vse hudo.
No, moj ZZ se je že dopoldne podil s kolesom po Predmeji na tekmi, ( pstt! Se je švercal!!!) in tudi Aličev in Vinčec in Sokol so kolesarli, sam da oni pa prav zares! In pole, kot da ni zadosti, se prikažejo še na cikcak navpičnem teku na Kovk. Ma, kej čmo niti pravt, kjeri so bli… sej vejste.
Bem, če zmorejo oni vse to, bom pa, nej strejla, tudi jast en bogi cikcak premagala. Vmes sem se še kašnemu malo zjokala, kolk mi je hudo in ata Koširjev mi je obljubu, da ko me dohiti, me pa ne spusti , pa magari, če me vleče za roko do vrha.
Bem, štart in gremo. Tista asfaltna strmina je že kar na začetku taka, kar kruta, da bi človk že od začetka hodil, a kaj, ko so ob progi ljudje, ki te spodbujajo in se ne smeš pole kar vržt v mačka in povleč rep med noge. Moraš it, kot da greš v dolino, potrpi mati, boš že pole dihala, pa magari skoz uha…
Uf, danes bo pa kruta, ma sam kej sem šla, se sprašujem že na prvem km. Jej, če se mi pole, malo višje, zvrti in padem dol v prepad? Ma ne bo nič cikcak, bo direkt! Ma, nje mati, dej, dej sej zmoreš, bejži lepo, tako kot upaš, pa bo. In res, šlrge se mi nekako udelajo in korakam jast strumno proti vrhu.
Jeah!!! Ma, sam da sem gor!!! Hvala Bogu, spejt sem zmagala! In cajt? No coment! 2 sekundi boljši od lanskega. Bwo!? Kdu bi zastopu?!
Na vrhu so gostoljubni Budanjci postregli s pravim sadnim rajem, saj res ne vem, kaj je manjkalo. Fige, grozdje, banane, jabolka, hruške, lubenica, slive… Ej, pijače, kolikor ti paše, jast, k sem strašno prehlajena, sem si izborila uno, brez barve…
Plačilo za vse hudo je bil seveda tudi prekrasen pogled na dolino, ki je segal vse do morja.
In že jo mahnemo v dolino in ni ga bilo možakarja ne možakarce, ki se ni spraševal: » Ma, kaj to smo mi tekmovali proti gor? To pa je strmina, ejga, bi rekli Gorenjci.«
V dolini nas je že čakala lepa majčka in večerja: fina jota s klobaso in sladica, šanki so ob krajevnem prazniku, ki ga praznujejo danes krajani, že delali s polno paro. Igrišče je bilo polno obiskovalcev. Muzikantje so igrali lepe skladbice. In ta najbolj pogumni so se že zavrteli.
Prav vsi smo si lahko postregli s sladoledom, ki ga je sponzor častil ( moji mulci, vem, da so naredili zgubo…ker oni ne poznajo besede : EN sladoled)
Vsaka čast organizatorjem, saj so dodatno nagradili s praktičnimi darilci prav vse mlade tekače.
No, po podelitvi, ki pa je bila kar malo kasno, pa smo morali na vrat na nos domov, saj se mularija odpravlja na žur v sosednjo vas.
Organizatorji, lepo ste se potrudili, da je tudi 4. tek na Kovk uspel. Hvala vam.
Nazadnje spremenil zz topka, dne 31 Avg 2009, 07:42, skupaj popravljeno 1 krat.
