Predstavljajte si, da ste del skupine, ki se ravno pripravlja na start jubilejnega, 40. berlinskega maratona. Ravno ste se pripeljali na startno mesto. Preden se ločite, je seveda obvezna skupinska fotografija. Postavili ste se na idealno mesto za fotografiranje, razvili državno zastavo,
se nasmehnili fotoaparatom ... potem pa se iznenada zgodi nekaj nepričakovanega in neverjetnega. Tako rekoč od nikoder se prikažejo neznanci, se postavijo zraven vas in začnejo prav tako pozirati vašemu fotografu, poleg tega pa predrzneži zraven vaše zastave razvijejo zastavo svoje države,
ki se dviga celo više od vaše!
No, tako je to, ko slovenski Vitezi dobrega teka uničijo fotografijo skupini nemških tekačev ... Sprva na obrazih Nemcev vidiš osuplost, na koncu vendarle tudi smeh, čeprav mogoče nekoliko grenak ...
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi nekaj ur kasneje, ko je ob prihodu zmagovalca in novega svetovnega rekorderja Wilsona Kipsanga v cilj neki gledalec preskočil ograjo in skupaj z njim stekel v cilj - pri čemer je zmagovalca celo prehitel in presekal trak!
http://www.youtube.com/watch?v=ifPi8Kiz9xI Bojda ni bil član Vitezov!
Iti v Berlin z Vitezi je nekaj posebnega. Rollback
in Puhko
sta poskrbela za vse.
Prvi veliki podvig je bil že to, da sta nas vse zainteresirane za maraton uspešno prijavila. Poskrbela sta za organizacijo prevoza,
prenočišča, za turistični program,
za nakup vozovnic za berlinski mestni promet, za rezervacijo prostora v gostilnah,
za nemoten prevzem startnih številk, za slovensko zastavo
(po zaslugi katere smo lahko tekači od daleč opazili našo navijaško skupino in se na koncu v cilju brez težav zbrali, poleg tega pa je zaradi nje skupina nemških tekačev tudi izvedela, od kod prihajajo ti, ki so jim uničili fotografijo), za pijačo na avtobusu
(te je bilo za nekatere preveč, ampak o tem ne bi izgubljala besed
) in še za marsikaj, kar se ne da opisati, je pa povezano z odličnim vzdušjem ves čas na izletu.
Sama sem šla v Berlin precej "polomljena", tako fizično kot psihično.
Fizično zato, ker sem bila zelo prehlajena, psihično zato, ker nisem vedela, ali in kako bom s tem prehladom sploh tekla.
Vožnja na avtobusu je tako minila v znamenju smrkanja, uživanja propolisa in poskusov spanja. Vmes so nas ustavili tudi nemški policisti, pa ne prometni, ampak taki, ki so sredi noči vstopili na avtobus in začeli preverjati naše dokumente. Varnostni ukrepi pred maratonom ali iskanje določene osebe?
V Berlin smo prišli v petek dopoldne, se sprehodili med rožicami v parku Charlottenburg, nato pa odšli po številke na nekdanje letališče Tempelhof. Prevzem številk je potekal gladko. Sama sploh nisem čakala v vrsti (res pa je, da smo bili tam takoj ob odprtju in da je kasneje že bilo nekaj več ljudi). Na roke so nam dali tudi zapestnice, brez katerih nas ne bi spustili na start, potem pa je bil čas, da si naberemo malo reklamnega gradiva (med drugim revijo Distance Running, na naslovnici katere je start maratona v Radencih!
) in se podamo na "lov za spominki". Ker za razliko od Ljubljanskega maratona tu za ceno startnine ne prejmeš nobene spominske majice (v Ljubljani prejmeš kar dve!), si jo moraš nabaviti sam. Tako da sva s Kairosom že dva dni pred maratonom kupila majici z napisom, da sva tekla Berlinski maraton, v upanju, da nama to ne bo prineslo nesreče.
Po odhodu v hotel so drugi iz naše skupine šli na sprejem k novi veleposlanici (iz kvote političnih imenovanj) in na kosilo, midva sva pojedla kar v hotelu (hrano sva imela s sabo zaradi problemov z glutenom, in sicer riž po nasvetu znanega slovenskega asa, ki tekmuje v vzdržljivostnih športih), in šla naravnost spat. Prehlad in nočna avtobusna vožnja naredita svoje, tako da sva spala od petih popoldne do sedmih zjutraj! Vmes sva se zbudila le, ko sva slišala ognjemet (in si ga nato skozi okno tudi ogledala), jaz pa sem se zbujala še, ko me je mučila žeja (pametno sem si plastenko z vodo postavila tik ob posteljo).
Sobotni zajtrk nama bo za vedno ostal v spominu po "holesterolskem krožniku" našega Rollbacka. Skrivnost, kako se je na krožniku, polnem mastnih klobasic, pečene slanine in drugega mesa, znašla kumarica, je pojasnil s tem, da "že vsaj dve leti ni jedel kumaric in mu je zapasala".
Po zajtrku so nekateri odšli na ogled živalskega vrta, drugi smo se (z dvigalom) povzpeli na televizijski stolp (Fernsehturm), ki ga je postavila nekdanja Vzhodna Nemčija v znak svoje velike moči. S stolpa smo si ogledali celotni Berlin in preučevali progo, po kateri bomo tekli naslednji dan.
S Kairosom sva nato krenila na obisk k njegovim sorodnikom nekam daaaaleč v zahodni del Berlina (tam jedla tudi kosilo - seveda riž) in tako zamudila start naše Cormi na tekmi z rolerji (videla pa sva prihod zmagovalca v cilj). Se je pa Cormi na tej tekmi odlično odrezala!
Kljub nesrečnemu pristanku na trda tla po prihodu v cilj.
Sledile so večerne priprave obvezne opreme za maraton in zgodnji odhod v posteljo, ker je bilo treba tudi zgodaj vstati. Pa tudi počutje se je popoldne začelo slabšati, žal pa se je poleg tega tudi Kairos nalezel prehlada.
V nedeljo zjutraj sem se vseeno počutila dobro. Po zgodnjem zajtrku smo že pred pol sedmo zjutraj prtljago naložili na avtobus in se skupaj odpravili na start. S slovensko zastavo seveda. Pred Hauptbahnhof se je zgodil na začetku opisani mednarodni incident s fotografiranjem
, potem smo se odpravili proti garderobam in na start. Organizacija je bila odlična, oddaja garderobe urejena po startnih številkah, tako da ni bilo nobenega čakanja v vrsti (je pa res, da so bile ženske garderobe nekoliko dlje). S Kairosom sva šla skupaj oddat najprej njegovo, nato še mojo garderobo. Čeprav najbolj od vsega sovražim, da me zebe, se odločim, da bodo kratki rokavi zadostovali (kar se izkaže za pravilno odločitev - na startu smo tako ali tako dobili še plastične vreče, da nas ni zeblo). In nato na start v cono G, ki je startala v drugem valu.
Poljubček pred startom
- in gremo! Ker se počutim dobro, si ob startu znova zastavim cilj pod 4 ure. Začnem teči po občutku, vidim tempo 5'19''/km - mislim si, da je to prehitro in poskušam malenkost zmanjšati. A kaj, ko te množica navijačev kar sama nese dalje, sploh ko vidiš še slovensko zastavo in veš, da je tam naša navijaška skupina!
In glasba na vseh koncih! Sicer pa povsod danski navijači, danski tekači, danske zastave (žal med smeškoti na TF ni danske zastave). Da se že vprašam, če res tečem po glavnem mestu Nemčije!
Tempo je še vedno prehiter, mislim si, da bo šlo, dokler bo pač šlo, potem pa bom imela nekaj časovne rezerve. In je šlo, prvih 10 km, 20 km, polovička maratona, 30 km ... no, potem pa se je začelo poznati. Tempo je začel padati, čeprav je šele v zadnjih 5 km padel toliko, da sem na 40. km ugotovila, da mi 4-urnega limita ne bo uspelo doseči in sem nato še nekoliko popustila. Če bi bil cilj maratona v samih Brandenburških vratih, bi bil limit pod 4 ure dosežen! Tako pa sem ga zgrešila za slabi 2 minuti. Kar pa je vseeno moj osebni rekord.
Po prihodu v cilj traja še celo večnost, da res prideš v "cilj". Tolikšna množica se pač počasi prebija naprej. Vmes ti dajo še polivinil, da te ne zebe, pa medaljo, vrečko s hrano ... in ko se počasi prebiješ do garderobe, ugotoviš, da te je kljub sončnemu in toplemu vremenu začelo zebsti in da ti polivinil pride še kako prav. Sledi tuširanje in odhod na zbirno mesto, kjer ob zdaj že razvpiti slovenski zastavi
počakamo še ostale maratonce. Končno pride tudi Kairos,
nasmejan, uspel si je ogledati veliko podrobnosti, ki so mojim očem ušle! Slovenska zastava privabi tudi druge slovenske tekače, ki v Berlin niso prišli v naši skupini, a jih je lepo videti. Večina jih bo v Berlinu tudi prespala, za nas pa sledi vožnja domov.
Bilo je enkratno, čestitke vsem za pretečeni maraton, za osebne rekorde, za svetovni rekord, in čestitke in hvala navijačem, ki ste/so bili res nekaj posebnega!
).
je pa res, da sem šele dvakrat prespala 
