- 29 Apr 2010, 19:43
#222045
No, moj drugi treking je za mano, še dobro, da ni bil prvi, ker drugače bi na vse skupaj pozabila. Tako pa - en sam velik izziv, puzanje skozi šavje, noge so še zdaj polne bojnih ran. Smo pa tokrat resnično upoštevali resnični pomen besede pohodniška, dobrih 27 km od starta do cilja smo resnično prehodili. Včasih malo hitreje, včasih počasneje. Svinj nismo videli, pač pa medveda, ki se je spremenil v kup sena, slišali kar nekaj gozdnih mož (vsaj jaz), kanibali so tudi imeli svoje varovano območje sredi nikjer, tam je tudi Matej tako hitro mimo padel, grem stavit, da so ga jagali 100 na uro. Čeprav ne vem, mi smo bili trije in skup sešteto je to kaka kilca več mesa. No, verjetno smo bili preglasni, čeprav menda zopet ni bilo nič od nič kar se moje čvekavosti tiče.
Ja, ja, ponosno javljam, da znam že prijeti kompas v roke in celo ugotoviti, kam približno igla kaže, da ne omenjam višinomera na uri (no, saj imam jo šele leto in pol, naj mi bo odpuščeno). Bela krajina - zakaj že bela, najprej je bilo samo bukovje na bukovje in trnje na trnje, očitno je tudi definicija klancev tam doli drugačna od naše hribovske, ravnine skoraj nisem opazila. Civilizacija v obliki križevega pota, no, našega tam še ni bilo konec, tudi takrat ne, ko je bilo 22 km že za nami. Je kar šlo dalje in dalje. Razen pred kanibali bežečega Mateja smo srečali samo tri pohodnike, se spraševali, kam so izginili ostali avanturisti. Kanibali??? Mogoče... No, niti ne, večinoma so nas pričakali že v cilju. Kamor smo prišli tako kot se spodobi - z roko v roki. Čeprav nas menda niso opazili, saj smo bili še kar precej časa pogrešani, ampak smo se na koncu našli. Ja, no, prav krasno je bilo, svoje cestne superge sem peljala na malce daljši sprehod po gričkih. Družba fenomelanlna, isto kot zadnjič. Nimam pripomb... In pridem še. Seveda z mojima kamaradoma. In nič drugače.
Imejte se, vsi po vrsti...
Miganje je naravni antidepresiv.