Zadnje čase rajši tečem kot pišem
, pa vseno nekaj bo iz tega.
Passatore ni bil v letošnjem planu,vsaj ne do maratona v Russiju. Ob prijavi za Maratone del Lamone sem opazil prijavo za Triticco di Romagna, v katero spadajo še 50 km di Romagna in omenjenih 100 km Passatoreja. Odkljukal sem prijavo, češ, nikdar se ne ve, je bilo pa že skoraj gotovo, da se bom pripravil na to tekmo. Skoraj da ni bilo tekme, ki je bila planirana, da se je nisem udeležil. Veliko število maratonov, ki smo jih odtekli z Lonelyjem, Ugorjem, TadejemZ in drugim so bili dobri treningi za to preizkušnjo. Za skupni Triticco so počasi odpadali Ugor, nato še Lonely, ki se je odločil za Grosuplje, tako da sva ostala sama z Tadejem. TadejZ je predlagal odhod v Fanezo v petek in potem nadaljevanje po programu. Odločitev se je izkazala za pravilno. Dobesedno iz tovornjaka mi je prijazna Tatiana snela štartno številko, čeprav se naj številk nebi dalo več dvigniti, Tadejeva je bila tik pred vkrcanjem, plačala sva vse obveznosti, pri tem malo privarčevala, ostalo nama je časa za ogled Faenze, pasta party in počitek v pripravljeni telovadnici. Ponavadi prvo noč v drugem kraju ne spim dosti, tako da sem bil s tistimi nekaj uricami kar zadovoljen. Ob zori sem opravil vse potrebno za tek, kot da bi bil štart ob 09:00 zjutraj, ne pa ob 15:00 uri popoldan. Pripravljena in opremljena sva jo že z prvim avtobusom mahnila do Firenz. Vseprisotna Tatiana nam je na avtobusu zaželela srečno pot in povratek v Faenzo.
Vožnja do Firenz je trajala in trajala. Vseeno nama je ostalo dobre 4 ure časa za ogled, tako da sva se kar nahodila.
Sam se že težko pričakoval štart, pa tudi TadejZ je bil že malo nervozen. Nikogar od
nisva opazila, vse do pred štartom, tam sta se znašla dva (iz skupine organizatorjev TransSLO) z njimi pa
Silvia Rehn.
Končno. 15:00. Štart. Pozdravimo se, si zaželimo srečo in vsak s svojim tempom odhitimo naprej. Skoraj do kilometra točno sem si zapomnil progo iz velikega plakata. Sklenil sem se držati načrta, se vseskozi oskrbovati z svežo vodo in teči po občutku. Prva oskrba z vodo je bila že na 4 km, potem še nekaj pip v parkih, okrepčevalnice, pa prvi lažji vzpon na Fiesole (265m- štartali smo z 65 m) Prva časovna kontrola je bila v Borgo san Lorenzo (195 m), od koder so bili že vidni hribi, preko katerih se bo treba prebiti. Nato začutim, da mi počasi obrača želodec. Uprlo se mije sladko, ne upam si postreči z Enervitovim gelom, zato dve okrepčevalnici izpustim, oz. vzamem samo kruh in vodo. Počasi sem začel umirjati tempo, iz 30 minut na km na 33-35, malo pred 40 km se je pričel resnejši vzpon na Colla di Casaglia (913m). Že prej sem se odločil, da v hrib ne bom tekel in bom poizkušal priti na vrh kolikor toliko spočit. Zame se bo tek pravzaprav začel šele po 48 km, ko pridem na vrh.
Preračunal sem da bom potreboval 80 minut do vrha. Računica je bila kar točna, večina v skupini okoli mene je vzpon premagovala z hojo, nekaj pa jih je mino nas zbrzelo z hitrostjo gamsa. Hoja mi je šla že pošteno na živce, začeli so me boleti podplati, zato sem 1 km pred vrhom vzpona začek teči.
Do vrha je šlo, nato je sledila malica, kar spotoma, nisem se hotel preveč ustavljati, da si mi noge ne ulenijo in nato cca 500 m hoje navzdol, nato pa počasi, s stopnjevanjem naprej. Izračunal sem, da sem zelo dobro na poti, če bi do konca izdeloval po 5 km v 35 minutah bi prišel v 12 urah v cilj, kar je bilo uro pod skritimi željami. Poizkusim bom, do 90 km, če bo še takrat šlo, gremo pod 12 ur. Rečeno, namestim svetilko na roko ( na glavi ne trpim nobene reči), odsevnike in gremo. Nekje na 60 km mi na okrepčevalnici zadiši mortadela. Kaj hočemo, če paše, paše, vzamem in grem, poplaknem s Cola Colo in tako še na naslednjih. Nekje še pest rozin, vedno sveža voda, tekači okoli mene se menjavajo, ene dohitim, drugi prehitevajo in tako kilometri minevajo. 90 km. Osvetlim uro. Prej sem samo pritiskal in gledal km/krog. Ohoho.... imam več kot 1 uro in pol časa. Ne čutim bolečin v nogah, no malo so že težke, o žuljih niti sledu, počutim se dobro, v temi niti ne opazim, da so tu rahli vzpončki in lepo nadaljujem v istem ritmu. Še vedno ne izpustim nobene postojanke, šele na predzadnji mi je uspelo izvedeti rezultat tekme med Barcelono in ManU ( pa naj kdo reče da so Italijani nogometni narod, če ne igrajo njihovi, jih ne briga za nič, večina jih misli, da je ManU eden izmed klubov iz Londona
)
No gremo naprej. Načrtt je tak. V cilj moram priti sam, da ne ostanem brez fotografije. Čeprav so me poslikali povsod, nisem hotel, da ostanem skrit v gneči. Strah je bil odveč. Zadnjih 5 km so trojico od skupine zgrabili krči, ostal sem sam, pred mani ni bilo dosegljivih, za mano tudi ni sopihal nihče.
ZADNJI KILOMETER. Po že znani ulici- prazna. Tekači, ki so končali me vzpodbujajo, noge so vse lažje, tečem kot da mi je prvi kolometer, vidim trg, luči, napovedovalca, ploskajo, maham, tečem, nekdo zakriči "Bravo Roman" ,ne vidim kdo, tečem, dvignem roke in se ne ustavi v cilju, tečem...tečem vse do deklet, ki mi obesijo medaljo okoli vratu. Končano je. 11 ur 45 minut in nekaj sekund. Skoraj ne morem verjeti. Precej precej hitreje od pričakovanj in popolnoma brez težav. Skoraj prelahko. Po formalnostih in prevzemu vsega, kar sem zaslužil vržem pogled na rezultate. Calcaterra z novim rekordom proge in Carlinova sta pričakovano zmagala. Oko se mi ustavi na št. 13 URANKAR BOŠTJAN- SLOVENIJA ... 7:53, uaaaa BRAVO.
Malo sem si še dodal. Namesto do avtomobila sem jo lepo otovorjen z nagradami in torbo mahnil v nasprotno smer, naredil dober km, pač rajši sem šel v smeri od koder so prihali tekači. Malo navijanja pač........
Po teku mi je tako uspelo še narediti dobre 4 km po Faenzi, nato sem na cilju pričakal Tadeja, ki mu je prav tako uspelo, kljub težavami s kolenom. Oba sva odtekla svojo najdaljšo razdaljo.
Ob 6 uri sem si privoščil pivo, malo sva odležala, povratek je bil kar dolg, nato še nočna in ponedeljek v mirovanju. Bil sem razpoložen za rahel tek in sprehod, ne pa za pisanje. To me je prijelo šele danes.
Zelo sem zadovoljen, držal sem se načrta, v kolikor se bom odločil za ponovno pot (40. izvedba je lepa številka) se jo lotim na isti način.
Hvala Tadej za sodelovanje in prevoz, hvala Lonely, Ugor za nasvete, pomoč in vzpodbudo,
Ko pa človek...... pridem domov in preberem, da se eni tekli 200 km in več.....adijooo.........
Bravo 200.
