- 08 Jul 2012, 20:48
#283499
Dolg od dveh let nazaj je poplačan, za mano so vsi trije krogi. Kontent, hepi... Tokrat sem testirala, kako se obnesem en teden po 50ki v Cortini, drugi test pa je, koliko je tisti minimum, ki ga med tekom pokonzumiram, da se še lahko premikam. Presenečena nad slednjim, ker tokrat je šlo na par koščkov čokolade, 4 Enervit tablete, 3 napolitanke in par kock sladkorja. Ostalo pa voda, voda in še enkrat voda. Vmes požirek coca cole in malce sladoleda od dveh dobrih duš v startnociljnem prostoru.
Dve leti nazaj sem v zadnjih kilometrih drugega kroga posvojila skoraj vse grme z vsebino svojega želodca, zato tak test, dve leti nazaj se mi je tudi tista sončna pot navkreber zdela precej daljša, stopnic je bilo vsaj 1000x več, letos pa ničesar od tega. Letos sem se pa že, ko sem šla drugič okoli, videla tudi v cilju celotne trase. Kaj pa je to, 14 km in par 100 višincev (če se mene vpraša, jih je bilo malce več kot 350 na krog), če nimaš ravno namena postavljati kakega pb in imaš željo samo priti skozi cilj.
Slovencev pa kolikor hočeš, so nas ekstra omenili, koliko nas je, precej jih je bilo tudi na odru. Bravo mi. Mi je bila pa resnično všeč gesta organizatorja, ker so čisto vse Slovence omenili z imeni, govorim o temu, da so bila naša imena napisana na zadnjem asfaltnem klancu (malce pred oznako za 13 km), zraven pa še dajmo, Janezi ali nekaj podobnega...
Vročina je bila, pasja je bila tudi, ampak sence je bilo več kot dovolj, še najbolj se mi je vlekel del med 4 in 6 km, pa se je štelo, da gre rahlo navzdol, sem potem z največjim veseljem zakorakala v stube, letos sicer ni bilo fotografa v tunelu, sem bila kar malo razočarana, so bili pa ob in na progi. Na okrepčevalnicah sem pogrešala edinole coca colo, na Sljemenu je še Cedevita imela okus po Cedeviti (pri nas gre večinoma za obarvano vodo), lubenico so tudi na veliko rezali, da ne omenjam krofov, čeprav mi nič od tega ni sedlo... In sladoled v cilju, pa grašak in pivo...
Skratka, v cilju sem rekla, da je bilo to to, v cilj sem prišla, zdaj mi pa ni treba iti več na svinje, no, teden nazaj sem rekla, da niti pod razno danes ne grem na Sljeme, danes pa
Ja, nič, pridem spet oziroma pridemo spet. Druščina je bila superca, PeterM je imel tri dečve s sabo, svojo ženico je še v štafeto pregovoril, tako da je bila na koncu še na odru med štafetami, vrtnica je bila absolutno tretja med puncami, tako da se je z nami odpeljal domov prav ličen pujsek.
Še najtežje pri vsemu skupaj je bilo najti to Sljeme.
Dve leti nazaj sem v zadnjih kilometrih drugega kroga posvojila skoraj vse grme z vsebino svojega želodca, zato tak test, dve leti nazaj se mi je tudi tista sončna pot navkreber zdela precej daljša, stopnic je bilo vsaj 1000x več, letos pa ničesar od tega. Letos sem se pa že, ko sem šla drugič okoli, videla tudi v cilju celotne trase. Kaj pa je to, 14 km in par 100 višincev (če se mene vpraša, jih je bilo malce več kot 350 na krog), če nimaš ravno namena postavljati kakega pb in imaš željo samo priti skozi cilj.
Slovencev pa kolikor hočeš, so nas ekstra omenili, koliko nas je, precej jih je bilo tudi na odru. Bravo mi. Mi je bila pa resnično všeč gesta organizatorja, ker so čisto vse Slovence omenili z imeni, govorim o temu, da so bila naša imena napisana na zadnjem asfaltnem klancu (malce pred oznako za 13 km), zraven pa še dajmo, Janezi ali nekaj podobnega...
Vročina je bila, pasja je bila tudi, ampak sence je bilo več kot dovolj, še najbolj se mi je vlekel del med 4 in 6 km, pa se je štelo, da gre rahlo navzdol, sem potem z največjim veseljem zakorakala v stube, letos sicer ni bilo fotografa v tunelu, sem bila kar malo razočarana, so bili pa ob in na progi. Na okrepčevalnicah sem pogrešala edinole coca colo, na Sljemenu je še Cedevita imela okus po Cedeviti (pri nas gre večinoma za obarvano vodo), lubenico so tudi na veliko rezali, da ne omenjam krofov, čeprav mi nič od tega ni sedlo... In sladoled v cilju, pa grašak in pivo...
Skratka, v cilju sem rekla, da je bilo to to, v cilj sem prišla, zdaj mi pa ni treba iti več na svinje, no, teden nazaj sem rekla, da niti pod razno danes ne grem na Sljeme, danes pa
Ja, nič, pridem spet oziroma pridemo spet. Druščina je bila superca, PeterM je imel tri dečve s sabo, svojo ženico je še v štafeto pregovoril, tako da je bila na koncu še na odru med štafetami, vrtnica je bila absolutno tretja med puncami, tako da se je z nami odpeljal domov prav ličen pujsek.
Še najtežje pri vsemu skupaj je bilo najti to Sljeme.
Miganje je naravni antidepresiv.
je privolila, do tega trenutka je mislila, da je prišla uživat, 
