- 22 Okt 2012, 20:13
#291806
je za nami 
Izgovor več, da ne bo treba v nedeljo na Lublancu na dva kroga 
Naša posadka - nana, Milenko, Marjan in moja malenkost je pot začela v petek, v Treviso smo prišli na minuto točno, a kmalu ugotovili, da je let prestavljen za skoraj 2 uri.
Ampak smo pa imeli možnost videti Amsterdam iz zraka v nočni atmosferi, čisto nekaj drugega kot podnevi. Hotel smo imeli blizu njihove verzije Centralnega parka, Vondelpark, skozi katerega smo tudi dvakrat tekli. Aja, imeli smo še srečo, da smo kovčke v 4. nadstropje dostavili z dvigalom, ki se je še istega večera pokvarilo in tako smo imeli tudi ta fitnes zastonj . Na expo smo šli v soboto zjutraj, se uspeli izogniti gneči. O kaki nemški natančnosti sicer tu ne bi mogli govoriti, a je vseeno šlo vse tekoče skozi. Že na tem mestu se opravičujem svojim sotrpinom, katere sem primorala v španciranje gor in dol in to dan pred maratonom. Katerega pa niti nisem jemala resno, brez kakega rezultatskega cilja v glavi, saj, sanjati o tem bi bilo zapravljanje časa, nekdo bi moral malo večkrat obuti cestne superge in v njih tudi kaj odteči, ne pa samo enega PSTja 
. Ideja o kiklcah, rožcah in ostalem se je hitro razblinila, še v soboto je bila vremenska napoved naravnost idealna za tek, a je ostalo samo pri napovedi. Zbudili smo se v dež, mraz in veter. Človek bi se najraje obrnil v postelji in spal dalje. Hotelski kapo nam je pripravil zajtrk za pasti dol, tako da smo se vseeno odpravili ven, po moji "krivdi" spet na pol pešaka Ogrevanje mora biti. Smo pa tako imeli priložnost videti Kenijce in Etiopijce pri ogrevanju (več kot uro pred startom). Očitno jih je zeblo. Potem se je pa začela norišnica, po pravici povedano nisem verjela, da bo start res ob 9:30, gužva pred garderobami je bila nepopisna, potem gužva na poti na stadion, vsi so svoje spremljali praktično do vhoda na stadion in se je vse skupaj dobesedno zabasalo, na red in disciplino si tu lahko pozabil. Barv (za predviden čas maratona) na startnih številkah ni preverjal nihče, čeprav smo se kar lepo pogrupirali. Zajčkov tudi ni bilo nikjer opaziti. No, midva sva se postavila na kocnu boksa za 4 ure. Tam, kamor jaz pač spadam. Nekdo 
pa je rekel, da bo tekel zraven. In je... Kar se trase tiče, lepa, lepo speljana, par izredno ozkih grl se je našlo, prve tri kilometre je bilo nemogoče teči po svojem ritmu, ampak saj se nam nikamor ni mudilo. Zanka po Kennedyjevi aveniji in nato ob reki Amstel dol in gor (mimo dveh mlinov na veter, katerih sicer nisem uspela opaziti, pa sem kar precej stegovala vrat ). Ob trasi veliko ljudi, samo navijanje je pa daleč od tega, na kar sem sama navajena, muzika je bila, bendov tudi kar nekaj, ljudje so pa samo stali in opazovali vse skupaj, če si se komu nazaj nasmehnil ali pa mu pomahal, je takoj odreagiral. Okrepčevalnic dovolj, deljenje vode je za pohvaliti, lončke so imeli na plastičnih podstavkih, na pol polne, tako da ni bilo polivanja, gužvanja, banane narezane na manjše kose (tudi davljenje je odpadlo), na dveh okrepčevalnicah so delili gele, meni zelo všečne (okus limone), pogrešala sem edino coca colo, drugo je bilo zrihtano v nulo. Odveč je bil edino veter, ki je bil na nekaterih delih precej močan in seveda ni pihal v hrbet, dež si je sicer premislil, vlaga v zraku je bila za moja pljuča super . se je izkazal, nekaj je sicer poskušal s provociranjem, a se nisem dala... Sva se pa naravnost zabavala z opazovanjem sotekačev, skoraj sva izgubljala oči v iskanju še kakega Slovenca, videla sva še eno ljubljansko majico v eni izmed zank, to je pa tudi bilo to (kasneje sva opazila še eno na polmaratonu). Sem mislila, da sem na italijanskih tekih videla že vse, a toliko tekačev kot jih je tu teklo z nahrbniki, vključno s planinskimi in navadnimi šolskimi, tega pa še ne. Pa s pasovi z litrom tekočine (okrepčevalnic je bilo resnično več kot dovolj, vroče pa tudi ni bilo), posledično je bilo po tleh polnih plastenk malo morje (na expo-ju prejšnji dan so jih prodajali na vsakemd rugem štantu), tekači so izgubljali tudi cele pasove 
Pa še nekaj, glede na dejstvo, da je Nizozemska ravninska dežela, je bilo klančkov kar nekaj, tam nekje na polovički ob reki nazaj v mesto se je tisti, ki ga navadno ne opaziš, vlekel kar nekaj kilometrov. Plus še nekaj podvozov, nadvozov... Pa smo tam . In veliko robnikov (ker imajo vmes na cestah tramvaji in avtobusi postaje), ki niso posebej označeni. Aja, modne revije so bile tudi, človek mora preveriti tudi to, kakih ekscentrikov ravno ni bilo, so se pa našli takšni primerki (večinoma ženskega spola), da si šibnil mimo, ker so oči resnično trpele. No, tudi to mora biti.
S tekom samim sem zadovoljna, ker glede na nepriprave je vse skupaj izpadlo super. Tekla od začetka do konca, ritem tudi dokaj enakomeren, pulz v višave ni šel, za moj ego je bilo pa čisto dovolj tisto, da sem v zadnjih 4ih kilometrih vklopila malo višjo brzino in oba sva lepo prehitevala do konca. In v cilj prišla z do sekunde enakim rezultatom. je bil dobre štiri ure vštric z mano, na okrepčevalnicah sva se vsakič zgubila, a vedno znova našla, vsem otrokom sva uspela dati petko, mahala sva, no, jaz precej več, nato pa tudi njemu ni preostalo drugega. Še dobro, da sem se odrekla svoji nujni opremi in sem fotoparat pustila v hotelu.
No, kolajne sva dobila, dobre pol ure za nama je prišel v cilj še Milenko , nana jo je ucvrla po bližnjici (noga pač ni vzdržala)... Najlepša pa je bila potem pot nazaj do hotela, ob sami progi (dobre 4 km), ko sva uspela videli najhitrejše polmaratonce in polmaratonke, ter maratonce, ki se niso pustili motiti in so jo peš mahali proti olimpijskemu stadionu. Za pohvaliti pa je ekipo vsaj 6ih v nizozemske nacionalne barve oblečenih tekačev, ki so s cizo v cilj pripeljali mladenko, le-ta je bila invalidna, sva jih potem na stadionu še enkrat opazila in je sama šepaje hodila ob vozičku. In večino časa so ob teku prepevali .
Samemu maratonu je manjkalo malo nemške discipine, vse skupaj vzeto je bila ena super dogodivščina. In Amsterdam si bom definitivno zapomnila še po nečem, zelo dobro smo jedli. Nič nizozemskega sicer, ampak dobro, s pivom pa smo tudi vse skupaj zalili kot se zagre.
Dočakali smo pa tudi sonce, danes zjutraj, je že moralo biti tako... Žal mi je edino, da nismo vzeli s seboj hotelskega mačkona, bi ga dobili gratis.
Hvala nani za idejo in realizacijo vseh rezervacij, je bilo prav fajn, ker se mi enkrat za spremembo ni bilo treba z ničemer ukvarjati, tudi to včasih paše. Pa Milenku, ki nas je varno dostavil nazaj domov. In seveda, me je moral vzeti v paketu tudi s takšnimi domislicami. Medeni maraton je za nama, zdaj pa za nekaj časa maratonska pavza.
Izgovor več, da ne bo treba v nedeljo na Lublancu na dva kroga Naša posadka - nana, Milenko, Marjan in moja malenkost je pot začela v petek, v Treviso smo prišli na minuto točno, a kmalu ugotovili, da je let prestavljen za skoraj 2 uri.
Ampak smo pa imeli možnost videti Amsterdam iz zraka v nočni atmosferi, čisto nekaj drugega kot podnevi. Hotel smo imeli blizu njihove verzije Centralnega parka, Vondelpark, skozi katerega smo tudi dvakrat tekli. Aja, imeli smo še srečo, da smo kovčke v 4. nadstropje dostavili z dvigalom, ki se je še istega večera pokvarilo in tako smo imeli tudi ta fitnes zastonj . Na expo smo šli v soboto zjutraj, se uspeli izogniti gneči. O kaki nemški natančnosti sicer tu ne bi mogli govoriti, a je vseeno šlo vse tekoče skozi. Že na tem mestu se opravičujem svojim sotrpinom, katere sem primorala v španciranje gor in dol in to dan pred maratonom. Katerega pa niti nisem jemala resno, brez kakega rezultatskega cilja v glavi, saj, sanjati o tem bi bilo zapravljanje časa, nekdo bi moral malo večkrat obuti cestne superge in v njih tudi kaj odteči, ne pa samo enega PSTja . Ideja o kiklcah, rožcah in ostalem se je hitro razblinila, še v soboto je bila vremenska napoved naravnost idealna za tek, a je ostalo samo pri napovedi. Zbudili smo se v dež, mraz in veter. Človek bi se najraje obrnil v postelji in spal dalje. Hotelski kapo nam je pripravil zajtrk za pasti dol, tako da smo se vseeno odpravili ven, po moji "krivdi" spet na pol pešaka Ogrevanje mora biti. Smo pa tako imeli priložnost videti Kenijce in Etiopijce pri ogrevanju (več kot uro pred startom). Očitno jih je zeblo. Potem se je pa začela norišnica, po pravici povedano nisem verjela, da bo start res ob 9:30, gužva pred garderobami je bila nepopisna, potem gužva na poti na stadion, vsi so svoje spremljali praktično do vhoda na stadion in se je vse skupaj dobesedno zabasalo, na red in disciplino si tu lahko pozabil. Barv (za predviden čas maratona) na startnih številkah ni preverjal nihče, čeprav smo se kar lepo pogrupirali. Zajčkov tudi ni bilo nikjer opaziti. No, midva sva se postavila na kocnu boksa za 4 ure. Tam, kamor jaz pač spadam. Nekdo pa je rekel, da bo tekel zraven. In je... Kar se trase tiče, lepa, lepo speljana, par izredno ozkih grl se je našlo, prve tri kilometre je bilo nemogoče teči po svojem ritmu, ampak saj se nam nikamor ni mudilo. Zanka po Kennedyjevi aveniji in nato ob reki Amstel dol in gor (mimo dveh mlinov na veter, katerih sicer nisem uspela opaziti, pa sem kar precej stegovala vrat ). Ob trasi veliko ljudi, samo navijanje je pa daleč od tega, na kar sem sama navajena, muzika je bila, bendov tudi kar nekaj, ljudje so pa samo stali in opazovali vse skupaj, če si se komu nazaj nasmehnil ali pa mu pomahal, je takoj odreagiral. Okrepčevalnic dovolj, deljenje vode je za pohvaliti, lončke so imeli na plastičnih podstavkih, na pol polne, tako da ni bilo polivanja, gužvanja, banane narezane na manjše kose (tudi davljenje je odpadlo), na dveh okrepčevalnicah so delili gele, meni zelo všečne (okus limone), pogrešala sem edino coca colo, drugo je bilo zrihtano v nulo. Odveč je bil edino veter, ki je bil na nekaterih delih precej močan in seveda ni pihal v hrbet, dež si je sicer premislil, vlaga v zraku je bila za moja pljuča super . se je izkazal, nekaj je sicer poskušal s provociranjem, a se nisem dala... Sva se pa naravnost zabavala z opazovanjem sotekačev, skoraj sva izgubljala oči v iskanju še kakega Slovenca, videla sva še eno ljubljansko majico v eni izmed zank, to je pa tudi bilo to (kasneje sva opazila še eno na polmaratonu). Sem mislila, da sem na italijanskih tekih videla že vse, a toliko tekačev kot jih je tu teklo z nahrbniki, vključno s planinskimi in navadnimi šolskimi, tega pa še ne. Pa s pasovi z litrom tekočine (okrepčevalnic je bilo resnično več kot dovolj, vroče pa tudi ni bilo), posledično je bilo po tleh polnih plastenk malo morje (na expo-ju prejšnji dan so jih prodajali na vsakemd rugem štantu), tekači so izgubljali tudi cele pasove Pa še nekaj, glede na dejstvo, da je Nizozemska ravninska dežela, je bilo klančkov kar nekaj, tam nekje na polovički ob reki nazaj v mesto se je tisti, ki ga navadno ne opaziš, vlekel kar nekaj kilometrov. Plus še nekaj podvozov, nadvozov... Pa smo tam . In veliko robnikov (ker imajo vmes na cestah tramvaji in avtobusi postaje), ki niso posebej označeni. Aja, modne revije so bile tudi, človek mora preveriti tudi to, kakih ekscentrikov ravno ni bilo, so se pa našli takšni primerki (večinoma ženskega spola), da si šibnil mimo, ker so oči resnično trpele. No, tudi to mora biti. S tekom samim sem zadovoljna, ker glede na nepriprave je vse skupaj izpadlo super. Tekla od začetka do konca, ritem tudi dokaj enakomeren, pulz v višave ni šel, za moj ego je bilo pa čisto dovolj tisto, da sem v zadnjih 4ih kilometrih vklopila malo višjo brzino in oba sva lepo prehitevala do konca. In v cilj prišla z do sekunde enakim rezultatom.
je bil dobre štiri ure vštric z mano, na okrepčevalnicah sva se vsakič zgubila, a vedno znova našla, vsem otrokom sva uspela dati petko, mahala sva, no, jaz precej več, nato pa tudi njemu ni preostalo drugega. Še dobro, da sem se odrekla svoji nujni opremi in sem fotoparat pustila v hotelu. No, kolajne sva dobila, dobre pol ure za nama je prišel v cilj še Milenko
, nana jo je ucvrla po bližnjici (noga pač ni vzdržala)... Najlepša pa je bila potem pot nazaj do hotela, ob sami progi (dobre 4 km), ko sva uspela videli najhitrejše polmaratonce in polmaratonke, ter maratonce, ki se niso pustili motiti in so jo peš mahali proti olimpijskemu stadionu. Za pohvaliti pa je ekipo vsaj 6ih v nizozemske nacionalne barve oblečenih tekačev, ki so s cizo v cilj pripeljali mladenko, le-ta je bila invalidna, sva jih potem na stadionu še enkrat opazila in je sama šepaje hodila ob vozičku. In večino časa so ob teku prepevali .Samemu maratonu je manjkalo malo nemške discipine, vse skupaj vzeto je bila ena super dogodivščina. In Amsterdam si bom definitivno zapomnila še po nečem, zelo dobro smo jedli. Nič nizozemskega sicer, ampak dobro, s pivom pa smo tudi vse skupaj zalili kot se zagre.
Dočakali smo pa tudi sonce, danes zjutraj, je že moralo biti tako... Žal mi je edino, da nismo vzeli s seboj hotelskega mačkona, bi ga dobili gratis.
Hvala nani za idejo in realizacijo vseh rezervacij, je bilo prav fajn, ker se mi enkrat za spremembo ni bilo treba z ničemer ukvarjati, tudi to včasih paše. Pa Milenku, ki nas je varno dostavil nazaj domov. In seveda
, me je moral vzeti v paketu tudi s takšnimi domislicami. Medeni maraton je za nama, zdaj pa za nekaj časa maratonska pavza.Miganje je naravni antidepresiv.
, saj nisem govoril o hotelu..
Sem si privoščila McDonalds in Burger King, junk food, ki ga navadno nikoli ne jem, ampak ko gre človek po svetu, pa tudi to zadiši 