- 10 Maj 2010, 11:17
#223225
PROGA NI TEŽKA!!!
Strnimo nekaj misli dokler ne pozabim...
Drugi letošnji tek evropskega pokala v ultramratonih je za nami. Seansa se je odvijala v Nemčiji, nekje okrog Eisenach-a. Iz Slovenije smo se na to preizkušnjo podali trije mušketirji, ki smo bolj ali manj zadovoljni s tekom tudi vsi prispeli v cilj. Na pot smo se odpravili v okviru celjskega DMP-ja, kateremu oraganizacija takih stvari gre prav dobro od rok. Sama vožnja je bila naporna. Startali smo v sredo ob 23h57min in do postelje v nemčiji prispeli v petek ob 18h 45 min. Prav ste prebrali ja... Ker smo imeli sobe v cilju samega maratona, je bilo potrebno vstati ob 3h30min, se spakirati in se odpraviti na uro in pol dolgo vožnjo do starta (start je bil ob 6.00).
Pa smo prispeli na start. Bilo je hladno (5 stopinj), megla, pihalo je...zeblo nas je, odločitev kako se obleči pa je bila težka, saj je vremenska napoved pravila, da naj bi bilo suho in 13 stopinj, dejanske razmere pa daleč od tega. Na koncu smo se odločili za tekaške majice z dolgimi rokavi, brez windstoperjev...
Pričakovanja, taktika, tehnika, plan teka na startu so bili zame povsem neopredeljeni. Vsi sogovorniki s katerimi sem govoril so mi pravili, da je to najtežji tek ECU-ja tako, da sem na startu stal popolnoma preplašen in brez kakršne koli ambicije po rezultatu. Cilj je bil samo priti v cilj in hkrati narediti en dober trening za Biel. Iz profila proge je moč razbrati, da se ta na prvih 24 kilometrih dvigne za 900 metrov, potem pa gre gor/dol tja do skupne višinske razlike 1500m v plus. Odločil sem se, da do 30. km niti ne pogledam na uro in da tečem po občutku, z rezervo. Takoj za startom se je proga začela dvigovati, a to sem tudi pričakoval. Kilometri so minevali, okrepčevalnice so kar tekle mimo... in kot bi mignil smo prečkali 24. km. Tu je pa začelo pihat in se mi je prvič stožilo po vetrovki. A je bilo za zdržat. Nekje pred tridesetem kilometru se mi začne zehat in me malo hladit tako, da predčasno pogledam na uro. Pulz 130... Se odločim, da pospešim in pulz dvignem nad 140, da me vsaj zeblo ne bo. Pa smo tako tapkali naprej. Proga je lepa, razgibana, speljana izključno po makedamu, v našem primeru je bila pa še spolzka in blatna (pretekli dan je deževalo). Čas je mineval in na 55 km ugotovim, da je do konca še slabih 20 km, jaz pa sem še vedno "svež". Pogledam uro, na hitro malo preračunam in ugotovim, da če pospešim, da lahko čez pridem pod 7 ur. Pa se zaženem. Od 60 km, se proga bolj ali manj samo spušča tako, da ni bilo težko držat tempo 4.45 min/km. Tu pa tam se pojavi še kakšen klanček a ta na povprečni tempo ne vpliva znatno. Na 65. km mi je crknil garmin in se postal rahlo zgubljen, brez občutka za tempo. Pogrešal sem tudi table za kilometrke oznake, ki so bile do 65 km na vsak kilometer, do 70. km pa nobene. Pa je spet treba bilo iti po občutku. Tabla za 70 km se je pojavila hitreje kot sem pričakoval. Pomislim na uro na mobitelu in iz žepa potegnem mobitel. Čas je bil dober, do konca so bili slabi trije kilometri zato se odločim, da stisnem še kakšno minuto po 7 ur. Pa je uspelo.
6h57 min, 72.7km , 1500m višinske razlike.
V cilju sem čutil, da bi še šlo in, da sem naredil napako, ko sem prvih 30 km tekel prepočasi. Zato tudi na začetku poročila, da proga ni težka.
Verjetno bi lahko iztržil še kakšno minuto a to sploh ni pomembno. S časom sem bil prezadovoljen, s progo pa opravil brez kakršnihkoli težav.
O.K. Še logistika. Proga je dobro označena, okrepčevalnice skoraj prepogoste in zelo dobro založene. Coca-cola, voda, čaj, juha, pivo, šnops, svetlo pivo, temno pivo, jabolka, banane, limona, zaseka na kruhu, sirni namazi, pečene klobase, ocvirki, sol od 50 km naprej pa še dvoji različni geli v dveh različnih okusih (Dextro -tropic, jagoda, PowerBar, tropic, banana). Navijači fascinantni, ljudje živijo za to prireditev.
V cilju pa tipična nemška veselica s pivom in bratwursti.
Suma, sumarum: Tek je vrhunsko organiziran, proga ni težka, potrebno pa jo je obravnavati z določenim spoštovanjem, paziti, da se ne skuriš do 24. km, do 60 km z malo pospešenim tempom, od 60km naprej pa na polno. Od vsega skupaj je najtežji del vožnja gor in nazaj.
Morda še priporočilo, da velja poiskati hotel pri startu in ne pri cilju.
Strnimo nekaj misli dokler ne pozabim...
Drugi letošnji tek evropskega pokala v ultramratonih je za nami. Seansa se je odvijala v Nemčiji, nekje okrog Eisenach-a. Iz Slovenije smo se na to preizkušnjo podali trije mušketirji, ki smo bolj ali manj zadovoljni s tekom tudi vsi prispeli v cilj. Na pot smo se odpravili v okviru celjskega DMP-ja, kateremu oraganizacija takih stvari gre prav dobro od rok. Sama vožnja je bila naporna. Startali smo v sredo ob 23h57min in do postelje v nemčiji prispeli v petek ob 18h 45 min. Prav ste prebrali ja... Ker smo imeli sobe v cilju samega maratona, je bilo potrebno vstati ob 3h30min, se spakirati in se odpraviti na uro in pol dolgo vožnjo do starta (start je bil ob 6.00).
Pa smo prispeli na start. Bilo je hladno (5 stopinj), megla, pihalo je...zeblo nas je, odločitev kako se obleči pa je bila težka, saj je vremenska napoved pravila, da naj bi bilo suho in 13 stopinj, dejanske razmere pa daleč od tega. Na koncu smo se odločili za tekaške majice z dolgimi rokavi, brez windstoperjev...
Pričakovanja, taktika, tehnika, plan teka na startu so bili zame povsem neopredeljeni. Vsi sogovorniki s katerimi sem govoril so mi pravili, da je to najtežji tek ECU-ja tako, da sem na startu stal popolnoma preplašen in brez kakršne koli ambicije po rezultatu. Cilj je bil samo priti v cilj in hkrati narediti en dober trening za Biel. Iz profila proge je moč razbrati, da se ta na prvih 24 kilometrih dvigne za 900 metrov, potem pa gre gor/dol tja do skupne višinske razlike 1500m v plus. Odločil sem se, da do 30. km niti ne pogledam na uro in da tečem po občutku, z rezervo. Takoj za startom se je proga začela dvigovati, a to sem tudi pričakoval. Kilometri so minevali, okrepčevalnice so kar tekle mimo... in kot bi mignil smo prečkali 24. km. Tu je pa začelo pihat in se mi je prvič stožilo po vetrovki. A je bilo za zdržat. Nekje pred tridesetem kilometru se mi začne zehat in me malo hladit tako, da predčasno pogledam na uro. Pulz 130... Se odločim, da pospešim in pulz dvignem nad 140, da me vsaj zeblo ne bo. Pa smo tako tapkali naprej. Proga je lepa, razgibana, speljana izključno po makedamu, v našem primeru je bila pa še spolzka in blatna (pretekli dan je deževalo). Čas je mineval in na 55 km ugotovim, da je do konca še slabih 20 km, jaz pa sem še vedno "svež". Pogledam uro, na hitro malo preračunam in ugotovim, da če pospešim, da lahko čez pridem pod 7 ur. Pa se zaženem. Od 60 km, se proga bolj ali manj samo spušča tako, da ni bilo težko držat tempo 4.45 min/km. Tu pa tam se pojavi še kakšen klanček a ta na povprečni tempo ne vpliva znatno. Na 65. km mi je crknil garmin in se postal rahlo zgubljen, brez občutka za tempo. Pogrešal sem tudi table za kilometrke oznake, ki so bile do 65 km na vsak kilometer, do 70. km pa nobene. Pa je spet treba bilo iti po občutku. Tabla za 70 km se je pojavila hitreje kot sem pričakoval. Pomislim na uro na mobitelu in iz žepa potegnem mobitel. Čas je bil dober, do konca so bili slabi trije kilometri zato se odločim, da stisnem še kakšno minuto po 7 ur. Pa je uspelo.

V cilju sem čutil, da bi še šlo in, da sem naredil napako, ko sem prvih 30 km tekel prepočasi. Zato tudi na začetku poročila, da proga ni težka.

O.K. Še logistika. Proga je dobro označena, okrepčevalnice skoraj prepogoste in zelo dobro založene. Coca-cola, voda, čaj, juha, pivo, šnops, svetlo pivo, temno pivo, jabolka, banane, limona, zaseka na kruhu, sirni namazi, pečene klobase, ocvirki, sol od 50 km naprej pa še dvoji različni geli v dveh različnih okusih (Dextro -tropic, jagoda, PowerBar, tropic, banana). Navijači fascinantni, ljudje živijo za to prireditev.
V cilju pa tipična nemška veselica s pivom in bratwursti.

Suma, sumarum: Tek je vrhunsko organiziran, proga ni težka, potrebno pa jo je obravnavati z določenim spoštovanjem, paziti, da se ne skuriš do 24. km, do 60 km z malo pospešenim tempom, od 60km naprej pa na polno. Od vsega skupaj je najtežji del vožnja gor in nazaj.
