- 02 Maj 2012, 22:17
#278187
Veliko lepega sva z Marijo slišala o Mosor grebbeningu in ko sva pregledala koledar sva združila treking in prvomajske počitnice v Omišu.
Že na startu je bilo vroče in sonce nas je žgalo cel dan, na nebu nisem videl niti oblačka.
Lepa planinska pot nas je pripeljala na greben Mošnice okoli 450 metrov nad morjem in tam se je videlo kaj nas čaka, pot je bila markirana ne pa shojena. Skakanje iz skale na skalo je bila še najboljša tehnika, saj v travi nisi videl kaj je spodaj.
Na KT3 prideva skupaj z kontrolorjem, še sreča da smo se vračali po isti poti in je popisal tiste hitrejše ki so se že vračali.
Na prečkanju drugega grebena smo šli čez pogorišče z ožganim grmovjem in se spremenili v dimnikarje, kar se lepo vidi na slikah. Povzpeli smo se do observatorija in se spustili v naslednjo dolino, kjer sva se pred vzponom na glavni greben oskrbela z vodo, kontrolor pa je še razložil približen potek poti. Ta dolinica po kateri smo šli je bila pravi pekel, obrnjena proti soncu, strma ko hudič, brez vetra in naju je dobesedno izcuzala. Čeprav sva prehitela tri trekerje, se mi je zdelo da se komaj premikava. Na koncu preplezava še pet metrsko steno in sva na vrhu grebena. Pot se cel malo spusti, malo zapiha, pa tudi temperatura je znosnejša saj smo že na 1200 mertih. Nekako oživiva in vzpon na Sv. Jurija 1319m (tam je vsak drugi vrh Sv. Jurij) postane užitek.
Spust v dolino pa zopet pokaže zobe in presneto moraš paziti kam stopiš. Še enkrat na okrepčevalnici napolniva mehe, pojeva pomarančo in gel. Po KT9 pa ne najdeva poti v dolino Cetine, vse je bilo zaraščeno ampak morala sva dol, to je bilo res krvavih sto metrov. Ob reki stečeva do mesta, ki je bilo predvideno za prehod Cetine, z brega na breg so napeljali vrv, ki ti je pomagala pri prečkanju do pasu globoke reke. Na KT10 se po premisleku odločiva da greva po cesti do cilja in spustiva KT11, kar se na koncu izkaže za povsem pravilno odločitev.
Zelo lep treking, lepa pokrajina, okrepčevalnice pravilno razporejene in založene z vodo, izotoničnim napitkom, sadjem.
Zamera organizatorju pa gre zaradi dolžine trekinga, sploh v takih vročih vremenskih razmerah bi moral skrajšati progo. Kako zahtevna je bila proga povejo rezultati od 46 udeležencev jih je samo 9 opravilo z celotno progo, 16 pa jih je odstopilo.
Še rezultati: Večno mlad zmagal na light progi, punce v ultra pa so zasedle vse stopničke prva Anica, druga Marija
, tretje Lola in Neža.
Hvala Loli, Neži, Ireni, Marjanu in Tomažu za dobro družbo
.
slikehttps://picasaweb.google.com/117281788162074468389/MosorGrebbening2012
Že na startu je bilo vroče in sonce nas je žgalo cel dan, na nebu nisem videl niti oblačka.
Lepa planinska pot nas je pripeljala na greben Mošnice okoli 450 metrov nad morjem in tam se je videlo kaj nas čaka, pot je bila markirana ne pa shojena. Skakanje iz skale na skalo je bila še najboljša tehnika, saj v travi nisi videl kaj je spodaj.
Na KT3 prideva skupaj z kontrolorjem, še sreča da smo se vračali po isti poti in je popisal tiste hitrejše ki so se že vračali.
Na prečkanju drugega grebena smo šli čez pogorišče z ožganim grmovjem in se spremenili v dimnikarje, kar se lepo vidi na slikah. Povzpeli smo se do observatorija in se spustili v naslednjo dolino, kjer sva se pred vzponom na glavni greben oskrbela z vodo, kontrolor pa je še razložil približen potek poti. Ta dolinica po kateri smo šli je bila pravi pekel, obrnjena proti soncu, strma ko hudič, brez vetra in naju je dobesedno izcuzala. Čeprav sva prehitela tri trekerje, se mi je zdelo da se komaj premikava. Na koncu preplezava še pet metrsko steno in sva na vrhu grebena. Pot se cel malo spusti, malo zapiha, pa tudi temperatura je znosnejša saj smo že na 1200 mertih. Nekako oživiva in vzpon na Sv. Jurija 1319m (tam je vsak drugi vrh Sv. Jurij) postane užitek.
Spust v dolino pa zopet pokaže zobe in presneto moraš paziti kam stopiš. Še enkrat na okrepčevalnici napolniva mehe, pojeva pomarančo in gel. Po KT9 pa ne najdeva poti v dolino Cetine, vse je bilo zaraščeno ampak morala sva dol, to je bilo res krvavih sto metrov. Ob reki stečeva do mesta, ki je bilo predvideno za prehod Cetine, z brega na breg so napeljali vrv, ki ti je pomagala pri prečkanju do pasu globoke reke. Na KT10 se po premisleku odločiva da greva po cesti do cilja in spustiva KT11, kar se na koncu izkaže za povsem pravilno odločitev.
Zelo lep treking, lepa pokrajina, okrepčevalnice pravilno razporejene in založene z vodo, izotoničnim napitkom, sadjem.
Zamera organizatorju pa gre zaradi dolžine trekinga, sploh v takih vročih vremenskih razmerah bi moral skrajšati progo. Kako zahtevna je bila proga povejo rezultati od 46 udeležencev jih je samo 9 opravilo z celotno progo, 16 pa jih je odstopilo.
Še rezultati: Večno mlad zmagal na light progi, punce v ultra pa so zasedle vse stopničke prva Anica, druga Marija
, tretje Lola in Neža.Hvala Loli, Neži, Ireni, Marjanu in Tomažu za dobro družbo
.slikehttps://picasaweb.google.com/117281788162074468389/MosorGrebbening2012
Najbrž bo take mini počitnice treba ponoviti. Res je, da sem sam prišel že v četrtek in sem slutil, kaj nas čaka na treningu, me je na samih prijavah v notranjosti vendarle zamikalo, da bi šel na ultro. Ampak na vreme, ki je bilo v četrtek in petek sem se vendarle odločil pravilno, da grem krajšo varianto, predvsem, kert sem nameraval šel v Paklenico za prvi maj še na en treking. So pa imeli ultraši vendarle prednost, saj so startali že ob osmih, mi pa šele ob devetih. 
Naprej pa je tudi nas žgalo to isto sonce. Takoj po startu so seveda kot vedno "lokalci" potegnili na polno. Med KT1 in KT2, ko se je začel breg pa so se že delno umirili. Na vrhu grebena, sem se spomnil na ultraše in si dejal, da kdor je danes na ultri je res heroj. Ker ta dan je res bilo peklensko. 
Po grebenu je bil lep tek po vročini, čakal sem in čakal na kakšno drevesno zavetje ampak ga ni bilo. Vmes pa 2 kači tako, da se je adrenalin še dodatno povečal. Na vrhu seveda ne bi bil jaz, če ne bi poskusil z neko bližnjico, ki pa se je normalno končala. In gremo po trnju na daljšnico. Takrat so me trije prehiteli. Ampak, ko se je začel spust navzdol, so tudi na soncu zavore popustile in na naslednji KT so dejali, da so le malo pred mano. Sledilo je najlepših nekaj km po senci ob vodi, nekaj za dušo. Od KT4 na KT5 pa mi je vendarle uspela bližnjica, čeprav potem do cilja nisem več vedel kateri sem. Tek navzdol pa mi je tudi brez Redbulla dal krila in je res letelo. 
V cilju pa na koncu po slabih 4 urah tudi 10 minut skoraj nisem vedel kdo sem. Vsekakor je bil to eden od težjih trekingov, najbrž imam za naslednje leto dolg do ultre, ampak v "normalnih okoliščinah. Vsekakor pa pohvale vsem Slovencem za odlične rezultate.