- 25 Mar 2012, 18:52
#275270
Ola!
Pred dvema dobrima urama sem pritekla v cilj svojega maratona v Barceloni. Še vedno sem močno vzhičena, navdušena in polna neverjetnih vtisov, zato bom kar takoj vzela pero v roke in napisala zelo podrobno poročilo, kot je že v moji navadi. Sprednji stegenski mišiči zaenkrat ne želita deliti veselja z menoj, a se bomo nekako sporazumele, najkasneje jutri.
V Barceloni smo se prebudili v jasno jutro, brez oblačka na nebu in na začetku maratona so prevladovale zame ugodne tekaške razmere. Bolj kot smo se premikali proti cilju maratonu, več je bilo izpostavljenih predelov in ni mi treba posebej poudariti, da je sonček pripekal vse močneje, temperatura pa je vztrajno naraščala. Povsem pričakovane razmere za tole sredozemsko podnebje in letni čas. Pred startom sem nanesla zajetno plast kreme za sončenje z zaščitnim faktorjem 30 na vse izpostavljene dele telesa, a upoštevajoč vse naravne procese med tekom je jasno, da proti koncu maratona ni bilo od kreme nobene koristi več. Tako sedaj sedim pred računalnikom, izpolnjena z morjem fantastičnih čustev, moje telo žari kot pregreta žarnica. Danes se bom izogibala soncu, saj bi glede na moje duševno in telesno stanje lahko prišlo do samovžiga. Baaaam, in poročilo bi ostalo nedokončano.
Kako sem se sploh odločila za udeležbo na maratonu v Barceloni? Pred dobrim letom sem govorila z NatašoP, ki je tekla na maratonu v Valencii (če se ne motim) in sem pomislila: maraton po špansko? Ole, vamos! Moj prečudovit mož
je bil takoj navdušen in predlagal, da se odpraviva na oddih in maraton v Barcelono. Potem ko sem prebrala Avijevo poročilo z maratona v Barceloni, ni bilo nobenih dvomov več- Barcelona bo tudi moja! Nato pa je sledilo več kot enoletno pričakovanje polno vprašanj- kako bo, koliko krat greva še spat?
Letalski vozovnici sva nabavila pravočasno, kot vedno sva najela stanovanje- tokrat le dobrih 200m od Pl. d' Espanye, kjer se je nahajal startno-ciljni prostor maratona. Vse lepo in prav, samo še spakirava in lahko greva. Nato pa je moj ljubi mož čisto po naključju ugotovil- da je naš letalski prevoznik Spanair v stečaju od konca januarja in da z njimi prav gotovo (čez teden dni!) ne bova letela v Barcelono. Prosim?!? Saj razumem, da je položaj družbe nezavidljiv, pa vendar- a se jim ne zdi vredno poslati kratko in jasno elektronsko obvestilo, da njihova letala nič več ne letijo?
Očitno ne. Sprva mi ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja, v naslednjem trenutku sem se pomirila in si povedala: vse bo OK, dobila bova drugo letalo! Konec dobro, vse dobro. Že v naslednjih minutah sva dobila novi vozovnici za Barcelono, ki sta bili cenovno ugodnejši od Spanairovih. In to štiri dni pred odhodom! 
Večkrat pomislim, da sva res rojena pod srečno zvezdo! O drugem možnem razpletu dogodkov – ugotovitev o stečaju na letališču tik pred »odhodom«- sploh raje ne pomislim. Denar za vozovnici od Spanaira naj bi dobili nazaj. 
V četrtek dopoldne sva priletela v Barcelono, se namestila v stanovanju in se odpravila na prvi sprehod po Barceloni. Dobila sva res izjemno lokacijo, zato mestnega prometa ne uporabljava, povsod se odpraviva peš. V četrtek sva se sprehodila do pristanišča, nato sva zavila na La Ramblo. Zaradi neprimerne obutve bi lahko nastali zapleti, a se je vse dobro izteklo. Naj je človek še tako brihten in izkušen, vedno lahko znova preseneti sam sebe. Vsaj v mojem primeru to drži.
V petek dopoldne sem prevzela startno številko, kar nama je vzelo 1 minuto in 20 sekund časa, organizacija maratonov na svetovni ravni je zares enkratna. Prideš, pogledaš v katero linijo sodi tvoja številka, pokažeš potrdilo, vse potrebno že čaka nate, odpraviš se po že pripravljeno vrečko, nato pa lahko sam preveriš svoj čip in na ekranu se prikažejo vsi tvoji podatki. Preprosto, brez čakanja v vrsti. Zakon! Na Expo-u standarna ponudba tekaške opreme in pripomočkov. Tekaško sem postala bolj samozavestna in zato sem si ponudbo zgolj ogledala, zato me je pa navdušila predstavitev prihajajočih maratonov. Poleg standardnih še bolj eksotični- puščavski štiridnevni maratoni, maraton v Nepalu. Če bo kdaj omejitev zgolj nebo...z veseljem pridem zraven! V petek sva se zadrževala v parku Montjuic in občudovala razgled na Barcelono. Ugotovila sva, da je rahlo hribčkasta, ampak nič zato, saj sem že velika punca, zmogla bom, ne glede na številko vzponov.
Soboto sva preživela v centru, bolj natančno sva si ogledala znamenitosti na Rambli, za konec pa sva nabirala sončno energijo na obali. Fantastično! Lahko sem zaprla oči, se prepustila sončku in me je že odpeljalo v poletje.... 
Danes pa nedelja. Noč je bila prekratka, ker so nam odtegnili eno uro spanca, a sem vstala z lahkoto. Pričakovano, saj je maratonska nedelja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da zaspim na ta dan.
Opravila sem vse običajne predmaratonske rituale, med ostalim sem poslušala svoje najljubše Coldplaye in zame veličastne komade od Vangelisa. Malo pred sedmo uro sva se odpravila na start. Zunaj je še bilo temno, a množica vedrih tekačev se je zbirala iz vseh smeri na Pl. d' Espanya. Čutila sem nemir v želodčku, marmelada, kroasani, čokoladno mleko, voda, vse se je pomešalo, premogla sem pa še toliko poguma, da sem spila nekaj bele kave. 
Odhod na start. Boks modre barve (3:30-4:00) je moj, postavim se bolj spredaj. Vsaj takrat sem prepričana, da sem na začetku boksa. Še nekaj minut do starta, zavrtijo znamenito Barcelono Freddya Mercurya in Montserrat Caballe, vzamem telefon in posnamem ta prečudoviti trenutek. Gledam naokrog, množica nasmejanih tekačev in gledalcev, vodnjaki pred Narodno palačo so v polnem zagonu, oh kakšen veličasten trenutek..prepustim se čustvom in zajokam, kako bo šele ob prihodu v cilj!
Start številka 2, počasi hodimo proti startni liniji, traja dolgo kot še nikoli doslej.....in nato se začne moja maratonska zgodba. Vklopim uro, a takoj v hipu ugotovim, da nisem zbrisala zadnjega treninga. Hitro ponastavim in že sem na poti. Gneča je znosna, tečem v ritmu množice, ne bom prehitevala, čeprav bi lahko. Umiri konje, časa je dovolj, proge pa tudi ne bo zmanjkalo, si povem.
Ponastavitev je očitno zelo blagodejno vplivala na mojega Garmina, ki sledi kilometrskim označbam s točnostjo švicarske ure. Pomislim na to, kako je tik pred startom na LM začasno odpovedal sodelovanje, le poglej ga zdaj. Kot kaže tudi njemu ustreza mediteranska klima in tek ob morju. Bravo, moj Garminko! 
Prvi kilometri minejo hitro, v načrtovanem tempu 5:00 min/km. Tečemo v senci visokih stavb, sicer pa je še vedno zelo sveže, saj je ura malo čez 8:30. Občasno nas pozdravi svež jutranji vetrič, oooh kako prija, lepo je, juhuuuu!! Proga je prijetno razgibana, najprej malo vzpona, zatem pa sledi spust. Vsakič ko se vzpnem in nato spustim, pomislim: To je to, za to smo se borili, najprej malo gor, nato pa spet dol. Všeč mi je proga! Za nami je že 5. km, tečemo mimo stadiona od Barcelone, a ga v vseplošnem navdušenju sploh ne opazim. Čedalje več gledalcev nas spremlja od progi, glasno nas vzpodbujajo, poleg njih pa gosto posejane skupine z bobni, tolkali, glasno je, noro je, fantastično. Že pred 10. km-u me prevzame vsesplošna evforija, čutim da me bo razgnalo od sreče. Moje noge so tako sveže, asfalt je tako mehak, lepo je teči po njem, danes je moj dan! Moje veselje čutijo tudi navijači, zato me vzpodbujajo, kličejo po imenu, vsem vračam zvrhan koš energije in se zahvaljujem, smejim se srečna sem, letim, letim.......vamos, Silvija, ole!!!
Tempo je še vedno odličen, tečem 5:00 min/km, Garminko še vedno odično sodeluje, visokom stavbam navkljub, tudi njemu se zahvalim. Pred 12. km-om zavijemo lepo na široko avenijo, na desno nas dočaka zanimiva navijaška skupina na sobnih kolesih, čisto noro. Koliko nasmehov, dotikov roke, oh kakšno čarobno vzdušje. Še vedno letim, zadovoljna in ponosna sem sama nase. Splačalo se je, vse se je splačalo, vsi teki, vsi zgodnji jutranji teki po PSTju v temi, v dežju in snegu, tudi ponoči, vse vaje za moč, vse to so bile odlične investicije za današnji dan, zato da letim. Splačalo se je, splačalo se bo spet in spet in spet. Lepo je teči, lepo je živeti. Ali je kje na svetu kdo, ki je bolj srečen od nas- danes, tukaj in zdaj?! Zagledam Sagrado Familio, vauu, veličastno!!
Približujem se polovici maratona, na tem delu poteka proga krožno, na drugi strani so hitrejši tekači, ki so že na drugi polovički. Počutim se kot rožica, na vsake pol ure se moram opomniti in popiti svoj čudežni napitek. Tudi sama sem že na drugi polovici maratona, prvo polovico sem obrnila v 1:45:18. Proga je še naprej veselo razgibana, še vedno uživam v premagovanju klančkov, na spustu potegnem zavoro in pomislim: Za to smo garali, ole! Že smo blizu 25. km-a. Ob sebi opazim tekača s krčem v zadnji stegenski mišici. Auuuu, tole pa boli, dobro vem, kako boli. 
Kaj pa moje mišice? Danes resnično odlično sodelujemo, sicer pa tudi- jaz imam rada svoje mišice, one imajo rade mene, kakšno sožitje. 
Zopet smo na krožnem delu proge, na drugi strani drvijo hitrejši tekači proti 30. km-u, opaziti je že nekaj pajacastih stilov teka, zdaj se začne pravi maraton. Zaužijem naslednjo mešanico gela, o fino tole, to je papaja, tega pa še nisem probala. Mmmm, dober je, pomislim, zelo sladek je. 
Kako sladko. Začutim močen klic narave, a misli preusmerim drugam. Zdajle in prav zdajle se je začel polmaraton v Sežani. Pomisli na vse znane tekače, ki tečejo tam, pomisli na njihovo progo , pred tabo pa je manj kot polovica maratona. Zaleže za kratek čas, a potem spet. 
Obrnem tudi jaz in tečem proti 30. km-u. Kot strela z jasnega me prešine- treba se bo ustavit, čikita, ni druge. S pogledom iščem wc ob progi, toda nič. Ok, ne bom računala na dixije ob progi (vem, da so, najmanj enega sem opazila!). Iščem druge možnosti. Na desni visoka, modernistična poslopja sive barve, sam beton, nič grmičkov. Na 30. km-u bo pa prav gotovo. Toda žal nič. 
Zagledam parkirišče. To, zadetek v polno! 
Olajšana se vrnem na progo, tečem enako kot prej. Zdaj pa nobenih težav več. Gas do cilja. Na 31. km-u se mi dixie smeji z leve strani. Kje si bil, ko sem računala nate? Zdaj te ne rabim več.
Zavijemo desno in se bližamo 32. km-u, tečemo blizu obale, lepo je, malo pred sabo zagledam WTC. Vzamem še en gel, a kljub temu čutim, da ni vse isto kot prej. Tempo pade na 5:30, kljub vsemu vloženemu trudu- nič, tempo pada še pa še... Asfalt ni več tako prijetno mehak, vsak korak sproži hudo bolečino v sprednjima stegenskima mišicama. Razlike med vzponi in spusti ne čutim več. Ugotovim, da mi vzponi povzročajo manj bolečine v primerjavi s spusti. 
Zid? Nimam krčev, ampak vseeno boli, boli.....Na 33. km-u pogledam resnici v oči in si priznam- sprednja stegna- me očitno ne marata več! Morebiti sem ju razvadila s kompresijskimi hlačami na prejšnjih maratonih, ali pa sta mi zamerili hitro ustavljanje na parkirišču. Oprostim vama, ljubi sprednji stegenski mišici, in vas imam še vedno rada. Toda zaradi vaju se moj maraton ne bo končal!!!
Še vedno imam glavo in moja glava je v odličnem stanju in zato tečem naprej. Spomnim se na napis na Expo-ju: Running is 90% mental, the rest in physical. Obstacles just make it more adventurous! Tako je, kar naprej. Zabavno je, še vedno sem vesela, smejim se, gledalci navijajo. Prišla bom do cilja oz bolje rečeno, tekla bom do cilja! Ne bom se ustavila, ne bom hodila, tekla bom! Pridemo v mestno jedro, smo že na 37.km-u. Nikamor se mi ne mudi, vzela bom telefon in se posnela, sebe in veselo dogajanje okrog sebe. Vedno sem se spraševala, kako sem videti na 37.km-u. Posnetek sem si že ogledala in moram priznati, da- odlično, še vedno se smejim in sem vesela. Zavijemo na La Ramblo in se približujemo spomeniku Krištofa Kolumba. To je to, le še streljaj od Av. Paral-lel in cilja Pl. d'Espanya. Zavijamo desno, tukaj smo, Av. Paral-lel, okrepčevalnica čez 100m. Teh 100m pa traja in traja. Ustavim se. Vzamem vodo in sprejmem odločitev- ker sem bila taaako zelo pridna in ohranila pozitiven duh in misli- bom za nagrado naslednjih 100m hodila! Po prehojenih 50ih metrih ugotovim, da je bolje zame, če tečem, bolje rečeno trčkaram. Nagrado prepustim komu drugemu, hvala. Prehiteva me na stotine ljudi, druge prehitevam jaz- če sem iskrena, prehitevam zgolj tiste, ki stojijo in raztegujejo mišice, ki so zapadle v zemljo krčev. Gledalci čutijo, da rabim njihovo podporo in me res lepo vzpodbujajo. Meni pa je tako lepo, smejim se, prešla sem na neko drugo raven, celotno dogajanje je zamaknjeno. Pa sem že skoraj blizu cilja, malo pred krožnim na 'd Espanya zagledam Saškota. Oooooo, ljubezen moja, kako lepo te je videt. Ustavim se in ga močno objamem- prišla sem do cilja, teče z menoj ob progi, oba se smejiva. Samo še malo. Še eno prijetno presenečenje- proga pelje levo in naravnost proti cilju, ne bo mi treba narediti kroga okrog krožnega, kot sem predvidevala. Fantastično!!!
Presenečenje za konec- sprednji stegni prideta nazaj (dobrodošli nazaj!!!) in zaključim s ciljnim šprintom. Že pred tem pa naredim to, kar sem si želela že od samega prihoda v Barcelono- dvignem roki visoko v zrak in vzklikam na ves glas: BARCELONA, BARCELONA!!!! Ko pa zaslišim napovedovalca, kako prebere moje ime SILVIJA , sem že v cilju. Ne morem se zadržati, solze se mi ulijejo po slanih obrazih, jokam kot dež s širokim nasmehom na obrazu in sem taaaaaako srečna.....ni besed s katerimi bi lahko opisala svojo srečo, neponovljivo. Tako čustvenega konca maratona pa še nisem doživela, oh ti, ti prečudovita Barcelona, imam te rada!!! Pa tako slabega rezultata tudi še nisem zabeležila v svoji maratonski zgodovini- 3:47:25. Na 30.km-u je bil čas še vedno po načrtu- 2:30:59, na 35. padec 03:00:08, na 40. 03:32:04...in potem še dobrih 15 minut do cilja. Niti najmanj nesrečna ali pa razočarana. Kot pravi Haruki Murakami: Na maraton se vedno odpraviš z nekim ciljem, največkrat ta cilj ni dosežen, a kljub temu si ob prihodu v cilj ponosen sam nase in ne moreš biti razočaran.
Jutri pa ogled Barcelone s turističnim busom.Izstopila bom samo na dvema postajama- pri stadionu in Sagradi Familiji. Za ostala postajališča se bova še pogajala, v torek pa nazaj v Ljubljano.
Tole sem pisala več kot 3 ure, zavedam se da je zelo dolgo, ampak to sem jaz- če bi skrajšala, to ne bi bilo to! Kaj bo šele, ko dosežem cilj 3:30 pozdravčke in poljubčke pošiljam iz Barcelone
Pred dvema dobrima urama sem pritekla v cilj svojega maratona v Barceloni. Še vedno sem močno vzhičena, navdušena in polna neverjetnih vtisov, zato bom kar takoj vzela pero v roke in napisala zelo podrobno poročilo, kot je že v moji navadi. Sprednji stegenski mišiči zaenkrat ne želita deliti veselja z menoj, a se bomo nekako sporazumele, najkasneje jutri.
V Barceloni smo se prebudili v jasno jutro, brez oblačka na nebu in na začetku maratona so prevladovale zame ugodne tekaške razmere. Bolj kot smo se premikali proti cilju maratonu, več je bilo izpostavljenih predelov in ni mi treba posebej poudariti, da je sonček pripekal vse močneje, temperatura pa je vztrajno naraščala. Povsem pričakovane razmere za tole sredozemsko podnebje in letni čas. Pred startom sem nanesla zajetno plast kreme za sončenje z zaščitnim faktorjem 30 na vse izpostavljene dele telesa, a upoštevajoč vse naravne procese med tekom je jasno, da proti koncu maratona ni bilo od kreme nobene koristi več. Tako sedaj sedim pred računalnikom, izpolnjena z morjem fantastičnih čustev, moje telo žari kot pregreta žarnica. Danes se bom izogibala soncu, saj bi glede na moje duševno in telesno stanje lahko prišlo do samovžiga. Baaaam, in poročilo bi ostalo nedokončano.
Kako sem se sploh odločila za udeležbo na maratonu v Barceloni? Pred dobrim letom sem govorila z NatašoP, ki je tekla na maratonu v Valencii (če se ne motim) in sem pomislila: maraton po špansko? Ole, vamos! Moj prečudovit mož
je bil takoj navdušen in predlagal, da se odpraviva na oddih in maraton v Barcelono. Potem ko sem prebrala Avijevo poročilo z maratona v Barceloni, ni bilo nobenih dvomov več- Barcelona bo tudi moja! Nato pa je sledilo več kot enoletno pričakovanje polno vprašanj- kako bo, koliko krat greva še spat?Letalski vozovnici sva nabavila pravočasno, kot vedno sva najela stanovanje- tokrat le dobrih 200m od Pl. d' Espanye, kjer se je nahajal startno-ciljni prostor maratona. Vse lepo in prav, samo še spakirava in lahko greva. Nato pa je moj ljubi mož čisto po naključju ugotovil- da je naš letalski prevoznik Spanair v stečaju od konca januarja in da z njimi prav gotovo (čez teden dni!) ne bova letela v Barcelono. Prosim?!? Saj razumem, da je položaj družbe nezavidljiv, pa vendar- a se jim ne zdi vredno poslati kratko in jasno elektronsko obvestilo, da njihova letala nič več ne letijo?
Očitno ne. Sprva mi ni bilo jasno, kaj se sploh dogaja, v naslednjem trenutku sem se pomirila in si povedala: vse bo OK, dobila bova drugo letalo! Konec dobro, vse dobro. Že v naslednjih minutah sva dobila novi vozovnici za Barcelono, ki sta bili cenovno ugodnejši od Spanairovih. In to štiri dni pred odhodom! Večkrat pomislim, da sva res rojena pod srečno zvezdo! O drugem možnem razpletu dogodkov – ugotovitev o stečaju na letališču tik pred »odhodom«- sploh raje ne pomislim. Denar za vozovnici od Spanaira naj bi dobili nazaj. V četrtek dopoldne sva priletela v Barcelono, se namestila v stanovanju in se odpravila na prvi sprehod po Barceloni. Dobila sva res izjemno lokacijo, zato mestnega prometa ne uporabljava, povsod se odpraviva peš. V četrtek sva se sprehodila do pristanišča, nato sva zavila na La Ramblo. Zaradi neprimerne obutve bi lahko nastali zapleti, a se je vse dobro izteklo. Naj je človek še tako brihten in izkušen, vedno lahko znova preseneti sam sebe. Vsaj v mojem primeru to drži.
V petek dopoldne sem prevzela startno številko, kar nama je vzelo 1 minuto in 20 sekund časa, organizacija maratonov na svetovni ravni je zares enkratna. Prideš, pogledaš v katero linijo sodi tvoja številka, pokažeš potrdilo, vse potrebno že čaka nate, odpraviš se po že pripravljeno vrečko, nato pa lahko sam preveriš svoj čip in na ekranu se prikažejo vsi tvoji podatki. Preprosto, brez čakanja v vrsti. Zakon! Na Expo-u standarna ponudba tekaške opreme in pripomočkov. Tekaško sem postala bolj samozavestna in zato sem si ponudbo zgolj ogledala, zato me je pa navdušila predstavitev prihajajočih maratonov. Poleg standardnih še bolj eksotični- puščavski štiridnevni maratoni, maraton v Nepalu. Če bo kdaj omejitev zgolj nebo...z veseljem pridem zraven! V petek sva se zadrževala v parku Montjuic in občudovala razgled na Barcelono. Ugotovila sva, da je rahlo hribčkasta, ampak nič zato, saj sem že velika punca, zmogla bom, ne glede na številko vzponov.
Soboto sva preživela v centru, bolj natančno sva si ogledala znamenitosti na Rambli, za konec pa sva nabirala sončno energijo na obali. Fantastično! Lahko sem zaprla oči, se prepustila sončku in me je že odpeljalo v poletje.... Danes pa nedelja. Noč je bila prekratka, ker so nam odtegnili eno uro spanca, a sem vstala z lahkoto. Pričakovano, saj je maratonska nedelja. Ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da zaspim na ta dan.
Opravila sem vse običajne predmaratonske rituale, med ostalim sem poslušala svoje najljubše Coldplaye in zame veličastne komade od Vangelisa. Malo pred sedmo uro sva se odpravila na start. Zunaj je še bilo temno, a množica vedrih tekačev se je zbirala iz vseh smeri na Pl. d' Espanya. Čutila sem nemir v želodčku, marmelada, kroasani, čokoladno mleko, voda, vse se je pomešalo, premogla sem pa še toliko poguma, da sem spila nekaj bele kave. Odhod na start. Boks modre barve (3:30-4:00) je moj, postavim se bolj spredaj. Vsaj takrat sem prepričana, da sem na začetku boksa. Še nekaj minut do starta, zavrtijo znamenito Barcelono Freddya Mercurya in Montserrat Caballe, vzamem telefon in posnamem ta prečudoviti trenutek. Gledam naokrog, množica nasmejanih tekačev in gledalcev, vodnjaki pred Narodno palačo so v polnem zagonu, oh kakšen veličasten trenutek..prepustim se čustvom in zajokam, kako bo šele ob prihodu v cilj!
Start številka 2, počasi hodimo proti startni liniji, traja dolgo kot še nikoli doslej.....in nato se začne moja maratonska zgodba. Vklopim uro, a takoj v hipu ugotovim, da nisem zbrisala zadnjega treninga. Hitro ponastavim in že sem na poti. Gneča je znosna, tečem v ritmu množice, ne bom prehitevala, čeprav bi lahko. Umiri konje, časa je dovolj, proge pa tudi ne bo zmanjkalo, si povem.
Ponastavitev je očitno zelo blagodejno vplivala na mojega Garmina, ki sledi kilometrskim označbam s točnostjo švicarske ure. Pomislim na to, kako je tik pred startom na LM začasno odpovedal sodelovanje, le poglej ga zdaj. Kot kaže tudi njemu ustreza mediteranska klima in tek ob morju. Bravo, moj Garminko! Prvi kilometri minejo hitro, v načrtovanem tempu 5:00 min/km. Tečemo v senci visokih stavb, sicer pa je še vedno zelo sveže, saj je ura malo čez 8:30. Občasno nas pozdravi svež jutranji vetrič, oooh kako prija, lepo je, juhuuuu!! Proga je prijetno razgibana, najprej malo vzpona, zatem pa sledi spust. Vsakič ko se vzpnem in nato spustim, pomislim: To je to, za to smo se borili, najprej malo gor, nato pa spet dol. Všeč mi je proga! Za nami je že 5. km, tečemo mimo stadiona od Barcelone, a ga v vseplošnem navdušenju sploh ne opazim. Čedalje več gledalcev nas spremlja od progi, glasno nas vzpodbujajo, poleg njih pa gosto posejane skupine z bobni, tolkali, glasno je, noro je, fantastično. Že pred 10. km-u me prevzame vsesplošna evforija, čutim da me bo razgnalo od sreče. Moje noge so tako sveže, asfalt je tako mehak, lepo je teči po njem, danes je moj dan! Moje veselje čutijo tudi navijači, zato me vzpodbujajo, kličejo po imenu, vsem vračam zvrhan koš energije in se zahvaljujem, smejim se srečna sem, letim, letim.......vamos, Silvija, ole!!! Tempo je še vedno odličen, tečem 5:00 min/km, Garminko še vedno odično sodeluje, visokom stavbam navkljub, tudi njemu se zahvalim. Pred 12. km-om zavijemo lepo na široko avenijo, na desno nas dočaka zanimiva navijaška skupina na sobnih kolesih, čisto noro. Koliko nasmehov, dotikov roke, oh kakšno čarobno vzdušje. Še vedno letim, zadovoljna in ponosna sem sama nase. Splačalo se je, vse se je splačalo, vsi teki, vsi zgodnji jutranji teki po PSTju v temi, v dežju in snegu, tudi ponoči, vse vaje za moč, vse to so bile odlične investicije za današnji dan, zato da letim. Splačalo se je, splačalo se bo spet in spet in spet. Lepo je teči, lepo je živeti. Ali je kje na svetu kdo, ki je bolj srečen od nas- danes, tukaj in zdaj?!
Zagledam Sagrado Familio, vauu, veličastno!!Približujem se polovici maratona, na tem delu poteka proga krožno, na drugi strani so hitrejši tekači, ki so že na drugi polovički. Počutim se kot rožica, na vsake pol ure se moram opomniti in popiti svoj čudežni napitek. Tudi sama sem že na drugi polovici maratona, prvo polovico sem obrnila v 1:45:18.
Proga je še naprej veselo razgibana, še vedno uživam v premagovanju klančkov, na spustu potegnem zavoro in pomislim: Za to smo garali, ole! Že smo blizu 25. km-a. Ob sebi opazim tekača s krčem v zadnji stegenski mišici. Auuuu, tole pa boli, dobro vem, kako boli. Kaj pa moje mišice? Danes resnično odlično sodelujemo, sicer pa tudi- jaz imam rada svoje mišice, one imajo rade mene, kakšno sožitje. Zopet smo na krožnem delu proge, na drugi strani drvijo hitrejši tekači proti 30. km-u, opaziti je že nekaj pajacastih stilov teka, zdaj se začne pravi maraton. Zaužijem naslednjo mešanico gela, o fino tole, to je papaja, tega pa še nisem probala. Mmmm, dober je, pomislim, zelo sladek je. Kako sladko. Začutim močen klic narave, a misli preusmerim drugam. Zdajle in prav zdajle se je začel polmaraton v Sežani. Pomisli na vse znane tekače, ki tečejo tam, pomisli na njihovo progo
, pred tabo pa je manj kot polovica maratona. Zaleže za kratek čas, a potem spet. Obrnem tudi jaz in tečem proti 30. km-u. Kot strela z jasnega me prešine- treba se bo ustavit, čikita, ni druge. S pogledom iščem wc ob progi, toda nič. Ok, ne bom računala na dixije ob progi (vem, da so, najmanj enega sem opazila!). Iščem druge možnosti. Na desni visoka, modernistična poslopja sive barve, sam beton, nič grmičkov. Na 30. km-u bo pa prav gotovo. Toda žal nič. Zagledam parkirišče. To, zadetek v polno! Olajšana se vrnem na progo, tečem enako kot prej. Zdaj pa nobenih težav več. Gas do cilja. Na 31. km-u se mi dixie smeji z leve strani. Kje si bil, ko sem računala nate? Zdaj te ne rabim več.
Zavijemo desno in se bližamo 32. km-u, tečemo blizu obale, lepo je, malo pred sabo zagledam WTC. Vzamem še en gel, a kljub temu čutim, da ni vse isto kot prej. Tempo pade na 5:30, kljub vsemu vloženemu trudu- nič, tempo pada še pa še... Asfalt ni več tako prijetno mehak, vsak korak sproži hudo bolečino v sprednjima stegenskima mišicama. Razlike med vzponi in spusti ne čutim več. Ugotovim, da mi vzponi povzročajo manj bolečine v primerjavi s spusti. Zid? Nimam krčev, ampak vseeno boli, boli.....Na 33. km-u pogledam resnici v oči in si priznam- sprednja stegna- me očitno ne marata več! Morebiti sem ju razvadila s kompresijskimi hlačami na prejšnjih maratonih, ali pa sta mi zamerili hitro ustavljanje na parkirišču. Oprostim vama, ljubi sprednji stegenski mišici, in vas imam še vedno rada. Toda zaradi vaju se moj maraton ne bo končal!!!
Še vedno imam glavo in moja glava je v odličnem stanju in zato tečem naprej. Spomnim se na napis na Expo-ju: Running is 90% mental, the rest in physical. Obstacles just make it more adventurous! Tako je, kar naprej. Zabavno je, še vedno sem vesela, smejim se, gledalci navijajo. Prišla bom do cilja oz bolje rečeno, tekla bom do cilja! Ne bom se ustavila, ne bom hodila, tekla bom! Pridemo v mestno jedro, smo že na 37.km-u. Nikamor se mi ne mudi, vzela bom telefon in se posnela, sebe in veselo dogajanje okrog sebe. Vedno sem se spraševala, kako sem videti na 37.km-u. Posnetek sem si že ogledala in moram priznati, da- odlično, še vedno se smejim in sem vesela. Zavijemo na La Ramblo in se približujemo spomeniku Krištofa Kolumba. To je to, le še streljaj od Av. Paral-lel in cilja Pl. d'Espanya. Zavijamo desno, tukaj smo, Av. Paral-lel, okrepčevalnica čez 100m. Teh 100m pa traja in traja. Ustavim se. Vzamem vodo in sprejmem odločitev- ker sem bila taaako zelo pridna in ohranila pozitiven duh in misli- bom za nagrado naslednjih 100m hodila! Po prehojenih 50ih metrih ugotovim, da je bolje zame, če tečem, bolje rečeno trčkaram. Nagrado prepustim komu drugemu, hvala. Prehiteva me na stotine ljudi, druge prehitevam jaz- če sem iskrena, prehitevam zgolj tiste, ki stojijo in raztegujejo mišice, ki so zapadle v zemljo krčev. Gledalci čutijo, da rabim njihovo podporo in me res lepo vzpodbujajo. Meni pa je tako lepo, smejim se, prešla sem na neko drugo raven, celotno dogajanje je zamaknjeno. Pa sem že skoraj blizu cilja, malo pred krožnim na 'd Espanya zagledam Saškota. Oooooo, ljubezen moja, kako lepo te je videt. Ustavim se in ga močno objamem- prišla sem do cilja, teče z menoj ob progi, oba se smejiva. Samo še malo. Še eno prijetno presenečenje- proga pelje levo in naravnost proti cilju, ne bo mi treba narediti kroga okrog krožnega, kot sem predvidevala. Fantastično!!! Presenečenje za konec- sprednji stegni prideta nazaj (dobrodošli nazaj!!!) in zaključim s ciljnim šprintom. Že pred tem pa naredim to, kar sem si želela že od samega prihoda v Barcelono- dvignem roki visoko v zrak in vzklikam na ves glas: BARCELONA, BARCELONA!!!! Ko pa zaslišim napovedovalca, kako prebere moje ime SILVIJA
, sem že v cilju. Ne morem se zadržati, solze se mi ulijejo po slanih obrazih, jokam kot dež s širokim nasmehom na obrazu in sem taaaaaako srečna.....ni besed s katerimi bi lahko opisala svojo srečo, neponovljivo. Tako čustvenega konca maratona pa še nisem doživela, oh ti, ti prečudovita Barcelona, imam te rada!!! Pa tako slabega rezultata tudi še nisem zabeležila v svoji maratonski zgodovini- 3:47:25. Na 30.km-u je bil čas še vedno po načrtu- 2:30:59, na 35. padec 03:00:08, na 40. 03:32:04...in potem še dobrih 15 minut do cilja. Niti najmanj nesrečna ali pa razočarana. Kot pravi Haruki Murakami: Na maraton se vedno odpraviš z nekim ciljem, največkrat ta cilj ni dosežen, a kljub temu si ob prihodu v cilj ponosen sam nase in ne moreš biti razočaran. Jutri pa ogled Barcelone s turističnim busom.Izstopila bom samo na dvema postajama- pri stadionu in Sagradi Familiji. Za ostala postajališča se bova še pogajala, v torek pa nazaj v Ljubljano.
Tole sem pisala več kot 3 ure, zavedam se da je zelo dolgo, ampak to sem jaz- če bi skrajšala, to ne bi bilo to! Kaj bo šele, ko dosežem cilj 3:30
pozdravčke in poljubčke pošiljam iz Barcelone
Nazadnje spremenil BonoS, dne 27 Mar 2012, 00:30, skupaj popravljeno 5 krat.
