- 18 Apr 2010, 12:04
#220995
Pozdravljeni ultraši in ostali člani TF!
Nekaj besed o poteku »čistilne akcije« po poti K-24::
Zaradi logistike v soboto, sem z akcijo začel že v petek popoldan. Ker sem nekoliko zamujal, sem začel v Ravnah na Koroškem, natančno ob 17 h. Pred tem sem se v trgovini oskrbel potrebnim za 24 urno potepanje po zasneženem gorovju (koče so zaprte). Lep popoldan in pogled na s soncem obsijano Uršljo goro sta mi dala dodatni zagon. Na travnikih je cvetoča pomlad in hitro sem pred »Kozjim hrbtom« kjer vzamem vrečko in »začnem s čistilno akcijo«. Trasa je kopna in dobro shojena ter skoraj brez odpadkov. Do snežne meje poberem le par plastičnih ostankov od sladkarij. Sneg pod drevesi in naprej je trd in pomrznjen, kar me razveseli. Na vrhu je pod smrekami tudi kopno. Tam do koče poberem še par pločevink. Neskončna tišina, lepi razgledi, »noga« in besedilo sv. Uršule me ustavijo za fotkanje. Tu presenetim tudi dva divja petelina, ki odfrčita nižje. Pri koči pustim vrečko z nabranimi smetmi , »premerim« izdelan bivak v snegu in se zadovoljen z opravljenim napotim mimo najvišje ležeče cerkve v Sloveniji, cerkve sv. Uršule, navzdol. Strm spust kljub snegu in ledu (južna lega) ni bil problematičen. Nekoliko nižje je vse v cvetju (teloh) in se ustavim za fotkanje. Tu spet začnem pobirati smeti. Do meje parka »Kralja Matjaža« naberem kar nekaj pločevink in plastičnih ostankov. Vrečko odložim pri klopi in zadovoljno nadaljujem čez travnik proti Slemenu. Lepi razgledi in narava me spet za trenutek ustavita za fotkanje Tudi po tej poti ( do kapelice) pobiram in naberem kar nekaj smeti (nižje si, več je smeti. Tu me ujame tudi tema. V domu pred Slemenom naletim na mladinsko zabavo. Malo poklepetamo, se odžejam in pot pod noge proti Smrekovcu. Do koče na Smrekovcu
je bilo kopno- vse do odcepne ceste. Pri koči se ustavim za prigrizek in počitek. Pravi trenutek najdem zavetje ker se vsuje snežna ploha. Na srečo traja le 15 minut. Pred mano je bilo dolgo Smrekovško pogorje (Smrekovec, Krnes Komen, Jankovec, Travnik, Bela peč, Lanež) do vzpona pred Raduho...Optimistično se odpravim naprej. Nekoliko višje mi z vsakim korakom optimizem pojenjuje- propadanje je vedno globje. Tolažim se , da tako ne bo naprej in vztrajam. Proti vrhu grebena je bolje in zadovoljno nadaljujem. Na grebenu me presenetijo tudi 2 m zameti, kot da sem v puščavi z peščenimi dinami. Res nekaj izjemnega. Greben pogorja se vije v smeri vzhod –zahod, severni veter pa je nanose naredil v smeri sever jug. Na srečo, je propadanje »znosno« beri do nad gležnje, le občasno tudi do kolen in nočna hoja po teh zametih mi je prav v užitek. Ampak to ne traja dolgo. Tam kjer je pot skozi gozd, je sneg mehak. Propadam praviloma do pod koleni, občasno tudi nad koleni in razmišljam ali vztrajati ali ne. V glavi »preigram«progo naprej in se odločim da nadaljujem, saj pred mano je cela noč in jutrišnji lep dan. Gaženje je naporno in tudi nevarno:ko propadem nad koleni, stopalo pa se nemalokrat zagozdi v kašno odpadlo vejo ali deblo. Ampak gre.
S časom si ne belim glave, čeprav je bil namen, da na vrhu Raduhe dočakam jutro…
Že tukaj sem vedel, da od tega ne bo nič. Na izviru vode pod kočo na Travniku se ustavim za odžejanje in prigrizek. Okrepčan in dejstvo, da je zdaj nekaj poti navzdol mi dasta nov zagon in zadovoljen nadaljujem naprej. Ne za dolgo. Prvič, kmalu , v gozdu okoli Bele peči tudi drugič in tretjič- zaidem: Dejstvo je, da so na razpolago edino markacije na drevesih. Na stezi ni nobenih sledi, nobenih korakov, steze, poti, vse je »zravnano«. V temi in noči so edini vir informacij markacije na drevesih, teh pa ponekod ni tako pogosto, da bi jih »videl« z lučjo. Hodim gor, dol, levo, desno, naprej, nazaj . večkrat…Na srečo sem to pot obhodil že 16-tič in to mi je veliko pomagalo, da sem zašel le trikrat. Lepo jutro me dobi na poti proti Loki. Občasno se ustavljam za fotkanje. Tu je snega manj (nižje je) in ob pogledih na čudovito naravo prav uživam. Koča na Loki je (normalno) zaprta . Zdaj sem že dehidriran. Mrzlično razmišljam ,kako do vode. Nekaj kapljic dobim v roki, ko topim sneg, toda hitro obupam. Ura je že 7 zjutraj in jasno je, da bo čisto dovolj, če mi uspe priti čez Raduho do Grohata in naprej do Črne. Gaženje snega na Olšavo in Peco- danes odpade (moram ujeti zadnji avtobus popoldan iz Črne za MB) . Grem naprej z upanjem , da je proti vrhu »shojeno«. Kje pa, sledi turnega smučarja in sledi še enega s krpljami so edine proti vrhu. Grem po sledi krpelj. Kar drži. Le občasno propadem do kolen. Prva strmina in »zastoj«. Očitno je, da sem »energetsko izčrpan in dehidriran«: ustavljam se vsakih 10-15 višinskih metrov. Po tej logiki bom do vrha v štirih urah (?). Ker pa ni druge, kot pa spustiti se do koče na Grohatu- vztrajam. Naredi se lepo jutro, za meglo se za trenutek pojavi tudi sončni odsev. To in čudovita narava mi dasta nov zagon. Vztrajno a počasi napredujem. Markacij nobenih (vse so po tleh, ki pa so pokrita z več kot meter debelo snežno odejo). Stopinje kar držijo, le občasno propadam , dostikrat do nad kolena, med veje borovcev pod snegom. In gre. Vrhovi so v megli, jutranje sonce pa me prijetno preganja naprej. Dokaj visoko sled od krpelj konča ( pohodnik je očitno obupal in se je obrnil navzdol). Sledim sledi »turnega smučarja«. Propadanje je bolj pogosto. Na srečo, proti vrhu se pot nekoliko zravna, snežna skorja postane bolj čvrsta in hoja je prav prijetna. Pozabim na žejo in utrujenost in prav uživam v hoji, sončni belini in neokrnjeni naravi. Žal, sam vrh Raduhe je še vedno v megli. Ura je 11 dopoldan. Odločim se, da ne grem na vrh ampak da kar zavijem proti Durcam. Vmes obiščem (prvič) vrh male Raduhe . Mimo prepada se spustim do Durc. Prav uživam v teku navzdol. Pri Durcah se ustavim. Nobenih sledi (normalno, saj je med tednom snežilo). Pogled v dolino in koče (tako blizu) mi da impulz in adrenalin za vstop v strmino Durc. Dva metra jeklenice mi omogočita prvo tipanje navzdol.
Korak po korak preverjam pot pred sabo. S palicami delam varne stopničke v snegu in ledu. Na srečo, je novega snega kar nekaj in ledu je spodaj le občasno. Držim se levega roba in skal. Mehkega snega je ponekod tudi »do riti«. Strmo je a gre. Dvakrat odzgoraj priletita dva manjša kamna. Na srečo sem »zakrit«. Ko je najbolj kritična strmina mimo- si oddahnem. Izpostavljene dele »pretečem«. Pokuka tudi sonce in občasno se tudi ustavim. Tek po mehkem snegu pri propadanju do kolen po strmini navzdol mi je v užitek in hitro sem »spodaj«, zadovoljen, da je šlo brez večjih zapletov . Naletim tudi na gorskega reševalca v njihovi »bazi« in »izkoristim« njegovo gostoljubnost. Končno se odžejam. Toplino koče in gostitelja izkoristim za počitek in prigrizek. Malo še pokramljamo. Zdaj se mi več ni nikamor mudilo. Potem se počasi , več kot zadovoljen, odpravim proti Črni. Občasno obračam glavo na veličastno Raduho in Lanež. Žal, so Grintavci, Olšava in Peca zaviti v meglo. Nižje se le »pokažeta« tudi Olšava in Peca ter me le nagradita za trud. Sončno je in uživam v razgledih. Na cesti dobim štop naprej proti Črni, malo zatem še drugega do Črne in zadnjo sekundo, ob 14 h, ujamem še avtobus za Dravograd, v Dravogradu pa čez pol ure za MB.
Kaj naj rečem. Izjemno lepo, naporno in res nepozabno doživetje (kljub temu, da mi ni uspelo opraviti celotne poti). Priznam, da so me snežne razmere na Smrekovškem pogorju nekoliko presenetile ( vsekakor nisem pričakoval toliko snega v tem času (sredi aprila)).
Dragi »ultraši« in ljubitelji K-24, kot kaže, pot K-24 bo »prehodna« šele junija.
Statistika: cca 55-60 km
Višinci: 3500 gor in nekoliko manj dol.
Čas: 19:30 ur
Lep pozdrav! Zvone
P.S. Sledi še foto zgodba
Nekaj besed o poteku »čistilne akcije« po poti K-24::
Zaradi logistike v soboto, sem z akcijo začel že v petek popoldan. Ker sem nekoliko zamujal, sem začel v Ravnah na Koroškem, natančno ob 17 h. Pred tem sem se v trgovini oskrbel potrebnim za 24 urno potepanje po zasneženem gorovju (koče so zaprte). Lep popoldan in pogled na s soncem obsijano Uršljo goro sta mi dala dodatni zagon. Na travnikih je cvetoča pomlad in hitro sem pred »Kozjim hrbtom« kjer vzamem vrečko in »začnem s čistilno akcijo«. Trasa je kopna in dobro shojena ter skoraj brez odpadkov. Do snežne meje poberem le par plastičnih ostankov od sladkarij. Sneg pod drevesi in naprej je trd in pomrznjen, kar me razveseli. Na vrhu je pod smrekami tudi kopno. Tam do koče poberem še par pločevink. Neskončna tišina, lepi razgledi, »noga« in besedilo sv. Uršule me ustavijo za fotkanje. Tu presenetim tudi dva divja petelina, ki odfrčita nižje. Pri koči pustim vrečko z nabranimi smetmi , »premerim« izdelan bivak v snegu in se zadovoljen z opravljenim napotim mimo najvišje ležeče cerkve v Sloveniji, cerkve sv. Uršule, navzdol. Strm spust kljub snegu in ledu (južna lega) ni bil problematičen. Nekoliko nižje je vse v cvetju (teloh) in se ustavim za fotkanje. Tu spet začnem pobirati smeti. Do meje parka »Kralja Matjaža« naberem kar nekaj pločevink in plastičnih ostankov. Vrečko odložim pri klopi in zadovoljno nadaljujem čez travnik proti Slemenu. Lepi razgledi in narava me spet za trenutek ustavita za fotkanje Tudi po tej poti ( do kapelice) pobiram in naberem kar nekaj smeti (nižje si, več je smeti. Tu me ujame tudi tema. V domu pred Slemenom naletim na mladinsko zabavo. Malo poklepetamo, se odžejam in pot pod noge proti Smrekovcu. Do koče na Smrekovcu
je bilo kopno- vse do odcepne ceste. Pri koči se ustavim za prigrizek in počitek. Pravi trenutek najdem zavetje ker se vsuje snežna ploha. Na srečo traja le 15 minut. Pred mano je bilo dolgo Smrekovško pogorje (Smrekovec, Krnes Komen, Jankovec, Travnik, Bela peč, Lanež) do vzpona pred Raduho...Optimistično se odpravim naprej. Nekoliko višje mi z vsakim korakom optimizem pojenjuje- propadanje je vedno globje. Tolažim se , da tako ne bo naprej in vztrajam. Proti vrhu grebena je bolje in zadovoljno nadaljujem. Na grebenu me presenetijo tudi 2 m zameti, kot da sem v puščavi z peščenimi dinami. Res nekaj izjemnega. Greben pogorja se vije v smeri vzhod –zahod, severni veter pa je nanose naredil v smeri sever jug. Na srečo, je propadanje »znosno« beri do nad gležnje, le občasno tudi do kolen in nočna hoja po teh zametih mi je prav v užitek. Ampak to ne traja dolgo. Tam kjer je pot skozi gozd, je sneg mehak. Propadam praviloma do pod koleni, občasno tudi nad koleni in razmišljam ali vztrajati ali ne. V glavi »preigram«progo naprej in se odločim da nadaljujem, saj pred mano je cela noč in jutrišnji lep dan. Gaženje je naporno in tudi nevarno:ko propadem nad koleni, stopalo pa se nemalokrat zagozdi v kašno odpadlo vejo ali deblo. Ampak gre.
S časom si ne belim glave, čeprav je bil namen, da na vrhu Raduhe dočakam jutro…
Že tukaj sem vedel, da od tega ne bo nič. Na izviru vode pod kočo na Travniku se ustavim za odžejanje in prigrizek. Okrepčan in dejstvo, da je zdaj nekaj poti navzdol mi dasta nov zagon in zadovoljen nadaljujem naprej. Ne za dolgo. Prvič, kmalu , v gozdu okoli Bele peči tudi drugič in tretjič- zaidem: Dejstvo je, da so na razpolago edino markacije na drevesih. Na stezi ni nobenih sledi, nobenih korakov, steze, poti, vse je »zravnano«. V temi in noči so edini vir informacij markacije na drevesih, teh pa ponekod ni tako pogosto, da bi jih »videl« z lučjo. Hodim gor, dol, levo, desno, naprej, nazaj . večkrat…Na srečo sem to pot obhodil že 16-tič in to mi je veliko pomagalo, da sem zašel le trikrat. Lepo jutro me dobi na poti proti Loki. Občasno se ustavljam za fotkanje. Tu je snega manj (nižje je) in ob pogledih na čudovito naravo prav uživam. Koča na Loki je (normalno) zaprta . Zdaj sem že dehidriran. Mrzlično razmišljam ,kako do vode. Nekaj kapljic dobim v roki, ko topim sneg, toda hitro obupam. Ura je že 7 zjutraj in jasno je, da bo čisto dovolj, če mi uspe priti čez Raduho do Grohata in naprej do Črne. Gaženje snega na Olšavo in Peco- danes odpade (moram ujeti zadnji avtobus popoldan iz Črne za MB) . Grem naprej z upanjem , da je proti vrhu »shojeno«. Kje pa, sledi turnega smučarja in sledi še enega s krpljami so edine proti vrhu. Grem po sledi krpelj. Kar drži. Le občasno propadem do kolen. Prva strmina in »zastoj«. Očitno je, da sem »energetsko izčrpan in dehidriran«: ustavljam se vsakih 10-15 višinskih metrov. Po tej logiki bom do vrha v štirih urah (?). Ker pa ni druge, kot pa spustiti se do koče na Grohatu- vztrajam. Naredi se lepo jutro, za meglo se za trenutek pojavi tudi sončni odsev. To in čudovita narava mi dasta nov zagon. Vztrajno a počasi napredujem. Markacij nobenih (vse so po tleh, ki pa so pokrita z več kot meter debelo snežno odejo). Stopinje kar držijo, le občasno propadam , dostikrat do nad kolena, med veje borovcev pod snegom. In gre. Vrhovi so v megli, jutranje sonce pa me prijetno preganja naprej. Dokaj visoko sled od krpelj konča ( pohodnik je očitno obupal in se je obrnil navzdol). Sledim sledi »turnega smučarja«. Propadanje je bolj pogosto. Na srečo, proti vrhu se pot nekoliko zravna, snežna skorja postane bolj čvrsta in hoja je prav prijetna. Pozabim na žejo in utrujenost in prav uživam v hoji, sončni belini in neokrnjeni naravi. Žal, sam vrh Raduhe je še vedno v megli. Ura je 11 dopoldan. Odločim se, da ne grem na vrh ampak da kar zavijem proti Durcam. Vmes obiščem (prvič) vrh male Raduhe . Mimo prepada se spustim do Durc. Prav uživam v teku navzdol. Pri Durcah se ustavim. Nobenih sledi (normalno, saj je med tednom snežilo). Pogled v dolino in koče (tako blizu) mi da impulz in adrenalin za vstop v strmino Durc. Dva metra jeklenice mi omogočita prvo tipanje navzdol.
Korak po korak preverjam pot pred sabo. S palicami delam varne stopničke v snegu in ledu. Na srečo, je novega snega kar nekaj in ledu je spodaj le občasno. Držim se levega roba in skal. Mehkega snega je ponekod tudi »do riti«. Strmo je a gre. Dvakrat odzgoraj priletita dva manjša kamna. Na srečo sem »zakrit«. Ko je najbolj kritična strmina mimo- si oddahnem. Izpostavljene dele »pretečem«. Pokuka tudi sonce in občasno se tudi ustavim. Tek po mehkem snegu pri propadanju do kolen po strmini navzdol mi je v užitek in hitro sem »spodaj«, zadovoljen, da je šlo brez večjih zapletov . Naletim tudi na gorskega reševalca v njihovi »bazi« in »izkoristim« njegovo gostoljubnost. Končno se odžejam. Toplino koče in gostitelja izkoristim za počitek in prigrizek. Malo še pokramljamo. Zdaj se mi več ni nikamor mudilo. Potem se počasi , več kot zadovoljen, odpravim proti Črni. Občasno obračam glavo na veličastno Raduho in Lanež. Žal, so Grintavci, Olšava in Peca zaviti v meglo. Nižje se le »pokažeta« tudi Olšava in Peca ter me le nagradita za trud. Sončno je in uživam v razgledih. Na cesti dobim štop naprej proti Črni, malo zatem še drugega do Črne in zadnjo sekundo, ob 14 h, ujamem še avtobus za Dravograd, v Dravogradu pa čez pol ure za MB.
Kaj naj rečem. Izjemno lepo, naporno in res nepozabno doživetje (kljub temu, da mi ni uspelo opraviti celotne poti). Priznam, da so me snežne razmere na Smrekovškem pogorju nekoliko presenetile ( vsekakor nisem pričakoval toliko snega v tem času (sredi aprila)).
Dragi »ultraši« in ljubitelji K-24, kot kaže, pot K-24 bo »prehodna« šele junija.
Statistika: cca 55-60 km
Višinci: 3500 gor in nekoliko manj dol.
Čas: 19:30 ur
Lep pozdrav! Zvone
P.S. Sledi še foto zgodba
