Prvič ... in prvega ne pozabiš nikoli.
Tudi midve z Marjetko sva odločitev sprejeli včeraj. Torej zakaj ne bi dan državnosti preživeli drugače, spet nekje v naravi, ki jo imava obe neskončno radi.
Malo me je bilo strah saj sem dva dni nazaj prekolesarila maraton okoli Pohorja 150 km – prvič s kolesom in nisem vedela kako se bo telo odzvalo na novi napor.
Pričela sem počasi in pravzaprav v enakomernem tempu pretekla prvih 40 min. Potem sem kombinirala hojo s tekom in dohitela Horvat Francija, očitnega poznavalca proge. Skupaj sva nadaljevala pot in bilo je skoraj zabavno.
Na zadnji postaji povprašam, koliko je še do vrha in mladenič na postaji mi reče »Še 15 ovinkov«.
Ej, zdelo se mi je čudno, nisem upala reskirat izčrpanosti in odločila sem se pojesti gel. Deloval je takoj in počutje je bilo odlično.
Nenadoma zagledam pred seboj ravnino in povprašam Francija, kje je vrh. »Tukaj pred nama«, pravi »A bova tekla?«. Meni se je zdelo, da bi poletela, ne tekla, vendar sem predlagala, da tečeva skupaj v cilj.
Hvala Franci, pri tvojih 76-tih letih si tekel kot zajček

in na tej poti sem si zaželela, da bi tudi jaz v tvojih letih lahko bila vzor in v vzpodbudo mlajšim.
S časom 1ure in 30 minut sem zelo zadovoljna. In šele sedaj ugotavljam, da sem tretja v kategoriji. Kot kaže je pokal že na poti
Čestitke tudi organizatorjem, še posebej, če mi bodo poslali pokal domov
Marjetka – odločitev je bila odlična – in tebi še posebej ČESTITKE
Pa Nataši, pa Sinišu, pa Maci, pa ….. vsem tekačem iskrene čestitke.
ODLIČNI ste bili.
IN DRUGO LETO SPET….

Kar daješ se ti prej ali slej vrne...