- 08 Dec 2014, 21:04
#333525
A zdaj bo pa že konec?, sem se spraševal zadnji dan junija po cilju Ironmana v Celovcu. Z vrha navdušenja nad rekordnim (seveda le mojim) rezultatom in še bolj nad tekmo, sem gledal v prepad, nekje na obzorju so se kazali obrisi ciljev. Opa, saj tole je že odvisnost!? In se prijavim na Zell am See, half irona, tako, za vzdrževalno dozo. Tedni po celovškem ironu so sledili, malo na kolesu, malo, res malo na tekaških poteh, še manj v premrzlem Bohinjskem jezeru. Potem smo se potepali, dolgo in daleč. Tako daleč, da sem lahko (hvala razumevajočim...) tekel od parkirišča in nazaj, štiri kilce, slabih dvajset minut, no, pri 48 plusa, opoldne, v Badwaterju, Death Valley, CA. Hehe, pa Zion, precej več, pa Pismo Beach, pa.... Ah , paaaaše.
V Zell am Seeju je potem imel tevtonski bog Wotan tradicionalno zabavo z vetrom in dežjem pri okroglo 40 stopinjah manj, ampka šele potem , ko sem že upal, da sem mu ušel tam na koncu tistih groznih klancev nad Dientnom. Nekaj ur kasneje, s skoraj točno šestimi urami centrifuge, take in drugačne, sem se spraševal: a zdaj bo pa konec. Zadovoljen, ker sem na suho oddelal polovičko, brez drame, to je torej baseline. A tudi brez presežka. Torej nova doza: prijavim se za Ljubljanca. Polovičko, razdalja, ki je nisem tekel vse od svojega prvega teka pred osmimi leti in šafete na Lovemanu, ampak tam meter....? Vedno me je sicer premamila legendarna razdalja. Zdaj pa si želim še enega PB.
Ljubljanc je bil dobra doza motivacije in osredotočenosti na tekmo, hitrost, čas. Ko sem po uri in sedemintridesetih minutah enakomernega, pred leti nepredstavljivega teka prišel v cilj, me je zadovoljstvo na dvema PBjema v sezoni, iron in polovička, navdušilo, ampak..... Ker sem že prej na Dunaju po neumnosti, prej možganski lenobi, zgrešil PB na maratonski razdalji za legendarne in ponavljajoče se 4 sekunde, je bilo na dlani, kaj zdaj: ne bo še konec, hočem še en maraton, pozno, riskantno (bolečina ob omembi izsiljene, decembrske Pise je še po dveh letih občutna). Torej: Firence!
Ljubljanske tekaške poti po Ljubljancu povsem zamrejo, sam sem se klatil v večernem mraku in nažigal intervale ter tempo teke, še en PST in nekaj stadionskih seans in že sem pristajal v tapperingu. Spremenil sem svoje trase, preverjal, ali časi res držijo, ali so razdalje prave. Začeli so se plavalni treningi, telesu so godili, sive celice so gonile rdeče. Sproščujoč in s pozitivno energijo napolnjen vikend junakov v T3 je bil pravi katalizator. Previdno razporedim preostale teke, toliko, da ne izgubim mišičnega spomina. Zadnjega v sredo oddelam lepo, po tri intervale na tartanu, krajše, kot navadno, hitre, da me spet navdušijo, a ne zadušijo. Na koncu zadovoljen že v mraku sklenem še ohladiti mašino. Drugi krog, nagnem in odrinem se v krivini za štartom in začutim nekaj topo pekočega ob desni stegenski kosti. Ignoriram, saj bo. Krog kasneje neham, saj sem tako tudi načrtoval. Bolečina pa ne, ostane. Razgibam se, ostane. Tudi v avtu. In potem v postelji. Saj bo.
Ni bilo. Vse dni sem na naproksenu, zamišljam si, kako vnetje plahni. Hipnotiziram nogo. Boleti neha le tiste pol ure, ko krožimo v kaotičnih nočnih Firencah in iščemo hotel. Zjutraj, no ja, čutim nogo. Soboto se prepričujem, da ni tako hudo, a tudi, da moram z glavo. Zvečer je mera polna, grem na Lungarno odteč. Nekako gre, mehanika je še nekako, software, ja njega bom pa moral naštimati.
Kaos ob štartu ne pomaga, adrenalin pa. A čutim, ni tistega napadalnega kicka, kot je bil v Celovcu ali Ljubljani. Danes tečem z dvema na ramah: na levi je nepogrešljivi Buzz, že epski Advocatus Diaboli, pametnejši del mene. Na desni nov sopotnik: Strah. Imam občutek, kot bi čepel kakor sova in oprezal, vse vidi, nič ne reče, velik je in težak. Ob temeljitem ogrevanju ugotavljam, kaj in kje čutim, kako mora viseti cesta, da je najudobneje, kako odriniti. Potem se spravim v koral za pod 3 in pol in z nekaj Nemci in kakšnim Francozom čakam. Italijani pridejo kasneje, mnogo kasneje......., krožijo okoli boksov, kot bi mi bili na razstavi. Ohlajam se pol ure in čez, komaj čakam na štart. Začnejo odštevati.... za vozičkarje. Še bo trajalo, končno poči, odprejo se trakovi med korali, premaknemo pa se le nekaj metrov. Poskusim se osredotočati na tek, nervozen sem in čez minuto pridem čez štart. Da bi se lahko ustavil nekaj metrov zatrem. Tako gre, kot kašljajoč motor, slabe volje sem, a pravim si, da je dobro, da se ogrejem počasneje. Počasneje je 5 minut in pol za prvi kilometer, pa še vedno je gneča. Skakati ne upam, da ne bi obremenil noge. Drugi kilometer, spet pet in nekaj, naprej približno enako. Izgubil sem skoraj minuto..... Potem nekako krene in pri četrtem sem lepo v tempu 4:40. Ujamem ritem nog in pljuč, pulz je OK in kot ponavadi v skupini iščem z očesom podobne tekače, pravzaprav najdem Japonko, ki gre kot metronom. Držim se je, skozi podvoz in ven, tale me ne ustavi, potem pa mi v tisti trapasti zanki uide. Ne sekiram se, opazujem se, malo pospešim in zadovoljen pridem v park, uživam v ravni, enakomerni cesti. Kilometri se vrstijo, tempo je idealen in pozabim na začetek, na desetem pustim Japonko, pa še dve tri skupinice ob sebi kot slike skozi okno vlaka. No, ne pretiravaj, me krcne Buzz. Ampka gre mi dobro, prvič danes se spomnim, da sem pravzaprav prišel po PB. Grd podvoz pred mostom prek Arna me zjezi, vzame nekaj sekund in na levem bregu se moram že bolj truditi. Na osemnajstem smo na tlakovcih, uh, mokri in neravni so, pa vem, da do palače Pitti gremo še gor, tile okljuki in znamenitosti me nič ne navdušujejo. Potem se spustimo prosti reki, med visokimi, temnimi zgradbami odmevajo spodbude, zvok me nekako nese in pravzaprav je Ok. Na obrežju nenadejano zagledam navijača, za sončnimi očali ne razberem spodbude. Pomaham, OK. A sova Strah preglasi Buzza. Molče zaseje dvom. Svetleje je in sonce bo vsak čas prebilo oblake, jaz pa polovičko. Čas me potolaži, če računam izgubljeno minuto, pravzaprav ne tečem slabo. Bi rekla sova Strah. Buzz se je potuhnil, sicer bi rekel: tečeš prav dobro. Odlično ne, saj noga daje vedeti, kako je v resnici. Čutim, nagnjen sem na desno, trdo stiskam stegna. Pod oleni nog ni, je le nekak nogast štrcelj.
Potem tečem v topel, volhek dan med grdimi zgradbami, v nekih obskurnih uličkah, do 25 pridem solidno, vzamem drugi gel in potem vzdihnem, ko, ah, saj sem vedel, gremo gor prek proge na drugo stran, cikcak in okoli stadiona. Noge, posebej kvardicepsi, začenjajo boleti. Kak kilometer je kakšno sekundo nad 5, a vse skupaj bi še bilo za PB... Bi, če bi se bolj osredotočil. Adrenalin mi dvigne le dvojica, ki si skrajša progo, tulimo, Bastards! Potem je okljukov končno konec in od včeraj vem, da je pred menoj kakšnih deset metrov vzpona, strmega in enako strmega spusta prek železnice nazaj v mesto. Kvadricepsi in nogasti nastavki pod koleni niso več kot vzmeti, ne pospešijo. Noga me po malem izčrpava, še bolj pa strah ali kar odpor do gnilobe mesta in razsutega tlaka, ko se vlečemo v staro središče. Ura pravi, da seveda ne bo šlo pod 3 in dvajset, a tek ni slab. Da bi bil dober, pa se po tistih ulicah tudi ne morem prepričati, kjer je stotine turistov in navijačev. Zelo pa sem vesel svojih dveh! A mi tekači naj bi si ogledovali staroveške lepote Firenc.... Sekunde polzijo v razpoke med ploščami in kockami, se topijo v volhkem zraku. Potem še tista podaljšana pentlja ven in do reke poskrbi, da se moram vzeti v roke. Ko zagledam Ponte Vecchio, poskušam z jezo. Saj ni težko: zdaj moramo čez reko, strmo a kratko čez most, pa po ozki ulički, da smemo teči čez to znamenitost... Buzz me prepričuje, da je zdaj končno 40 km na vidiku, da tečem po znanem, da je tu naš hotel. Sova samo čepi in težko pritiska s kremplji kot težak zrak. Zdrži v tempu, PB je stekel po Arnu, a moraš, moraš teči pod tri in pol!, si pravim. V enakomernem tempu zastavim, zdelam dolgo ozko ulico, se obrnem proti štartnim šotorom, grem mimo dveh rešilcev, motorjev, belih rjuh in rdečih reševalcev. Na koncu širokih Viali sem na bregu Arna, še malo! Pospešim, oh, in že slišim Naprej se drži!, opa, navijačica skrbi za tehniko. Še nasmehniti se ne morem več, še tega ne čutim, da tu cesta visi dol! Zdaj sta še dva vogala, skupaj jih je prek trideset. Izčrpali so me, ne vem, kaj bolj: vogali, vse te spremembe smeri ali tlaka. Kruzam še zadnjih nekaj sto metrov. In potem končno cilj: soliden čas, pod tri in pol, moj tretji najboljši, poldruga minuta nad PB. Dobro: oba letošnja maratona sta pod tri in pol, magično mejo, ki me je dolgo zaposlovala. Soliden čas, solidno se počutim, vse je nekako tako....solidno. Čas, uvrstitev. A ne navdušujoče. Dobil sem svojo dozo izčrpanosti, navdušenje si bom moral zaslužiti. Buzz je poparjem, Sova nepremično čepi na drugi rami. Nepremično, kot trde, razbolene noge. Še dneve, ko boli le nekaj mišic (in ena za povrh, še vedno), me bodo spominjale na nenavadne korake po firenških tlakovcih. Tako se konča sezona, moja najboljša. Brez tretjega PB.
A bo zdaj dovolj? Poslušam se. Razmišljam, je čas tekem in je čas počitka. Je čas zaleta in čas skoka. Bo, bo dovolj!
PS: med tistimi rešilci, za belimi rjuhami nekaj sto metrov pred ciljem svojega najboljšega teka, v tretji četrtine tretje ure, je umrl tekač. Bil je gradbeni delavec, garač z juga Italije, ki se je preselil v te kraje. Tekel je pogosto in odlično, navdušujoče. Verjamem: težko, res težko je ugotoviti, kdaj je dovolj.
Runcajz
V Zell am Seeju je potem imel tevtonski bog Wotan tradicionalno zabavo z vetrom in dežjem pri okroglo 40 stopinjah manj, ampka šele potem , ko sem že upal, da sem mu ušel tam na koncu tistih groznih klancev nad Dientnom. Nekaj ur kasneje, s skoraj točno šestimi urami centrifuge, take in drugačne, sem se spraševal: a zdaj bo pa konec. Zadovoljen, ker sem na suho oddelal polovičko, brez drame, to je torej baseline. A tudi brez presežka. Torej nova doza: prijavim se za Ljubljanca. Polovičko, razdalja, ki je nisem tekel vse od svojega prvega teka pred osmimi leti in šafete na Lovemanu, ampak tam meter....? Vedno me je sicer premamila legendarna razdalja. Zdaj pa si želim še enega PB.
Ljubljanc je bil dobra doza motivacije in osredotočenosti na tekmo, hitrost, čas. Ko sem po uri in sedemintridesetih minutah enakomernega, pred leti nepredstavljivega teka prišel v cilj, me je zadovoljstvo na dvema PBjema v sezoni, iron in polovička, navdušilo, ampak..... Ker sem že prej na Dunaju po neumnosti, prej možganski lenobi, zgrešil PB na maratonski razdalji za legendarne in ponavljajoče se 4 sekunde, je bilo na dlani, kaj zdaj: ne bo še konec, hočem še en maraton, pozno, riskantno (bolečina ob omembi izsiljene, decembrske Pise je še po dveh letih občutna). Torej: Firence!
Ljubljanske tekaške poti po Ljubljancu povsem zamrejo, sam sem se klatil v večernem mraku in nažigal intervale ter tempo teke, še en PST in nekaj stadionskih seans in že sem pristajal v tapperingu. Spremenil sem svoje trase, preverjal, ali časi res držijo, ali so razdalje prave. Začeli so se plavalni treningi, telesu so godili, sive celice so gonile rdeče. Sproščujoč in s pozitivno energijo napolnjen vikend junakov v T3 je bil pravi katalizator. Previdno razporedim preostale teke, toliko, da ne izgubim mišičnega spomina. Zadnjega v sredo oddelam lepo, po tri intervale na tartanu, krajše, kot navadno, hitre, da me spet navdušijo, a ne zadušijo. Na koncu zadovoljen že v mraku sklenem še ohladiti mašino. Drugi krog, nagnem in odrinem se v krivini za štartom in začutim nekaj topo pekočega ob desni stegenski kosti. Ignoriram, saj bo. Krog kasneje neham, saj sem tako tudi načrtoval. Bolečina pa ne, ostane. Razgibam se, ostane. Tudi v avtu. In potem v postelji. Saj bo.
Ni bilo. Vse dni sem na naproksenu, zamišljam si, kako vnetje plahni. Hipnotiziram nogo. Boleti neha le tiste pol ure, ko krožimo v kaotičnih nočnih Firencah in iščemo hotel. Zjutraj, no ja, čutim nogo. Soboto se prepričujem, da ni tako hudo, a tudi, da moram z glavo. Zvečer je mera polna, grem na Lungarno odteč. Nekako gre, mehanika je še nekako, software, ja njega bom pa moral naštimati.
Kaos ob štartu ne pomaga, adrenalin pa. A čutim, ni tistega napadalnega kicka, kot je bil v Celovcu ali Ljubljani. Danes tečem z dvema na ramah: na levi je nepogrešljivi Buzz, že epski Advocatus Diaboli, pametnejši del mene. Na desni nov sopotnik: Strah. Imam občutek, kot bi čepel kakor sova in oprezal, vse vidi, nič ne reče, velik je in težak. Ob temeljitem ogrevanju ugotavljam, kaj in kje čutim, kako mora viseti cesta, da je najudobneje, kako odriniti. Potem se spravim v koral za pod 3 in pol in z nekaj Nemci in kakšnim Francozom čakam. Italijani pridejo kasneje, mnogo kasneje......., krožijo okoli boksov, kot bi mi bili na razstavi. Ohlajam se pol ure in čez, komaj čakam na štart. Začnejo odštevati.... za vozičkarje. Še bo trajalo, končno poči, odprejo se trakovi med korali, premaknemo pa se le nekaj metrov. Poskusim se osredotočati na tek, nervozen sem in čez minuto pridem čez štart. Da bi se lahko ustavil nekaj metrov zatrem. Tako gre, kot kašljajoč motor, slabe volje sem, a pravim si, da je dobro, da se ogrejem počasneje. Počasneje je 5 minut in pol za prvi kilometer, pa še vedno je gneča. Skakati ne upam, da ne bi obremenil noge. Drugi kilometer, spet pet in nekaj, naprej približno enako. Izgubil sem skoraj minuto..... Potem nekako krene in pri četrtem sem lepo v tempu 4:40. Ujamem ritem nog in pljuč, pulz je OK in kot ponavadi v skupini iščem z očesom podobne tekače, pravzaprav najdem Japonko, ki gre kot metronom. Držim se je, skozi podvoz in ven, tale me ne ustavi, potem pa mi v tisti trapasti zanki uide. Ne sekiram se, opazujem se, malo pospešim in zadovoljen pridem v park, uživam v ravni, enakomerni cesti. Kilometri se vrstijo, tempo je idealen in pozabim na začetek, na desetem pustim Japonko, pa še dve tri skupinice ob sebi kot slike skozi okno vlaka. No, ne pretiravaj, me krcne Buzz. Ampka gre mi dobro, prvič danes se spomnim, da sem pravzaprav prišel po PB. Grd podvoz pred mostom prek Arna me zjezi, vzame nekaj sekund in na levem bregu se moram že bolj truditi. Na osemnajstem smo na tlakovcih, uh, mokri in neravni so, pa vem, da do palače Pitti gremo še gor, tile okljuki in znamenitosti me nič ne navdušujejo. Potem se spustimo prosti reki, med visokimi, temnimi zgradbami odmevajo spodbude, zvok me nekako nese in pravzaprav je Ok. Na obrežju nenadejano zagledam navijača, za sončnimi očali ne razberem spodbude. Pomaham, OK. A sova Strah preglasi Buzza. Molče zaseje dvom. Svetleje je in sonce bo vsak čas prebilo oblake, jaz pa polovičko. Čas me potolaži, če računam izgubljeno minuto, pravzaprav ne tečem slabo. Bi rekla sova Strah. Buzz se je potuhnil, sicer bi rekel: tečeš prav dobro. Odlično ne, saj noga daje vedeti, kako je v resnici. Čutim, nagnjen sem na desno, trdo stiskam stegna. Pod oleni nog ni, je le nekak nogast štrcelj.
Potem tečem v topel, volhek dan med grdimi zgradbami, v nekih obskurnih uličkah, do 25 pridem solidno, vzamem drugi gel in potem vzdihnem, ko, ah, saj sem vedel, gremo gor prek proge na drugo stran, cikcak in okoli stadiona. Noge, posebej kvardicepsi, začenjajo boleti. Kak kilometer je kakšno sekundo nad 5, a vse skupaj bi še bilo za PB... Bi, če bi se bolj osredotočil. Adrenalin mi dvigne le dvojica, ki si skrajša progo, tulimo, Bastards! Potem je okljukov končno konec in od včeraj vem, da je pred menoj kakšnih deset metrov vzpona, strmega in enako strmega spusta prek železnice nazaj v mesto. Kvadricepsi in nogasti nastavki pod koleni niso več kot vzmeti, ne pospešijo. Noga me po malem izčrpava, še bolj pa strah ali kar odpor do gnilobe mesta in razsutega tlaka, ko se vlečemo v staro središče. Ura pravi, da seveda ne bo šlo pod 3 in dvajset, a tek ni slab. Da bi bil dober, pa se po tistih ulicah tudi ne morem prepričati, kjer je stotine turistov in navijačev. Zelo pa sem vesel svojih dveh! A mi tekači naj bi si ogledovali staroveške lepote Firenc.... Sekunde polzijo v razpoke med ploščami in kockami, se topijo v volhkem zraku. Potem še tista podaljšana pentlja ven in do reke poskrbi, da se moram vzeti v roke. Ko zagledam Ponte Vecchio, poskušam z jezo. Saj ni težko: zdaj moramo čez reko, strmo a kratko čez most, pa po ozki ulički, da smemo teči čez to znamenitost... Buzz me prepričuje, da je zdaj končno 40 km na vidiku, da tečem po znanem, da je tu naš hotel. Sova samo čepi in težko pritiska s kremplji kot težak zrak. Zdrži v tempu, PB je stekel po Arnu, a moraš, moraš teči pod tri in pol!, si pravim. V enakomernem tempu zastavim, zdelam dolgo ozko ulico, se obrnem proti štartnim šotorom, grem mimo dveh rešilcev, motorjev, belih rjuh in rdečih reševalcev. Na koncu širokih Viali sem na bregu Arna, še malo! Pospešim, oh, in že slišim Naprej se drži!, opa, navijačica skrbi za tehniko. Še nasmehniti se ne morem več, še tega ne čutim, da tu cesta visi dol! Zdaj sta še dva vogala, skupaj jih je prek trideset. Izčrpali so me, ne vem, kaj bolj: vogali, vse te spremembe smeri ali tlaka. Kruzam še zadnjih nekaj sto metrov. In potem končno cilj: soliden čas, pod tri in pol, moj tretji najboljši, poldruga minuta nad PB. Dobro: oba letošnja maratona sta pod tri in pol, magično mejo, ki me je dolgo zaposlovala. Soliden čas, solidno se počutim, vse je nekako tako....solidno. Čas, uvrstitev. A ne navdušujoče. Dobil sem svojo dozo izčrpanosti, navdušenje si bom moral zaslužiti. Buzz je poparjem, Sova nepremično čepi na drugi rami. Nepremično, kot trde, razbolene noge. Še dneve, ko boli le nekaj mišic (in ena za povrh, še vedno), me bodo spominjale na nenavadne korake po firenških tlakovcih. Tako se konča sezona, moja najboljša. Brez tretjega PB.
A bo zdaj dovolj? Poslušam se. Razmišljam, je čas tekem in je čas počitka. Je čas zaleta in čas skoka. Bo, bo dovolj!
PS: med tistimi rešilci, za belimi rjuhami nekaj sto metrov pred ciljem svojega najboljšega teka, v tretji četrtine tretje ure, je umrl tekač. Bil je gradbeni delavec, garač z juga Italije, ki se je preselil v te kraje. Tekel je pogosto in odlično, navdušujoče. Verjamem: težko, res težko je ugotoviti, kdaj je dovolj.
Runcajz
Nazadnje spremenil Runcajz, dne 12 Dec 2014, 11:35, skupaj popravljeno 1 krat.
