Fortis Maraton Rotterdam 2010Ni vsak maraton le tek. Je veliko več. Tokrat sem se veselil oddaljenosti od doma ob misli, da bom nekje na zahodnem robu Evrope v bližini ogromne evropske luke ob atlantskem oceanu. Kot se za takšno oddaljenost spodobi, je bil transport izredno pisan.
Od doma do Kranja kreneva s Štefanom Robičem z osebnim avtomobilom. V Kranju se spravimo v »Viteški« kombi, ki je odbrzel do Münchenskega letališča. Na letališču se z avtobusom prepeljemo do letala. Z letalom smo poleteli do Amsterdama, od koder nadaljujemo z vlakom do Rotterdama. Tu smo imeli lepo priložnost, da se peljemo še s tramvajem, vendar smo si sklepe razmigali kar peš. Na vsej poti me je najbolj impresioniral pogled z letala na neverjetno urejeno holandsko pokrajino, obdelano do zadnjega metra, kot bi bila narisana.
Še istega dne zvečer se razgledamo po Rotterdamu. Čudoviti nebotičniki in izzivalna arhitektura. Orientacija mi še nič ne dela in se držim kolone po črednem nagonu. Veselimo se vsega, kar nas spominja na Slovenijo, tudi toaletnega papirja Paloma na policah v trgovini. Po ulicah iščem poštne nabiralnike ali kakšne druge oranžne sledi o pošti, a je bil prvi dan dokaj neuspešen. Z veseljem ugotavljamo, da smo na pijančkovi ulici (Pijnackerstraat). Po naporni uverturi zaključimo v apartmajih z 2 x 5 ležišči.
Drugi dan je bil namenjen vstopu v območje maratona. Najprej po zajtrku se odpravimo na expo, da dvignemo štartne številke. Nahrbtnik na rame in seveda pločevinko piva v roke. Po par metrih je kolono maratoncev ustavila policija, saj s pir piksno se po nizozemskem ne smeš sprehajat. Jaz sem bil zadnji in sem pločevinko skril pod bundo in tako v Cankarjevem stilu zatajil viteško družbo na Pijančkovi ulici. To pa ni bil edini trenutek, da so nas Nizozemci šolali. Ko sem pred trgovino na ulici z GSM fotografiral delovni čas trgovine, sem moral 20 minut poslušat umotvore varnostnika in še več takšnih naukov je bilo.
Na expu se ni dalo dobit prave sheme ciljnega prostora. V vrečki ni biltena s podatki o maratonu, kot smo navajeni. Ni za razbrat kako je s tuši. Kljub temu se iznajdljivi Slovenci po sprehodu po sejmišču odpravimo še po mestu nekaj pojest in seveda še kaj. Pihalo je do kosti, kljub smučarski bundi in kapi so mi kocine stale pokonci ves dan. Med drugim po poti ugotovimo, da so poštni nabiralniki rdeči, da so poštarice tudi luštne punce in da TNT ni le kratica za dinamit (trinitrotoluol), temveč tudi za pošto.
Ugotovitev dneva je tabla pred lokalom Mediterano z napisom »Domače kobasice, pečenje sa ražnja …«. Ta lokacija je bila takoj določena kot točka zbora po maratonu. Kmalu zaključimo še drugi dan.
Zjutraj vstajamo po abecednem zaporedju. Za zajtrk sem si spekel jajčka, najprijaznejšo jutranjo hrano zame. Kmalu po maziljenju mišic vsi dišeči krenemo v mrzlo dopoldne. Še tistih par cunjic smo pustili v garderobnih šotorih in skoraj nagi na start. Razdeljeni smo bili po različnih startnih boksih. S Sandokanom sva imela »D« boks, v katerem začudeno najdeva še Tinija. Trije na kupu zagledamo pred seboj lepo majčko z napisom »I feel Slovenija«. Pocukam fanta (Rok Starc) za rokav in na hitro spregovorimo par besed. Sledi še obisk WC-ja, ki je lociran kar v startnem boksu in seveda startni »BUM«.
Umirjen tek v prvih kilometrih in lep napredek od 20 proti 30 kilometru začne najedat rezultatsko požrešnost. Saj če se potrudim, bo šlo pod 3:30, mi grize po glavi. Preseneti okrepčevalnica z vodo. Lončki so bili pokriti s penasto gobo, ki je imela izrez za pitje in je onemogočala, da bi pil tudi čez nos, ali pa se po nepotrebnem polival. S Sandijem se nenehno prehitevava, verjetno sva vsaj desetkrat menjala poziciji in to vse do 36 km. Veliko nisva govorila med potjo. Takoj ko pridem v cilj, se ozrem nazaj. Redar me prime za ramena in me na hitro poduči, da se ni dovoljeno ozirati nazaj. Verjetno bi se lahko spotaknil, ali si zlomil vrat, mogoče je bila zadaj njegova žena in je bil ljubosumen? Ni mi bilo jasno, kaj vse je tam prepovedano.
Ob ograji
Ana veselo maha s Slovensko zastavo in napravi še eno fotko. Vsa premražena gre z nama s Sandijem, nismo pa imeli podatka, če je še kdo na progi. Po poti srečamo Štefana, pa Zvezdo, Tinija, povejo še kako so odtekli Stanko Maček in Stanko Zupan pa Goran Kuhar in da je bil
Matevž Schaubach najhitrejši Slovenec. V garderobnem šotoru se pridruži še Puhko in že smo bili kompletni. Ciljna destinacija je bila znana. Poleg Čevapov smo izpraznili vse zaloge Sarajevskega piva, pa Zlatoroga in Karlovačkega, nakar smo poplaknili še z domačim Hajnekenom. Zastava nas je čakala sredi lokala. Kmalu jo zavihtimo na ramo in se odpravimo naprej po osvobojenem Rotterdamu. Sredi Pijančkove ulice skoči nekdo iz lokala in nas v prijaznem slovenskem jeziku zvleče v gostilno. Ker smo bili utrujeni, se nismo močno upirali. Popolnoma brez denarja smo bili gostje Schaubacha in Starca, ki sta se krepko izkazala za dosežen maratonski rezultat.
Kmalu je nastopilo naslednje jutro.
Bilo je kar veselo, edini problem je bil dolg dan, ki se je začel vleči že zjutraj. Po isti poti nazaj. Spet sem se držal črede in tudi tokrat se mi je zdelo, da mi orientacija trokira. Kaj kmalu mi pade na misel stavek velikih maratoncev, da lahko na leto pretečeš dva, največ tri maratone. Prej si niti predstavljal nisem zakaj, tokrat mi je bilo bolj jasno. Ne zaradi nog, zaradi težke glave, saj vse je v glavi.
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
)
