- 16 Jun 2015, 14:59
#338906
Čas teče, mi tečemo z njim, priložnosti spodobno je, da škorc spet malo pretegne prste na rokah. Na nogah jih zadnje čase pač bolj slabo in premalo... O.K. priložnost je dala, da se nekega prostega vikenda zbudim na oni strani velike luže, kjer se ne cedi med in mleko, rastejo pa obilni hamburgerji. (KLIK) Google: "Kaj početi, če mi hamburgerjev ni za žreti?". IŠČI (KLIK), pa še enkrat (KLIK). Rezultati iskanja: "God's Country Marathon-Pennsylvania".
Pffff. Na 1300 km letošnje turistične podlage na maraton? Ajde gremo, turistični tempo, malo bom razgledaval pa se zafrkaval, časovne omejitve tako ni.
Ura zvoni nekaj čez 4 zjutraj. Pivo s prejšnjega večera še ni čisto popustilo, štiri ure spanja, požman, zaspan se stlačim v požuljeno tekaško opremo. Zunaj mrzlo, 7 stopinj v Celzijevi skali. Po deževni noči odmislim majico s kratkimi rokavi in oblečem tisto z dolgimi. Prestavim startno številko, v torbico napakiram telefon, nekaj zelencev, za hudo silo še vrečko gumijastih bombonov. Vse ostalo je bilo obljubljeno na trasi. Odcapam do glavnega
trga v Coudersportu, kjer nas napakirajo na rumene šolske avtobuske. Ura 5.30, ko pride na bus, šoferka, zadrgne dvojna vrata in odpeljemo proti Galeton-u. Na šolsko dvorišče, kjer bo tudi start.
Motor ogromne litraže ropoče, škorc razmišlja... si ja nor, pri debelih 30 letih ah kaj 30, zgodnjih 40, čepiš v rumenem šolskem avtobusu, 8000 km od doma in se pelješ v šolo? Arrrr, glava preklopi na drugo temo. Maraton. Reklama. 10 najtežjih maratonov po oceni revije Runners****, nekaj. Zakaj že? Neki hrib je na poti. Ne hrib. THE HILL! Pisano z veliko. Menda, da se proga ves čas vzpenja, potem pa naenkrat ogormen hrib. Jaz pa glumit turista?
Preden razmislim do konca nas skipajo v Galetonu, na šolsko dvorišče. Mraz... brrr, brž v šolo do starta ob 7.00. Na brzino se ozrem okrog, Zgleda podobno kot Logarska dolina. Povsod okrog hribi, zelenje... Za razliko od velikih mest se tu počutim domače.
5 minut pred pokom pištole se zvlečem na startno črto, zebe me, trese, komaj čakam, da začnemo. Za reklamo na FB se stlačim v ospredje in BAM. Narod potegne, ko zmešan. Na startu nas je bilo menda okrog 300? Prva milja je za nami, piham, diham in ugotavljam, da vse skupaj nima smisla. Tečem 4.00 min/km, narod leti mimo mene... in končno ugotovim, da popustim. Herc naštelam na 145 utripov po minuti in v ne omembe vrednu tempu krujzam naprej. Začnem razmšljati o tistem THE HILL, ki nas bo zadel na 15. milji (24. km), kjer se bo vse skupaj dvignilo za ca 1000 ft (350m) in bodo muke trajale do, 18 milje (29 km). Tam naj bi sledilo odrešenje - navzdol. Herc je naštelan, na tak pulz lahko krujzam brez skrbi... igram se po Garminu. 455 m.n.v in počasi se vzpenjamo. Okrepčevalnice z vodo in Gator-jem na vsaki milji (1.6 km), pride prva resna na 5. milji, kjer se dobi še sadje in GU geli. Nimam navade a preventivno poližem enega. S tem THE HILL-om so me čisto prestrašili. Krujzam naprej in občudujem naravo. Počutim se kot, da bi tekel del me Lučami in Logarsko. Rahlo v klanec, gozdovi in hribi. Še vedno je hladno, piha v prsa, bremza, pulz dober. 10. milja ližem drugi gel. Krasno, čutim ga. Malo pospešim. Ob progi ogromno ljudi, ploskajo, podpirajo, navijajo. Zgleda, da res cela pokrajina živi za ta maraton. 12. milja pred sabo opazim okrepčevalnico, na njem zavaljeni možakar, zavaljena gospa, pa še ena in drobcen fantič. Fantiček kategorija ca. 3 leta. Ata vidijo, da letim in se na daleč zaderejo
"VATER OR GATOREJD?". Pa se zaderem nazaj "GATOREJD PLIIIIZ". Dajmo probat kaj to je... Ata zgrabijo dva velika kozarca, v enem modra brozga, v drugi rdeča, potisnejo malčku v roke in začnejo vpiti "GO SUN GIVE HIM DRINK". Fantič prezebel od vetra, oblečen v tanko majčko s kratkimi rokavi, kratke hlače ne uspe obdržat kozarcev, zletijo mu iz rok, naravnost po njegovi majčki. Moker, polit z nekimi barvami... In jaz, stari sentimentalni bindek pomislim na našega poba doma, ki čaka, da se ata vrnejo iz obljubljene dežele - pa ustamim. "NO NID TU HURI SIR, AJ HEV PLENTI TIME". Ponovimo akcijo, lepo v miru. Mali vzame, malo manjši kozarček, tokrat je bila v njem oranžna zadeva in mi ga poda. Spijem se zahvalim, ga potrepljam in mu omenim, da sem bil že zelo žejen ter, da me je zadnji trenutek rešil. S svojim naglasom ga še bolj preplašim. Pospravim lonček v smeti in se poslovim. ATA ponosno treplja premočenega malčka "SI SAN, JU AR DUJING GUD VORK, JU HEV HELPD A MEN, GAD SIS THAT".
Naslednjih nekj milj upam, da so ga preoblekli. O glej 16. milja. Tu nekje bi moral biti THE HILL. Lej pa res se je naklon malo spremenil. O lej, narod hodi. Kaj pa to zdaj je? Se spravim na bankino in začnem prehitevat kolono. Naklon se pozna na pulzu. 157-162-158-161... Dobro, ni krize za breg. Kakšno miljno naprej srečam možakaraj. Radi reda: "HAV S DUJIN SIR". On meni direkt "FROM VER AR JU". "SLOVENIJA". "O MAJ VAJF TU FROM SLOVAKIA". "GUD LAK". Nekaj se vendarle vzpenja. Dihanje me matra, vlaga, breg, pulz raste. Še vedno sprejemljivo. Prehitevam po bankini. Evo ti 18. milja. To je to? Vrh. Prčkam po garminu 765 m.n.v. Em, še pride kaj? Kje je tisti THE HILL. Proga se zravna. O.K. verjetno še pride. Matematika me je nesla... Na ravnini okrepčevalnica vaških gasilcev, špricajo z vodo. Se zahvalim, da ni potrebe. Iz hoste prileti medo. Debelo pogledam, mi odleže, ko vstane na zadnje tace, mi stisne petko, in odlaufa par korakov z mano. Maskota. Super. Simpatično.
In proga se obrne navzdol. Pulz pade, tempo naraste. THE HILL? THE HILL? Hm... Big Mack? Na sliki je ogromen, ko pa naročiš, pa ugotoviš, da bi moral pojesti 3, da bi bil sit. Med razmišljanjem pogruntam, da od 10. milje nisem dal nič v usta. FFFF, gelov ni. Odprem vrečko z gumijastimi bomboni in začnem zobat enega po enega. Stvar deluje. Navzdol leti, mimo sotrpinov, občutek je dober. Še vedno v varnem tempu napredujem proti cilju.
Čas mineva in nekaj milj pred ciljem se znajdem sam v predmestju Coudersporta. Kam sedaj? Nobenih oznak, ulice vse iste, sprašujem ljudi kam, preklinjam po slovensko, preklinjam po "pišikaoštogovoriš all inclusive mix". Milja do cilja, okrepčevalnica. Sitnobim, mi ponudijo pivo. Ga zavrnem, pili bomo v cilju.
I evo ti ga... 26.2 milja, finiš lajn. Krasno ura se ustavi pri 3h 25 min. Zadovoljen. Malo turizma, malo hriba. Če bi to vedel bi pojačal tempo. A jbg. Flaša vode v roke, astro folija okrog vrata, gremo se preoblečt v avto. Nekaj bi jedel. Se preoblečem in krenem proti prvi birtiji - nekaj spit pa pojest, zaslužil sem si.
O glej. Rezultati so že. Ajd, radi reda, da pogledam kaj sem napravil. OOOOOOOOO, gledam še enkrat OOOOOO. 9. mesto absolutno in 3. v kategoriji M30-39. Ha, ha. Pa se mi smeji. Si mislim, ti to pa ni bil samo turizem. Krasno - zadovoljen, še bolj.
Prežvekam hamburger. Počakam na podelitve. Roka tako, roka tako, napakirajo mi paketič. Lokalne dobrote, domač đeli, domač javorjev sirup, čaj... In to je to! Samo v info. Če se bo še kdo nekega prostega vikenda zbudil na rumenem šolskem avtobusu, ki ga bo peljal v Galaton, imel preveč časa, in 90 zelenih denarjev za startnino. Splača se. So ljudje, je pokrajina in je doživtje.
Pa srečno!
Pffff. Na 1300 km letošnje turistične podlage na maraton? Ajde gremo, turistični tempo, malo bom razgledaval pa se zafrkaval, časovne omejitve tako ni.
Ura zvoni nekaj čez 4 zjutraj. Pivo s prejšnjega večera še ni čisto popustilo, štiri ure spanja, požman, zaspan se stlačim v požuljeno tekaško opremo. Zunaj mrzlo, 7 stopinj v Celzijevi skali. Po deževni noči odmislim majico s kratkimi rokavi in oblečem tisto z dolgimi. Prestavim startno številko, v torbico napakiram telefon, nekaj zelencev, za hudo silo še vrečko gumijastih bombonov. Vse ostalo je bilo obljubljeno na trasi. Odcapam do glavnega
trga v Coudersportu, kjer nas napakirajo na rumene šolske avtobuske. Ura 5.30, ko pride na bus, šoferka, zadrgne dvojna vrata in odpeljemo proti Galeton-u. Na šolsko dvorišče, kjer bo tudi start.
Motor ogromne litraže ropoče, škorc razmišlja... si ja nor, pri debelih 30 letih ah kaj 30, zgodnjih 40, čepiš v rumenem šolskem avtobusu, 8000 km od doma in se pelješ v šolo? Arrrr, glava preklopi na drugo temo. Maraton. Reklama. 10 najtežjih maratonov po oceni revije Runners****, nekaj. Zakaj že? Neki hrib je na poti. Ne hrib. THE HILL! Pisano z veliko. Menda, da se proga ves čas vzpenja, potem pa naenkrat ogormen hrib. Jaz pa glumit turista?
Preden razmislim do konca nas skipajo v Galetonu, na šolsko dvorišče. Mraz... brrr, brž v šolo do starta ob 7.00. Na brzino se ozrem okrog, Zgleda podobno kot Logarska dolina. Povsod okrog hribi, zelenje... Za razliko od velikih mest se tu počutim domače.
5 minut pred pokom pištole se zvlečem na startno črto, zebe me, trese, komaj čakam, da začnemo. Za reklamo na FB se stlačim v ospredje in BAM. Narod potegne, ko zmešan. Na startu nas je bilo menda okrog 300? Prva milja je za nami, piham, diham in ugotavljam, da vse skupaj nima smisla. Tečem 4.00 min/km, narod leti mimo mene... in končno ugotovim, da popustim. Herc naštelam na 145 utripov po minuti in v ne omembe vrednu tempu krujzam naprej. Začnem razmšljati o tistem THE HILL, ki nas bo zadel na 15. milji (24. km), kjer se bo vse skupaj dvignilo za ca 1000 ft (350m) in bodo muke trajale do, 18 milje (29 km). Tam naj bi sledilo odrešenje - navzdol. Herc je naštelan, na tak pulz lahko krujzam brez skrbi... igram se po Garminu. 455 m.n.v in počasi se vzpenjamo. Okrepčevalnice z vodo in Gator-jem na vsaki milji (1.6 km), pride prva resna na 5. milji, kjer se dobi še sadje in GU geli. Nimam navade a preventivno poližem enega. S tem THE HILL-om so me čisto prestrašili. Krujzam naprej in občudujem naravo. Počutim se kot, da bi tekel del me Lučami in Logarsko. Rahlo v klanec, gozdovi in hribi. Še vedno je hladno, piha v prsa, bremza, pulz dober. 10. milja ližem drugi gel. Krasno, čutim ga. Malo pospešim. Ob progi ogromno ljudi, ploskajo, podpirajo, navijajo. Zgleda, da res cela pokrajina živi za ta maraton. 12. milja pred sabo opazim okrepčevalnico, na njem zavaljeni možakar, zavaljena gospa, pa še ena in drobcen fantič. Fantiček kategorija ca. 3 leta. Ata vidijo, da letim in se na daleč zaderejo
"VATER OR GATOREJD?". Pa se zaderem nazaj "GATOREJD PLIIIIZ". Dajmo probat kaj to je... Ata zgrabijo dva velika kozarca, v enem modra brozga, v drugi rdeča, potisnejo malčku v roke in začnejo vpiti "GO SUN GIVE HIM DRINK". Fantič prezebel od vetra, oblečen v tanko majčko s kratkimi rokavi, kratke hlače ne uspe obdržat kozarcev, zletijo mu iz rok, naravnost po njegovi majčki. Moker, polit z nekimi barvami... In jaz, stari sentimentalni bindek pomislim na našega poba doma, ki čaka, da se ata vrnejo iz obljubljene dežele - pa ustamim. "NO NID TU HURI SIR, AJ HEV PLENTI TIME". Ponovimo akcijo, lepo v miru. Mali vzame, malo manjši kozarček, tokrat je bila v njem oranžna zadeva in mi ga poda. Spijem se zahvalim, ga potrepljam in mu omenim, da sem bil že zelo žejen ter, da me je zadnji trenutek rešil. S svojim naglasom ga še bolj preplašim. Pospravim lonček v smeti in se poslovim. ATA ponosno treplja premočenega malčka "SI SAN, JU AR DUJING GUD VORK, JU HEV HELPD A MEN, GAD SIS THAT".
Naslednjih nekj milj upam, da so ga preoblekli. O glej 16. milja. Tu nekje bi moral biti THE HILL. Lej pa res se je naklon malo spremenil. O lej, narod hodi. Kaj pa to zdaj je? Se spravim na bankino in začnem prehitevat kolono. Naklon se pozna na pulzu. 157-162-158-161... Dobro, ni krize za breg. Kakšno miljno naprej srečam možakaraj. Radi reda: "HAV S DUJIN SIR". On meni direkt "FROM VER AR JU". "SLOVENIJA". "O MAJ VAJF TU FROM SLOVAKIA". "GUD LAK". Nekaj se vendarle vzpenja. Dihanje me matra, vlaga, breg, pulz raste. Še vedno sprejemljivo. Prehitevam po bankini. Evo ti 18. milja. To je to? Vrh. Prčkam po garminu 765 m.n.v. Em, še pride kaj? Kje je tisti THE HILL. Proga se zravna. O.K. verjetno še pride. Matematika me je nesla... Na ravnini okrepčevalnica vaških gasilcev, špricajo z vodo. Se zahvalim, da ni potrebe. Iz hoste prileti medo. Debelo pogledam, mi odleže, ko vstane na zadnje tace, mi stisne petko, in odlaufa par korakov z mano. Maskota. Super. Simpatično.
In proga se obrne navzdol. Pulz pade, tempo naraste. THE HILL? THE HILL? Hm... Big Mack? Na sliki je ogromen, ko pa naročiš, pa ugotoviš, da bi moral pojesti 3, da bi bil sit. Med razmišljanjem pogruntam, da od 10. milje nisem dal nič v usta. FFFF, gelov ni. Odprem vrečko z gumijastimi bomboni in začnem zobat enega po enega. Stvar deluje. Navzdol leti, mimo sotrpinov, občutek je dober. Še vedno v varnem tempu napredujem proti cilju.
Čas mineva in nekaj milj pred ciljem se znajdem sam v predmestju Coudersporta. Kam sedaj? Nobenih oznak, ulice vse iste, sprašujem ljudi kam, preklinjam po slovensko, preklinjam po "pišikaoštogovoriš all inclusive mix". Milja do cilja, okrepčevalnica. Sitnobim, mi ponudijo pivo. Ga zavrnem, pili bomo v cilju.
I evo ti ga... 26.2 milja, finiš lajn. Krasno ura se ustavi pri 3h 25 min. Zadovoljen. Malo turizma, malo hriba. Če bi to vedel bi pojačal tempo. A jbg. Flaša vode v roke, astro folija okrog vrata, gremo se preoblečt v avto. Nekaj bi jedel. Se preoblečem in krenem proti prvi birtiji - nekaj spit pa pojest, zaslužil sem si.
O glej. Rezultati so že. Ajd, radi reda, da pogledam kaj sem napravil. OOOOOOOOO, gledam še enkrat OOOOOO. 9. mesto absolutno in 3. v kategoriji M30-39. Ha, ha. Pa se mi smeji. Si mislim, ti to pa ni bil samo turizem. Krasno - zadovoljen, še bolj.
Prežvekam hamburger. Počakam na podelitve. Roka tako, roka tako, napakirajo mi paketič. Lokalne dobrote, domač đeli, domač javorjev sirup, čaj... In to je to! Samo v info. Če se bo še kdo nekega prostega vikenda zbudil na rumenem šolskem avtobusu, ki ga bo peljal v Galaton, imel preveč časa, in 90 zelenih denarjev za startnino. Splača se. So ljudje, je pokrajina in je doživtje.
Pa srečno!
in dobro si opisal.
. Leta 2011 sva se z možem peljala čez Pennsylvanio iz smeri Buffala(NY) proti Harrisburgu, kjer sva prenočila. Za ustavljanje ni bilo časa, se pa spomnim zelenih travnikov in gozdnatih hribov, ki so tudi mene spominjali na domačo pokrajino, samo bolj prostrano in manj naseljeno je bilo. Kraji so bili redko posejani in tako nepomembni, da še običajnega ameriškega grozda restavracij zdrave prehrane niso imeli 