- 25 Jun 2010, 16:54
#227702
Ejla, Kmnci, kako se kliče ta vaš tek? Na Malo goro?
O, pa še kako velika je, ta gora, ti ne pusti preklopit škrg na pljuča niti pod razno. Še sreča, da sem imela szi sabo še rezervne škrge v kalceti, da sem jih lahko ponucala
Ja, zjutraj se mi sploh nekako ni dalo it, ma , če sem že rekla, da pridem po šoldke, se nisem smela izkazat kukr ena kokoš in sem prišla.
Vpis, dvig lepih nagrad, nekaj besed s tekmovalci, seveda spet predvsem o vtisih na GM4O in že se je bližal čas štarta, ko smo na krasnem sončku odpeli himno in se že podali na pot.
Ja, prvi metri se začnejo v dolino. Ma, so se zagnali ta prvi, da bi se še uni šprinter, kako je že, Husein Bolt? ustrašil, a prav kmalu po tem spustu se pa že pot povzpne v konkreten klanec.
No, meni je uspelo teč bore malo, kaj kmalu po tem, ko smo zavili s ceste, začnem szi mojim strumnim korakom gristi v hrib. V svojem tempu sem nekako komaj čakala, da se uni,res ta strmi klanec prične, ker se mi zdi, da mi grejo, tevi klanci kar fejst. Ja, kako tudi ne, ko pa imam močne izkušnje szi Durnikom.
Okrepčevalnice sem seveda vse ponucala, če se ne motim, je bila celo ena več, kot je pisalo, ma je prišla več kot prav.
Mi je pa od table 2km do table 1 km, ej, trajalo, trajalo, trajalo. Ni tlo bit konca, niti pod razno. Jast, ki si rada v glavi štejem do sto med potjo, se mi je zdelo, da sem preštela ne vem, kolko botov do sto, pa še vedno ni blo konca.
No, ko zagledaš enko, dobiš krila, vklopiš še une rezervne škrge in že je tu pokošen ciljni klanček, ki sem ga tokrat pretekla skupaj s Škrljem.
In ohcet se lahko začne. Pravzaprav se mi zdi, da je moral kak par iz Kamenj ohcet odpovedat, in so potem kamenjske gospodinje vse skupaj nam dale, kajti ne vem, kaj je manjkalo.
Gorenjci so samo odprtih ust gledali in se spraševali, če morda vse to ni tam za kupit?
Ma,ne , ne, tukaj je vse za nas, da si opomoremo. Zares, peciva, sadja, pijače, kave, unega ta močnega ne vem koliko vrst... Ej, ej, bom morala nehat tejkat, če nje...
In prav posebej moram pohvalit SUPER VEGETARIJANSKO PAŠTAŠUTO.
No, na rezultate smo morali nekaj več počakati, ker je bilo to tudi tekmovanje za policiste, pa se je nekaj zamutilo. Ma, smo bili pa na gvišnem, vam povem, jih je blo ku Rusov in so nas čuvali, da smo bili zelo dobro varovane osebe.
Ojej, kej čem še zdej napisat?
Aja, da sem pa tudi malo jezna in žalostna
. Sem zmagala, svoj rekord od lani sem popravla za skoraj minuto in pol, in vseglih mi niso dali dnarja za ladlc od kuhinjske.
Ma, kaj so mislili samo na une, ta prav ta prve, da dobijo šoldke? Aja, če je tako, pa kar. Več kot trd trening za tako odličen čas, kot sta ga dosegla prva, je za to potreben, da sta si to nagrado zares zaslužila. Bravo, Simon in Lucija ! Ja, nič, grem trenirat, pa za drugo leto. Pazita se !
P.S.
Bravo tudi za povezovalca Petra. Se mi še zdaj smeje v srcu, k je take metal ven...
O, pa še kako velika je, ta gora, ti ne pusti preklopit škrg na pljuča niti pod razno. Še sreča, da sem imela szi sabo še rezervne škrge v kalceti, da sem jih lahko ponucala
Ja, zjutraj se mi sploh nekako ni dalo it, ma , če sem že rekla, da pridem po šoldke, se nisem smela izkazat kukr ena kokoš in sem prišla.
Vpis, dvig lepih nagrad, nekaj besed s tekmovalci, seveda spet predvsem o vtisih na GM4O in že se je bližal čas štarta, ko smo na krasnem sončku odpeli himno in se že podali na pot.
Ja, prvi metri se začnejo v dolino. Ma, so se zagnali ta prvi, da bi se še uni šprinter, kako je že, Husein Bolt? ustrašil, a prav kmalu po tem spustu se pa že pot povzpne v konkreten klanec.
No, meni je uspelo teč bore malo, kaj kmalu po tem, ko smo zavili s ceste, začnem szi mojim strumnim korakom gristi v hrib. V svojem tempu sem nekako komaj čakala, da se uni,res ta strmi klanec prične, ker se mi zdi, da mi grejo, tevi klanci kar fejst. Ja, kako tudi ne, ko pa imam močne izkušnje szi Durnikom.
Okrepčevalnice sem seveda vse ponucala, če se ne motim, je bila celo ena več, kot je pisalo, ma je prišla več kot prav.
Mi je pa od table 2km do table 1 km, ej, trajalo, trajalo, trajalo. Ni tlo bit konca, niti pod razno. Jast, ki si rada v glavi štejem do sto med potjo, se mi je zdelo, da sem preštela ne vem, kolko botov do sto, pa še vedno ni blo konca.
No, ko zagledaš enko, dobiš krila, vklopiš še une rezervne škrge in že je tu pokošen ciljni klanček, ki sem ga tokrat pretekla skupaj s Škrljem.
In ohcet se lahko začne. Pravzaprav se mi zdi, da je moral kak par iz Kamenj ohcet odpovedat, in so potem kamenjske gospodinje vse skupaj nam dale, kajti ne vem, kaj je manjkalo.
Gorenjci so samo odprtih ust gledali in se spraševali, če morda vse to ni tam za kupit?
Ma,ne , ne, tukaj je vse za nas, da si opomoremo. Zares, peciva, sadja, pijače, kave, unega ta močnega ne vem koliko vrst... Ej, ej, bom morala nehat tejkat, če nje...In prav posebej moram pohvalit SUPER VEGETARIJANSKO PAŠTAŠUTO.
No, na rezultate smo morali nekaj več počakati, ker je bilo to tudi tekmovanje za policiste, pa se je nekaj zamutilo. Ma, smo bili pa na gvišnem, vam povem, jih je blo ku Rusov in so nas čuvali, da smo bili zelo dobro varovane osebe.
Ojej, kej čem še zdej napisat?
Aja, da sem pa tudi malo jezna in žalostna
. Sem zmagala, svoj rekord od lani sem popravla za skoraj minuto in pol, in vseglih mi niso dali dnarja za ladlc od kuhinjske. Ma, kaj so mislili samo na une, ta prav ta prve, da dobijo šoldke? Aja, če je tako, pa kar. Več kot trd trening za tako odličen čas, kot sta ga dosegla prva, je za to potreben, da sta si to nagrado zares zaslužila. Bravo, Simon in Lucija ! Ja, nič, grem trenirat, pa za drugo leto. Pazita se !
P.S.
Bravo tudi za povezovalca Petra. Se mi še zdaj smeje v srcu, k je take metal ven...
