- 17 Jun 2015, 02:17
#338920
Slab spomin imamo, zato vsako leto znova gremo v Biel, je izjavil Higin tik pred odhodom na pot. Zbrani tekaški norci in naši spremljevalci smo se nasmejali do solz. Higinov sindrom bi lahko rekli temu stanju tekaškega duha. Pred tekom napoveš, da ne veš, ali boš naslednje leto spet šel v Biel….med tekom se (najmanj!) enkrat zaobljubiš, da nikoli več ne prideš… po prihodu v cilj pa začne delovat učinek slabega spomina.…pozabiš na vse bolečine in trpljenje, na vse zaobljube tipa nikoli več, ki jih krvavo potrebuješ med krizo….spominjaš se neverjetne noči preživete v tekaških copatih, daleč stran od tople postelje….ne glede na vse, kar si preživel tekom noči…v cilj pritečeš spočit, nasmejan, evforičen in ponosen. Schmerzen gehen weg, der Stolz bleibt….bolečine izginejo, ponos ostane…sem slišala glas napovedovalke par minut po prihodu v cilj. S temi besedami je zaobjela bistvo teka, tega v Bielu in vseh ostalih, na katerih tako radi preizkušamo svojo moč in vzdržljivost. Irgendwann muss du nach Biel, pravijo….in ta irgendwann lahko traja leta in leta….v naši skupini so tako tekači, ki so v Bielu letos tekli že dvajsetič (Edo), Higin je že legenda tega teka (25krat v Bielu) in vsi ostali DMPjevci, ki so tekli že deset in ohohoho-krat. Med čakanjem na večerno podelitev po kategorijah za starejše udeležence, sva se s Higinom hecala, češ da je najstarejša kategorija v Bielu 80 let + in truga.
Vrnimo se na začetek. V Biel smo prispeli presenetljivo hitro, že pred četrtkovim poldnevom, letos smo se namreč na pot odpravili z dvema modernima kombijema, v našem je še vedno dišalo po novem pa še tempomat smo imeli. Nastaviš na 130 in on kar pelje, sam žre pa kot prasica, razlaga naš šofer Lojze. Ko smo prevozili že dobršen del Švice, smo si privoščili kraljevski zajtrk za prvake v našem slogu. Če ste kdaj pomislili, da ne bi nikoli zajtrkovali svinjskih rebrc in piščančjih zrezkov po dunajsko ter ob tem nazdravljali z refoškom in s pivom, pridite kdaj z nami na pot in spremenili boste svoje stališče. No, pa tudi kavo smo pili, kot se spodobi za zajtrk. V Bielu so nas pričakali prijazni gostitelji iz civilne zaščite. Letos jih nismo presenetili s svojim prihodom, niso nas imeli za Poljake (mimogrede, sprva smo mislili, da smo prehiteli Poljake, vmes smo se spraševali, kdaj pridejo, na koncu pa Poljakov sploh ni bilo, tako da smo kraljevali v sobi z 32 ležišči), prijava in plačilo sta potekala precej gladko, celo seznam naše skupine so imeli. Njihov seznam se je nekoliko razlikoval od našega, a je bilo bistvo seznama isto: 17 članov, od tega 15 tekačev. Nekateri so bili označeni za zastonjkarje (že vnaprej plačana startnina, toda letos brez zapletov). Popoldne smo izkoristili za počitek, po večerji smo se pa odpravili po startne številke. Še naša voznika sem uspešno prijavila na nočni maraton, tako da se je celotna skupina prelevila v skupino maratoncev, ultra norcev in navadnih norcev.
Ura je 8.10, treba bo na zajtrk, so me zbudile Odonove besede. Dobro jutro, petek, danes zvečer je ta dan, na katerega sem čakala celo leto, nocoj ne pojdem spat, ampak na nočni tek brez spanca. Die ganze Nacht laufen, komaj čakam. Letošnja vznemirjenost pred tekmo je bila drugačne vrste kot tista lani. Čeprav sem že bila prepričana, da zmorem, so mi kljub temu rojile po glavi misli tipa: a ti to zares zmoreš? Izvedeti ne moreš, če ne poskusiš, vse je enkrat prvič. Lani mi je šlo enkratno in nad pričakovanji. Slab spomin imamo, vendar ne tako zelo slab, da bi kar tako pozabili na to, kako je teči celo noč, kako se počutiš po recimo sedmih urah nočnega teka in kako zelo dolgi so lahko kilometri proti cilju. Je pa vredno vsega trpljenja, vseh kriz, vzponov in padcev. Čar tako dolgega teka je ravno v tem, da si lahko na konju in se dobro počutiš, toda v naslednjem trenutku si zlahka na tleh (iz konja na osla, sem pomislila lani med enim izmed takih sestopov)….in ne glede na to, kolikokrat padeš in se znova pobereš, na koncu pritečeš v cilj kot zmagovalec. Za letos sem si zadala cilj teči vsaj tako dobro kot lani, tiha želja pa je bila deset ur, nora želja pa je bila pod desetimi urami in tudi zaradi tega sem bila nekoliko napeta pred tekmo. Trenirala nisem nič več kot lani, kvečjemu celo manj, a sem stavila na svojo vzdržljivost in splošno dobro telesno pripravljenost. Nabralo se je tudi precej kilometrov, a kdaj veš, da si naredil dovolj kilometrov, zato da boš z lahkoto premagal 100ko? Obstajajo seveda načrti, žal pa meni tak način treninga ni blizu. Sama se trudim narediti čim več kilometrov, statistiko pa hranim samo v svoji glavi in to še samo za zadnji teden. Če je bila tedenska kilometrina bila blizu sto, sem bila zelo srečna….in ne, niso bili vsi tedni taki, niti približno. Napetost pred nočno tekmo smo blažilo s počasnim sprehodom in ogledom mesta, sproščenim klepetom ob kavici in kasneje s smehom ob kosilu, na jedilniku seveda samo ogljikovi hidrati. Popoldne smo se poskusili prisiliti k počitku, a se je večina skupine valjala po posteljah od smeha. Sploh ti ni treba slišati ali razumeti vsega, kar govori, ampak se kar smeješ, je Katja zelo dobro opisala Higina in njegove domislice. Vse sorte smo spet slišali, od tekaških pa do popolnoma oddaljenih sfer življenja. Pa ne samo Higin, tudi vsi ostali člani te naše skupine, so streljali take fore, da človek kar poka od smeha. Ni mi uspelo zaspat, sem se pa uspešno prestavila v globoko sproščeno stanje zavesti, kjer sem večkrat vizualizirala progo. Kar celo noč laufat, to je res danes, ne morem verjet! Po večerji smo si privoščili zadnjo dozo kofeina, da zares odženemo spanec, nato pa zadnje priprave; čisti priti na start, namazati to in ono, preveriti torbico, nato pa še enkrat preveriti, samo da tik pred startom ne ugotovim, da nisem vzel tega in onega. Skoraj smo že na startu. Skupinska fotografija, bolje rečeno 150 skupinskih fotografij. Sem mislil, da moram pritisnit in držat, je izjavil Lojze potem, ko jv našo skupino usmeril 150 fotografskih rafalov. Bolje več, kot pa premalo. Tik pred startom občutim majhno lakoto. Zdrži do prve okrepčevalnice, predlaga Katja. Upam, da imajo kaj dobrega za jest.
Par minut do starta. Še zadnjo minuto se ukvarjam z vezalkami, a je preveč, a je premalo, bogsigavedi, bom že videla med tekom. Stojimo bolj v ozadju tisočglave množice norcev, ki so se pripravljeni soočiti s stokilometrsko traso v temni noči. Start. Na začetku je gneča precejšnja, a vem, da se bomo razkropili že na prvem kilometru. Tečem s solzami v očeh, iz zvočnikov prihaja glasba, ta komad si moram zapomnit, ta komad je bil na startu v Bielu. A mislite, da vem, kateri komad je bil? Itak da ne. Prvi kilometri čez mesto so precej hitri, nato pa se počasi in navkreber poslovimo iz Biela in zagrizemo v noč. Moj načrtovan tempo je 11km/h čim dlje časa, naprej pa po najboljših močeh. 56 kilometrov moraš prelaufat v petih urah, če hočeš imeti končni rezultat deset ur, ker moraš imeti nekaj rezerve na koncu, v glavo so se mi usidrale Edove besede. Počutim se odlično, tečem sproščeno. Miha je lani odigral vlogo odličnega učitelja uspešnega teka na 100km, od njega sem se naučila, kako po pameti premagati sto kilometrov. Treba je piti veliko vode. Piti. Piti. Piti. Letos sem si omislila nežen tekaški pas s prihrbtno plastenko, ki je v obliki trikotnika in se odlično prilega na hrbet. Že od samega začetka sem tako pila, niti za delček sekunde nisem občutila žeje. Miha. Ni mu bilo namenjeno, da bi letos tekel z nami v Bielu. Zato ta tek posvečam njemu. Njemu in moji izjemni prijateljici Duši. Oba z Miho sta borca, vsak na svoj način in moj današnji tek je moj prispevek k njihovi borbi. Zapletem se v kratek pogovor s tekačem, ki teče ob meni, doma je iz Salzburga. Oh, Salzburg, to je pa dober znak, kajne Duši? Iz njegovih ust se je usul plaz statističnih podatkov, od vsega povedanega sem razumela samo 45 polmaratonov. Dohiti naju njegov znanec, zaželimo si dober tek in že sta odčebljala naprej po avstrijsko. Prvih enajst kilometrov je minilo kot bi rekla keks, v pričakovanem tempu ali celo hitreje. Že sama sem presenečena nad tem, kako hitro sem v Aarbergu, na cca. 17. km-u, kjer je cilj polmaratona in tečemo čez lesen mostiček s streho, spominja na kozolec, okrog mene je ogromno nasmejanih obrazov, tako osvetljeno in živo je, odlično! Napovedovalec napove moj prihod, počutim se kot prava zvezda, neverjetno koliko energije lahko dobi človek s tem, ko zasliši svoje ime in ime svoje države, noro! Tečem naprej, kmalu sem že na 22. km-u in to v dveh urah, po načrtu, bravo! Začne se oglašat moj slavni želodec, pa kaj je zdaj to, a nisva rekla, da mi ne boš delal težav, cel teden nisem pojedla nič sladkega, samo zato, da mi ne boš nagajal. Skleneva kompromis: tečem, tečem, tečem, dokler gre…če bo zares nujno, potem počepnem. Drži? Drži! V tretji uri teka se potopimo v švicarsko pravljico; tečemo med vaškimi kmetijami, nato se oddaljimo in tečemo med pašniki, na pašnikih krave, nočni mir, vse je tiho, samo črički, žabe in vonj poletja, gosto posejana žitna polja, res je sanjsko. Vsi tisti zapiski na forumu o romantičnem teku v naravi, v množici lučk pred teboj, vse to drži, res je lepo na 100ki v Bielu. Na 27. km-u se podam v poglobljeno raziskavo švicarskega travnika, pred vstopom preverim, ali je zaščitna vrvica električna…ne, samo navadna vrvica je. Postalo je namreč nevzdržno, moram počepnit. Že par minut zatem sem že na progi. Vidiš, kako fino je imeti izkušnje na tem področju, po vseh počepih na tekmah in treningih, opravljenih na tujih in slovenskih tleh, je počepniti in takoj opraviti- res najmanjši problem. Postanek ni pustil nobenih posledic, še naprej tečem naprej sproščeno, ampak zagnano. Ne vem, ali mi je uspelo preteči 33 kilometrov v treh urah, nisem gledala na uro. V tem času smo tekli izven naselja, med polji, v trdi temi, meni pa se ni dalo vklopiti lučke, ne tiste za pasom, ne na uri. Tečem, bom že videla, kako uspešna sem pri tem. Na pašniku opazim krave; vse spijo v ležečem položaju, razen ene, ki stoji ob cesti, ampak tudi ona spi. Tak je bil dogovor, me gremo spat, ti pa drži stražo, nekaj nenavadnega se dogaja. Torej drži stražo z zaprtimi očmi. Goljufiva krava. Take preproste misli so mi zaposlovale možgane. Resnici na ljubo, tudi meni se malo spi.
Pritečemo v Oberramsern, kjer je cilj nočnega maratona. Maraton sem premagala v 3:58 in sem zadovoljna. Več kot 40 kilometrov je za menoj. Predstavljaj si, da si baterija od mobitela, ki se polni in si trenutno napolnjena 40%, torej samo še 60% in boš napolnjena do konca. Neverjetno, kako tolažilne misli. Kolena me bolijo. Ne samo, da me bolijo, za crknit bolijo. Moraš prvo puzati, da bi znao hodati…a kad te stvarno sve uza zid pritisne, digni glavu, ne daj se, pjevaj pjesme ljubavne…Parni valjak, od kod pa zdaj to? Mislim, Parni valjak pa res ne, no . Prednost teka brez slušalk v ušesih je ta, da lahko izbereš katerikoli pesem in si jo vrtiš v glavi. Pomanjkljivost teka brez slušalk pa je ta, da se ti lahko kak nezaželen komad tipa Parni valjak vsili v ušesa in ti pili živce. Sigurno ti z razlogom najeda možgane, verjetno bo skrivnost v tem delu digni glavu, ne daj se. Glavo že dvignem, kaj pa moja kolena? Premišljujem o dolgih kompresijskih hlačah (no, ja, letos imaš kompresijske hlače, se spomniš lani, ko so ti oči izstopale od bolečine v stegnih, ker jih nisi imela….kaj je slabše- stegna ali kolena….stegna….lahko pa bi imela dolge kompresijske, ki bi zaobjele tudi kolena…ne, ne, prevroče je za dolge…tista prej je imela dolge hlače…sigurno se kuha…ne, ne, lani je bilo slabše, stegna torej), o Voltarenu in Voltarenu plus (čakaj malo, v lekarni ti je povedala, da ni nobene razlike med navadnim in plusom razen te, da ima Voltaren plus podaljšano delovanje, 12 ur…in zakaj za vraga nisi kupila plusa namesto navadnega???....pred tekom si se preventivno namazala najmanj štirikrat….ampak če se namažeš štirikrat….to še ne pomeni, da bo imel delovanje krat štiri…zakaj nisi vzela plusa????). Tempo počasi upade, nekaj zaradi bolečine v kolenih, pa tudi zaradi vzponov, ki jih premagujemo. Sliši se zvok bruhanja, nekdo je imel vsega preveč v želodcu…ne, nisi stara deset let in ne pelješ se na šolski izlet z avtobusom, v katerem prvi začne z bruhanjem, na koncu pa v podporo bruha cel avtobus…tvoj želodec je v redu. Sicer počepnem še enkrat za kratek čas, ampak nič resnega. Sprejemam življenjske odločitve kot po tekočem traku, vse po vrsti pa so tekaško izključujoče….štiri tedne ne bom tekla po tem teku, kakšne tri kot sem sprva načrtovala…ali pa sploh več ne grem na noben maraton…nikoli več…pa kakšni hribi..ne, ne…samo še ležanje na plaži po tem teku….ok, ta tek danes pa še odtečem in dam vse od sebe, pa naj bo, kar bo…kolena gor ali dol, dala bom vse od sebe. Na okrepčevalnici pred 50. km-om srečam Sandija, vprašam kako gre, ne da se mi več, pravi…ojoj, sva že dva…tudi meni se ne da več…ampak povem, da bo že… ne vem, če sem zvenela preveč prepričljivo. Že več kot pet ur teka je za mano, osredotočim se na naslednji cilj, Kirchberg….cerkveni breg…kratkočasim se s prevodi nazivov ulic, krajev in ni preprosto, nekaterih nazivov se ne da prevesti. Dosežem 56. km, Kirchberg, tam kjer nudijo masažo, ki me letos ne zanima. Med okrepčilom se zapletem v kratek pogovor s prostovoljcem na okrepčevalnici, sprašuje me, kako mi je…es ist ziemmlich anstrengend, pravim….in me potolaži, da sigurno je težko, ampak da bo bolje. Da bo bolje, krasna misel. Učinek psihoterapevtskega pogovora.
Tečem že proti 60. km-u, sedaj že vem, kaj me čaka…črna tema ob reki Emme…Pred trčenjem v temo tečem skozi gozdiček, ki se konča z rahlim vzponom in ovinkom v levo. Sliši se zvončkljanje, tole pa je primerno vzdušje. Še kravo so pripeljali ob progo, to pa je…bolje pogledam in vidim, da krava ni živa, ampak je izrezana iz lesene plošče, črno-bele barve, ni 3D….aja, tudi taka krava je v redu, pa ja ne bodo pripeljali žive krave….pritečem do krave, ki se nenadoma spremeni v nasmejanega moškega, ki sedi na stolu in veselo maha z zvoncem, olalalala…spet halucinacija, pa to je res noro, na ves glas se smejem sama sebi. Že spet. A sem povedala tisto o Ray ban očalih in ograji? Kdo pa je pustil ta očala zataknjena ob ograjo? Ko sta se zbistrila pogled in um, sem zagledala kos slame zvite v obliki osmice in zataknjene za ograjo. Ray ban očala neki? Pa še več takih čudesnih prizorov sem doživela, je bilo prav zabavno. Zaletim se v črno temo ob reki Emme, tečemo ob nasipu, sprva po travi posuti s skritimi kamni, koreninami. Vklopim lučko. Čvrsto drži, pazi da ti ne pade iz rok. Šibamo proti 65. km-u, tempo je sigurno počasnejši, ker se borim z vsemi resničnimi in zamišljenimi pastmi na poti. Pogled v tla, pazi kako stopaš; kljub temu spregledam korenino, narahlo krivo stopim, vse je v redu, preskočim majhno vdrtino na poti, dobro je. Za seboj slišim trpeče zvoke tekačev, ki niso imeli take sreče kot jaz, verjamem da boli. Naj bo že jutro, dovolj imam te noči, kdaj bo jutro, kdaj pride sonce, tako temno je, naj bo že dan. Kaj pa kolena? Nemogoče, kolena so zaspala, ne bolijo me več. Ugotovim, da se počutim odlično, brez bolečin v kolenih, mišice so sproščene in spočite, sedaj že komaj čakam, da se konča gozd in da lahko začnem teči normalno. Na 67. km-u je še zadnja okrepčevalnica v gozdu ob reki, nato še levi ovinek in naravnost čez most.
Kako veš, da si zaspal med tekom v Bielu? Tako da se zbudiš v grabnu ob progi, ne pa v postelji. Tej Higinovi domislici lahko dodam še svojo verzijo: Kako veš, da si zaspal med tekom v Bielu? Tako da se kar naenkrat zbudiš in ugotoviš, da so vsi izginili, pred in za tabo nikjer nobenega, ti tečeš sam na desnem bregu reke, vsi ostali pa tečejo na levem….ravno to se je zgodilo meni. Vsi so tekli na 100km, samo jaz na 101km. Namesto da bi prečkala razsvetljen most pred seboj, ki ga je res nemogoče zgrešiti, sem zavila desno in tekla naravnost ob reki, toda na napačnem bregu. Doživela sem motorični čudež, končno sem lahko tekla svobodno…hkrati pa so očitno moji utrujeni možgani po sedmih urah teka zaspali in nisem bila pozorna na nič drugega kot na snop svetlobe iz moje lučke pred seboj. Obrnem se nazaj, hitro moram nazaj….kaj pa če je še kak most naprej in lahko tam prečkam reko? Kaj pa če kar prečkam reko? Prevladal je glas razuma in sem tekla nazaj do mostu. Prav ozmerjala sem samo sebe na vse glas, pa kako je to možno? Kako lahko zgrešiš ta most, ko pa si komaj čakala, da ga boš prečkala? Kako? Končno spet nazaj na pravi trasi teka, dohitela sem svojo ekipo, tekače, ki so pred mojim kratkim izletom tekli ob meni. Naslednji cilj: 70 kilometrov v sedmih urah. Bo šlo? Upam, da bo šlo. Počutim se neverjetno odlično, zbujeno, končno smo pritekli v zaspano in oblačno jutro. Verjamem, da bo učinek motoričnega čudeža učinkoval vse do cilja, preprosto vem, da je danes ta dan, pod desetimi urami. Na vsaki okrepčevalnici obvezno ustavi, gel, voda, banana, kruh, pepsi, voda, to je bila moja zmagovalna kombinacija. Izpustim glas iz sebe, počutim se bolje, če sem glasna, navijači veselo vrnejo pozdrave, Bravo Slovenie slišim v ozadju. Slovenija, hvala, če se ne bi preselila v Slovenijo, nikoli ne bi obula tekaških copat, čisto navdušena sem.
7:02 kaže čas na moji uri ob označbi za 70. km. Zadovoljna sem, bitka še ni izgubljena, še vedno mi lahko uspe preteči 80 kilometrov v osmih urah, to je moj naslednji cilj. Ohladi nas rahla ploha, nič strašnega, samo par kapljic dežja, ki zelo osvežilno vplivajo na moje pregreto telo. Še 28 kilometrov je do cilja, pa kaj je to? To so trojke in nič več, samo še ene trojke do cilja, zakon! A se še spomniš, Bogdan te bo ful gnal, to ti moram povedat, Natašinih besed…na koncu pa sta te gnala oba….jaz pijem vodo, dva me pa porivata od zadaj, fora naše trojke….Zdaj pa resnično tečem kot bi me dva porivala od zadaj, nič mi ni, tralala….na tistem vzponu, kjer sem bila lani udeleženka kolektivne krize, sedaj tečem na vso moč, samo še prehitevam. Prehitim celo tekačico iz štafete, št. 3034, sem si prav zapomnila. Če prehitevam štafete, sem pa zares na konju! Bibern. Še zadnji vzpon, potem pa do cilja samo ravnina. Zapodim se v klanec, čim hitreje, čim hitreje, v osmih urah moram biti na 80. km-u. Prehitim visokoraslega tekača, ki je stopicljal z drobnimi korakci v klanec. Langsam, aber sicher, vedela sem, da bom lahko nekoč uporabila najljubši nemški izraz mojega moža. Že sem skoraj na vrhu klanca. Spet ovce, ki radovedno pogledujejo med prežvekovanjem, tako so simpatične, da jih kar pozdravim. Prične se spust, še vedno se počutim odlično, nato pa juhu, tabla za 80. kilometer. Čas na uri je kazal 8:00 in jaz sem bila na 80. km-u! Narisal se mi je nasmeh na obraz, ki ni izginil vse do cilja, kakšen užitek!
Garmin se je poslovil, svojo nalogo je opravil, sedaj pa bo občutku do cilja. Vem, da bo kmalu označba za 85. km, mora biti kmalu, potem pa 87,5km in potem bo samo še 12,5km do cilja. Spomnila sem se moževega vprašanja, kdaj načrtuješ prihod v cilj? Ob 8.00 in upam, da ne bo preveč zamude…..kot vlak, ki pride na postajo z nekajminutno zamudo…pa saj mu nihče ne zameri, če zamudi preveč, zdaj si ti kot vlak..pa tudi, če zamudiš, pa saj ti nihče ne bo zameril, ker ne boš preveč zamudila…. A sem se ravnokar primerjala z vlakom? Res mi dogaja. Neverjetno dobro sem se spodbujala in tolažila…zdaj pač je, kar je…tukaj si, ker si se odločila, da boš, teci…teci do cilja, potem pa ti ne bo treba več teči, ker boš v cilju, pa saj ti gre odlično… Zasledovala sem izjemno visokega tekača s še bolj izjemno tankimi in dolgimi nogami, razdalja med nama se je skrajšala in na okrepčevalnico sva pritekla skupaj. Wie lange laufen wir jetzt?, sem ga vprašala. 8 Uhr und 42 Minuten……dasi st ja wunderbar…naraje bi ga kušn'la na suhljato rit…. Oglasil se je zvonik. Jetzt ist 6 Uhr und 45 Minuten, sem dejala prijazni prostovoljki na okrepčevalnici, ker še nisem prav dojela, da je res samo še 12,5 kilometrov do cilja. Ja, mi je pritrdila. Das ist so super, strinjala se je.
Proti 90. km-u me je začelo razganjati od endorfinskega navdušenja…total verruckt, sem razlagala paru ob cesti, kot da ni bilo videti…TO JE TAKO DOBRO!!! TO JE TAKO DOBRO!!!...sem kar vpila na ves glas! Premišljevala sem o nemški različici Es tut so gut! , ampak sem ostala zvesta naši različici… Step out of your cage And onto the stage….It's time to start Playing your part…Freedom awaits Open the gates…Open your mind Freedom's a state….da, tudi zapela sem si Depeche mode, z nekim sicer raskavim, meni neznanim glasom, zato sem raje vztrajala pri petju znotraj sebe. Nič manj pa nisem bila vesela. Vesela kot radio. Guten Morgen, sva se pozdravili z luštkano babico na balkonu. Prihod na okrepčevalnico. Pravijo, da smo na 91,2km. Ali je možno priti v cilj do 8:00? Nein, das ist unmoglich, bevskne simpatičen tekač, z zelo negovanim, a trenutno rumeno obarvanim obrazom okrog ust. Zakaj ne bi bilo možno? Ne dobim odgovora na to vprašanje.
Prečkam mostiček, tečemo ob reki. Jasno se vidi, da gre za reko temnozelene barve, zelo je lepa. Kaj sem videla lani? Sanje o času pod deset ur so uplahnile, a sem se še vedno spodbujala, teci, čim hitreje do cilja, samo še malo, zdaj pa res samo še malo. Še vedno sveža in navita sem bila, neprecenljivo občutenje, to je treba doživeti na lastni koži. Nato pa šok. Tabla za 95.km!! A je to možno, sprašujem par ob cesti…..ja, es ist…sie laufen jetzt 10 uhr und 30 Minuten…..was???....ne, narobe sta izračunala, ura je zdaj 9:30 in imam še 5 kilometrov do cilja, to je pa super! Tista okrepčevalnica prej pa ni bila na 91.km-u, ampak vsaj na 93.km. Napačna informacija, je pa učinek zelo pozitiven. Lahko mi uspe pod desetimi urami. Mimoidoče sprašujem, koliko je ura, dobim nekaj nerazumljivih odgovor, za katere se tudi zahvalim….wahrsinn..., pravi spremljevalka na kolesu, strinjava se…res je čudovito, samo še manj kot štiri kilometre. Trudim se preračunavati minute, sekunde, razdalje, a mi sploh ne gre, zato raje obupam in tečem na vso moč proti cilju. In to je zdaj to. To je tista ulica in tisti spust za katerim sledi tisti desni ovinek…in že bom v šotoru, takoj zatem pa v cilju. Ta zadnji ovinek nevarno položim, kar odnese me s proge, res je pred mano…..ZIEL!! ZIEL!! ES GEHT DOCH!! Vpijem…nato pa brez glasu skozi šotor, razširim roke in prejemam petke…še ovinek v levo in tam je CILJ….in moje presenečenje…kaže 9:58 in še nekaj sekund, uspelo mi je pod desetimi urami, ne morem verjeti svojim očem, res mi je uspelo!!! Čeprav so vsi tekli na 100km, jaz pametna pa na 101km, uspelo mi je!!! Konec.
Ustavim se v cilju, konec je, ni mi treba več teči, konec, konec teka…v cilju pa nič solz letos, popolna zbranost in umirjenost, ponos nad pravkar doseženim uspehom. Ne spomnim se, o čem sem govorila, ampak vem, da sem ogromno govorila, s staffom, s tekači, spremljevalci, ulila sem se kot iz škafa. Odpravila sem se v šotor pred ciljem, da dočakam še ostale, kmalu se mi je pridružil Lojze, v cilj je prišel Sandi, pa Špela in Beno, Katja, Borut…..vsa srečanja po celonočnem teku so bila zelo čustvena, koliko različnih zgodb se je zgodilo v tej noči. Med čakanjem na mojo podelitev za 2. mesto v kategoriji, smo se odpravili po majice. Hvala ti za te stopnice, Silvija, ko sva s Katjo ugotovili, da je zgoraj masaža, majice pa so spodaj in vzpon ni potreben. Končno podelitev in nato čim prej domov. Kot cmeravi otroci…jaz bi šla domov…mene boli hrbet…meni je slabo…gremo domov…moram se usest….smo dočakali dom, smrdljivi se preoblekli v zmagovalne majice in se odpravili na zajtrk. Zdaj bomo pa zatežili za Spiegeleier, ja, to…jajca na oko…ja..nekaj mastnega bi….Seveda smo zatežili za Spiegeleier, ni mogoče, ker hrano pripeljejo tja že pripravljeno. Schade. Kasneje me je vprašal, če bi bila kuhana jajca tudi v redu? Ne, ne, Spiegelei mora biti.
Po umivanju in kratkem popoldanskem počitku sem bila na masaži in to je bila prava nagrada za moje boleče mišice. Med čakanjem v vrsti (šlo je seveda za sedečo vrsto) sem spoznala tekačico, ki bo čez 2 meseca dopolnila 74 let, Sigrid iz Berlina, zelo srčna in posebna, prijetno sva se pogovarjali. Masaža. To je pa bilo res dobro, tako dobro me je masiral, da sem ga na koncu, ko mi je nežno prišepnil na uho Ich bin fertig, vprašala….warum seid ihr Manner immer so schnell fertig? Prosila sem še za en krog po nogah in željo mi je uresničil, zelo prijazen.
Nameravala sem napisati krajše poročilo, ampak mi ne gre od rok. Mogoče naslednjič. Zdaj sem pa doma že drugi dan. Počasi prihajam k sebi, v glavi še vedno evforija, telesno pa brez bolečin, čutim pa utrujenost, ki se je ne da opisati, treba je doživeti. Veliko spanja in veliko hrane, uživanje v občutku vreče brez dna…pojem vse, kar vidim, a nikoli se ne zasitim. Ta občutek bo prisoten mogoče še dan ali dva, potem pa počasi v stare tirnice. Privoščila si bom dolgi počitek, brez teka najmanj tri tedne in se že veselim…čeprav je že prišlo do napake v mislih…po službi pa bom šla laufat…a ne ne ne…včeraj sem prišla iz stotke, točno, počitek…. Počitek tri tedne in pika!
Vrnimo se na začetek. V Biel smo prispeli presenetljivo hitro, že pred četrtkovim poldnevom, letos smo se namreč na pot odpravili z dvema modernima kombijema, v našem je še vedno dišalo po novem pa še tempomat smo imeli. Nastaviš na 130 in on kar pelje, sam žre pa kot prasica, razlaga naš šofer Lojze. Ko smo prevozili že dobršen del Švice, smo si privoščili kraljevski zajtrk za prvake v našem slogu. Če ste kdaj pomislili, da ne bi nikoli zajtrkovali svinjskih rebrc in piščančjih zrezkov po dunajsko ter ob tem nazdravljali z refoškom in s pivom, pridite kdaj z nami na pot in spremenili boste svoje stališče. No, pa tudi kavo smo pili, kot se spodobi za zajtrk. V Bielu so nas pričakali prijazni gostitelji iz civilne zaščite. Letos jih nismo presenetili s svojim prihodom, niso nas imeli za Poljake (mimogrede, sprva smo mislili, da smo prehiteli Poljake, vmes smo se spraševali, kdaj pridejo, na koncu pa Poljakov sploh ni bilo, tako da smo kraljevali v sobi z 32 ležišči), prijava in plačilo sta potekala precej gladko, celo seznam naše skupine so imeli. Njihov seznam se je nekoliko razlikoval od našega, a je bilo bistvo seznama isto: 17 članov, od tega 15 tekačev. Nekateri so bili označeni za zastonjkarje (že vnaprej plačana startnina, toda letos brez zapletov). Popoldne smo izkoristili za počitek, po večerji smo se pa odpravili po startne številke. Še naša voznika sem uspešno prijavila na nočni maraton, tako da se je celotna skupina prelevila v skupino maratoncev, ultra norcev in navadnih norcev.
Ura je 8.10, treba bo na zajtrk, so me zbudile Odonove besede. Dobro jutro, petek, danes zvečer je ta dan, na katerega sem čakala celo leto, nocoj ne pojdem spat, ampak na nočni tek brez spanca. Die ganze Nacht laufen, komaj čakam. Letošnja vznemirjenost pred tekmo je bila drugačne vrste kot tista lani. Čeprav sem že bila prepričana, da zmorem, so mi kljub temu rojile po glavi misli tipa: a ti to zares zmoreš? Izvedeti ne moreš, če ne poskusiš, vse je enkrat prvič. Lani mi je šlo enkratno in nad pričakovanji. Slab spomin imamo, vendar ne tako zelo slab, da bi kar tako pozabili na to, kako je teči celo noč, kako se počutiš po recimo sedmih urah nočnega teka in kako zelo dolgi so lahko kilometri proti cilju. Je pa vredno vsega trpljenja, vseh kriz, vzponov in padcev. Čar tako dolgega teka je ravno v tem, da si lahko na konju in se dobro počutiš, toda v naslednjem trenutku si zlahka na tleh (iz konja na osla, sem pomislila lani med enim izmed takih sestopov)….in ne glede na to, kolikokrat padeš in se znova pobereš, na koncu pritečeš v cilj kot zmagovalec. Za letos sem si zadala cilj teči vsaj tako dobro kot lani, tiha želja pa je bila deset ur, nora želja pa je bila pod desetimi urami in tudi zaradi tega sem bila nekoliko napeta pred tekmo. Trenirala nisem nič več kot lani, kvečjemu celo manj, a sem stavila na svojo vzdržljivost in splošno dobro telesno pripravljenost. Nabralo se je tudi precej kilometrov, a kdaj veš, da si naredil dovolj kilometrov, zato da boš z lahkoto premagal 100ko? Obstajajo seveda načrti, žal pa meni tak način treninga ni blizu. Sama se trudim narediti čim več kilometrov, statistiko pa hranim samo v svoji glavi in to še samo za zadnji teden. Če je bila tedenska kilometrina bila blizu sto, sem bila zelo srečna….in ne, niso bili vsi tedni taki, niti približno. Napetost pred nočno tekmo smo blažilo s počasnim sprehodom in ogledom mesta, sproščenim klepetom ob kavici in kasneje s smehom ob kosilu, na jedilniku seveda samo ogljikovi hidrati. Popoldne smo se poskusili prisiliti k počitku, a se je večina skupine valjala po posteljah od smeha. Sploh ti ni treba slišati ali razumeti vsega, kar govori, ampak se kar smeješ, je Katja zelo dobro opisala Higina in njegove domislice. Vse sorte smo spet slišali, od tekaških pa do popolnoma oddaljenih sfer življenja. Pa ne samo Higin, tudi vsi ostali člani te naše skupine, so streljali take fore, da človek kar poka od smeha. Ni mi uspelo zaspat, sem se pa uspešno prestavila v globoko sproščeno stanje zavesti, kjer sem večkrat vizualizirala progo. Kar celo noč laufat, to je res danes, ne morem verjet! Po večerji smo si privoščili zadnjo dozo kofeina, da zares odženemo spanec, nato pa zadnje priprave; čisti priti na start, namazati to in ono, preveriti torbico, nato pa še enkrat preveriti, samo da tik pred startom ne ugotovim, da nisem vzel tega in onega. Skoraj smo že na startu. Skupinska fotografija, bolje rečeno 150 skupinskih fotografij. Sem mislil, da moram pritisnit in držat, je izjavil Lojze potem, ko jv našo skupino usmeril 150 fotografskih rafalov. Bolje več, kot pa premalo. Tik pred startom občutim majhno lakoto. Zdrži do prve okrepčevalnice, predlaga Katja. Upam, da imajo kaj dobrega za jest.
Par minut do starta. Še zadnjo minuto se ukvarjam z vezalkami, a je preveč, a je premalo, bogsigavedi, bom že videla med tekom. Stojimo bolj v ozadju tisočglave množice norcev, ki so se pripravljeni soočiti s stokilometrsko traso v temni noči. Start. Na začetku je gneča precejšnja, a vem, da se bomo razkropili že na prvem kilometru. Tečem s solzami v očeh, iz zvočnikov prihaja glasba, ta komad si moram zapomnit, ta komad je bil na startu v Bielu. A mislite, da vem, kateri komad je bil? Itak da ne. Prvi kilometri čez mesto so precej hitri, nato pa se počasi in navkreber poslovimo iz Biela in zagrizemo v noč. Moj načrtovan tempo je 11km/h čim dlje časa, naprej pa po najboljših močeh. 56 kilometrov moraš prelaufat v petih urah, če hočeš imeti končni rezultat deset ur, ker moraš imeti nekaj rezerve na koncu, v glavo so se mi usidrale Edove besede. Počutim se odlično, tečem sproščeno. Miha je lani odigral vlogo odličnega učitelja uspešnega teka na 100km, od njega sem se naučila, kako po pameti premagati sto kilometrov. Treba je piti veliko vode. Piti. Piti. Piti. Letos sem si omislila nežen tekaški pas s prihrbtno plastenko, ki je v obliki trikotnika in se odlično prilega na hrbet. Že od samega začetka sem tako pila, niti za delček sekunde nisem občutila žeje. Miha. Ni mu bilo namenjeno, da bi letos tekel z nami v Bielu. Zato ta tek posvečam njemu. Njemu in moji izjemni prijateljici Duši. Oba z Miho sta borca, vsak na svoj način in moj današnji tek je moj prispevek k njihovi borbi. Zapletem se v kratek pogovor s tekačem, ki teče ob meni, doma je iz Salzburga. Oh, Salzburg, to je pa dober znak, kajne Duši? Iz njegovih ust se je usul plaz statističnih podatkov, od vsega povedanega sem razumela samo 45 polmaratonov. Dohiti naju njegov znanec, zaželimo si dober tek in že sta odčebljala naprej po avstrijsko. Prvih enajst kilometrov je minilo kot bi rekla keks, v pričakovanem tempu ali celo hitreje. Že sama sem presenečena nad tem, kako hitro sem v Aarbergu, na cca. 17. km-u, kjer je cilj polmaratona in tečemo čez lesen mostiček s streho, spominja na kozolec, okrog mene je ogromno nasmejanih obrazov, tako osvetljeno in živo je, odlično! Napovedovalec napove moj prihod, počutim se kot prava zvezda, neverjetno koliko energije lahko dobi človek s tem, ko zasliši svoje ime in ime svoje države, noro! Tečem naprej, kmalu sem že na 22. km-u in to v dveh urah, po načrtu, bravo! Začne se oglašat moj slavni želodec, pa kaj je zdaj to, a nisva rekla, da mi ne boš delal težav, cel teden nisem pojedla nič sladkega, samo zato, da mi ne boš nagajal. Skleneva kompromis: tečem, tečem, tečem, dokler gre…če bo zares nujno, potem počepnem. Drži? Drži! V tretji uri teka se potopimo v švicarsko pravljico; tečemo med vaškimi kmetijami, nato se oddaljimo in tečemo med pašniki, na pašnikih krave, nočni mir, vse je tiho, samo črički, žabe in vonj poletja, gosto posejana žitna polja, res je sanjsko. Vsi tisti zapiski na forumu o romantičnem teku v naravi, v množici lučk pred teboj, vse to drži, res je lepo na 100ki v Bielu. Na 27. km-u se podam v poglobljeno raziskavo švicarskega travnika, pred vstopom preverim, ali je zaščitna vrvica električna…ne, samo navadna vrvica je. Postalo je namreč nevzdržno, moram počepnit. Že par minut zatem sem že na progi. Vidiš, kako fino je imeti izkušnje na tem področju, po vseh počepih na tekmah in treningih, opravljenih na tujih in slovenskih tleh, je počepniti in takoj opraviti- res najmanjši problem. Postanek ni pustil nobenih posledic, še naprej tečem naprej sproščeno, ampak zagnano. Ne vem, ali mi je uspelo preteči 33 kilometrov v treh urah, nisem gledala na uro. V tem času smo tekli izven naselja, med polji, v trdi temi, meni pa se ni dalo vklopiti lučke, ne tiste za pasom, ne na uri. Tečem, bom že videla, kako uspešna sem pri tem. Na pašniku opazim krave; vse spijo v ležečem položaju, razen ene, ki stoji ob cesti, ampak tudi ona spi. Tak je bil dogovor, me gremo spat, ti pa drži stražo, nekaj nenavadnega se dogaja. Torej drži stražo z zaprtimi očmi. Goljufiva krava. Take preproste misli so mi zaposlovale možgane. Resnici na ljubo, tudi meni se malo spi.
Pritečemo v Oberramsern, kjer je cilj nočnega maratona. Maraton sem premagala v 3:58 in sem zadovoljna. Več kot 40 kilometrov je za menoj. Predstavljaj si, da si baterija od mobitela, ki se polni in si trenutno napolnjena 40%, torej samo še 60% in boš napolnjena do konca. Neverjetno, kako tolažilne misli. Kolena me bolijo. Ne samo, da me bolijo, za crknit bolijo. Moraš prvo puzati, da bi znao hodati…a kad te stvarno sve uza zid pritisne, digni glavu, ne daj se, pjevaj pjesme ljubavne…Parni valjak, od kod pa zdaj to? Mislim, Parni valjak pa res ne, no . Prednost teka brez slušalk v ušesih je ta, da lahko izbereš katerikoli pesem in si jo vrtiš v glavi. Pomanjkljivost teka brez slušalk pa je ta, da se ti lahko kak nezaželen komad tipa Parni valjak vsili v ušesa in ti pili živce. Sigurno ti z razlogom najeda možgane, verjetno bo skrivnost v tem delu digni glavu, ne daj se. Glavo že dvignem, kaj pa moja kolena? Premišljujem o dolgih kompresijskih hlačah (no, ja, letos imaš kompresijske hlače, se spomniš lani, ko so ti oči izstopale od bolečine v stegnih, ker jih nisi imela….kaj je slabše- stegna ali kolena….stegna….lahko pa bi imela dolge kompresijske, ki bi zaobjele tudi kolena…ne, ne, prevroče je za dolge…tista prej je imela dolge hlače…sigurno se kuha…ne, ne, lani je bilo slabše, stegna torej), o Voltarenu in Voltarenu plus (čakaj malo, v lekarni ti je povedala, da ni nobene razlike med navadnim in plusom razen te, da ima Voltaren plus podaljšano delovanje, 12 ur…in zakaj za vraga nisi kupila plusa namesto navadnega???....pred tekom si se preventivno namazala najmanj štirikrat….ampak če se namažeš štirikrat….to še ne pomeni, da bo imel delovanje krat štiri…zakaj nisi vzela plusa????). Tempo počasi upade, nekaj zaradi bolečine v kolenih, pa tudi zaradi vzponov, ki jih premagujemo. Sliši se zvok bruhanja, nekdo je imel vsega preveč v želodcu…ne, nisi stara deset let in ne pelješ se na šolski izlet z avtobusom, v katerem prvi začne z bruhanjem, na koncu pa v podporo bruha cel avtobus…tvoj želodec je v redu. Sicer počepnem še enkrat za kratek čas, ampak nič resnega. Sprejemam življenjske odločitve kot po tekočem traku, vse po vrsti pa so tekaško izključujoče….štiri tedne ne bom tekla po tem teku, kakšne tri kot sem sprva načrtovala…ali pa sploh več ne grem na noben maraton…nikoli več…pa kakšni hribi..ne, ne…samo še ležanje na plaži po tem teku….ok, ta tek danes pa še odtečem in dam vse od sebe, pa naj bo, kar bo…kolena gor ali dol, dala bom vse od sebe. Na okrepčevalnici pred 50. km-om srečam Sandija, vprašam kako gre, ne da se mi več, pravi…ojoj, sva že dva…tudi meni se ne da več…ampak povem, da bo že… ne vem, če sem zvenela preveč prepričljivo. Že več kot pet ur teka je za mano, osredotočim se na naslednji cilj, Kirchberg….cerkveni breg…kratkočasim se s prevodi nazivov ulic, krajev in ni preprosto, nekaterih nazivov se ne da prevesti. Dosežem 56. km, Kirchberg, tam kjer nudijo masažo, ki me letos ne zanima. Med okrepčilom se zapletem v kratek pogovor s prostovoljcem na okrepčevalnici, sprašuje me, kako mi je…es ist ziemmlich anstrengend, pravim….in me potolaži, da sigurno je težko, ampak da bo bolje. Da bo bolje, krasna misel. Učinek psihoterapevtskega pogovora.
Tečem že proti 60. km-u, sedaj že vem, kaj me čaka…črna tema ob reki Emme…Pred trčenjem v temo tečem skozi gozdiček, ki se konča z rahlim vzponom in ovinkom v levo. Sliši se zvončkljanje, tole pa je primerno vzdušje. Še kravo so pripeljali ob progo, to pa je…bolje pogledam in vidim, da krava ni živa, ampak je izrezana iz lesene plošče, črno-bele barve, ni 3D….aja, tudi taka krava je v redu, pa ja ne bodo pripeljali žive krave….pritečem do krave, ki se nenadoma spremeni v nasmejanega moškega, ki sedi na stolu in veselo maha z zvoncem, olalalala…spet halucinacija, pa to je res noro, na ves glas se smejem sama sebi. Že spet. A sem povedala tisto o Ray ban očalih in ograji? Kdo pa je pustil ta očala zataknjena ob ograjo? Ko sta se zbistrila pogled in um, sem zagledala kos slame zvite v obliki osmice in zataknjene za ograjo. Ray ban očala neki? Pa še več takih čudesnih prizorov sem doživela, je bilo prav zabavno. Zaletim se v črno temo ob reki Emme, tečemo ob nasipu, sprva po travi posuti s skritimi kamni, koreninami. Vklopim lučko. Čvrsto drži, pazi da ti ne pade iz rok. Šibamo proti 65. km-u, tempo je sigurno počasnejši, ker se borim z vsemi resničnimi in zamišljenimi pastmi na poti. Pogled v tla, pazi kako stopaš; kljub temu spregledam korenino, narahlo krivo stopim, vse je v redu, preskočim majhno vdrtino na poti, dobro je. Za seboj slišim trpeče zvoke tekačev, ki niso imeli take sreče kot jaz, verjamem da boli. Naj bo že jutro, dovolj imam te noči, kdaj bo jutro, kdaj pride sonce, tako temno je, naj bo že dan. Kaj pa kolena? Nemogoče, kolena so zaspala, ne bolijo me več. Ugotovim, da se počutim odlično, brez bolečin v kolenih, mišice so sproščene in spočite, sedaj že komaj čakam, da se konča gozd in da lahko začnem teči normalno. Na 67. km-u je še zadnja okrepčevalnica v gozdu ob reki, nato še levi ovinek in naravnost čez most.
Kako veš, da si zaspal med tekom v Bielu? Tako da se zbudiš v grabnu ob progi, ne pa v postelji. Tej Higinovi domislici lahko dodam še svojo verzijo: Kako veš, da si zaspal med tekom v Bielu? Tako da se kar naenkrat zbudiš in ugotoviš, da so vsi izginili, pred in za tabo nikjer nobenega, ti tečeš sam na desnem bregu reke, vsi ostali pa tečejo na levem….ravno to se je zgodilo meni. Vsi so tekli na 100km, samo jaz na 101km. Namesto da bi prečkala razsvetljen most pred seboj, ki ga je res nemogoče zgrešiti, sem zavila desno in tekla naravnost ob reki, toda na napačnem bregu. Doživela sem motorični čudež, končno sem lahko tekla svobodno…hkrati pa so očitno moji utrujeni možgani po sedmih urah teka zaspali in nisem bila pozorna na nič drugega kot na snop svetlobe iz moje lučke pred seboj. Obrnem se nazaj, hitro moram nazaj….kaj pa če je še kak most naprej in lahko tam prečkam reko? Kaj pa če kar prečkam reko? Prevladal je glas razuma in sem tekla nazaj do mostu. Prav ozmerjala sem samo sebe na vse glas, pa kako je to možno? Kako lahko zgrešiš ta most, ko pa si komaj čakala, da ga boš prečkala? Kako? Končno spet nazaj na pravi trasi teka, dohitela sem svojo ekipo, tekače, ki so pred mojim kratkim izletom tekli ob meni. Naslednji cilj: 70 kilometrov v sedmih urah. Bo šlo? Upam, da bo šlo. Počutim se neverjetno odlično, zbujeno, končno smo pritekli v zaspano in oblačno jutro. Verjamem, da bo učinek motoričnega čudeža učinkoval vse do cilja, preprosto vem, da je danes ta dan, pod desetimi urami. Na vsaki okrepčevalnici obvezno ustavi, gel, voda, banana, kruh, pepsi, voda, to je bila moja zmagovalna kombinacija. Izpustim glas iz sebe, počutim se bolje, če sem glasna, navijači veselo vrnejo pozdrave, Bravo Slovenie slišim v ozadju. Slovenija, hvala, če se ne bi preselila v Slovenijo, nikoli ne bi obula tekaških copat, čisto navdušena sem.
7:02 kaže čas na moji uri ob označbi za 70. km. Zadovoljna sem, bitka še ni izgubljena, še vedno mi lahko uspe preteči 80 kilometrov v osmih urah, to je moj naslednji cilj. Ohladi nas rahla ploha, nič strašnega, samo par kapljic dežja, ki zelo osvežilno vplivajo na moje pregreto telo. Še 28 kilometrov je do cilja, pa kaj je to? To so trojke in nič več, samo še ene trojke do cilja, zakon! A se še spomniš, Bogdan te bo ful gnal, to ti moram povedat, Natašinih besed…na koncu pa sta te gnala oba….jaz pijem vodo, dva me pa porivata od zadaj, fora naše trojke….Zdaj pa resnično tečem kot bi me dva porivala od zadaj, nič mi ni, tralala….na tistem vzponu, kjer sem bila lani udeleženka kolektivne krize, sedaj tečem na vso moč, samo še prehitevam. Prehitim celo tekačico iz štafete, št. 3034, sem si prav zapomnila. Če prehitevam štafete, sem pa zares na konju! Bibern. Še zadnji vzpon, potem pa do cilja samo ravnina. Zapodim se v klanec, čim hitreje, čim hitreje, v osmih urah moram biti na 80. km-u. Prehitim visokoraslega tekača, ki je stopicljal z drobnimi korakci v klanec. Langsam, aber sicher, vedela sem, da bom lahko nekoč uporabila najljubši nemški izraz mojega moža. Že sem skoraj na vrhu klanca. Spet ovce, ki radovedno pogledujejo med prežvekovanjem, tako so simpatične, da jih kar pozdravim. Prične se spust, še vedno se počutim odlično, nato pa juhu, tabla za 80. kilometer. Čas na uri je kazal 8:00 in jaz sem bila na 80. km-u! Narisal se mi je nasmeh na obraz, ki ni izginil vse do cilja, kakšen užitek!
Garmin se je poslovil, svojo nalogo je opravil, sedaj pa bo občutku do cilja. Vem, da bo kmalu označba za 85. km, mora biti kmalu, potem pa 87,5km in potem bo samo še 12,5km do cilja. Spomnila sem se moževega vprašanja, kdaj načrtuješ prihod v cilj? Ob 8.00 in upam, da ne bo preveč zamude…..kot vlak, ki pride na postajo z nekajminutno zamudo…pa saj mu nihče ne zameri, če zamudi preveč, zdaj si ti kot vlak..pa tudi, če zamudiš, pa saj ti nihče ne bo zameril, ker ne boš preveč zamudila…. A sem se ravnokar primerjala z vlakom? Res mi dogaja. Neverjetno dobro sem se spodbujala in tolažila…zdaj pač je, kar je…tukaj si, ker si se odločila, da boš, teci…teci do cilja, potem pa ti ne bo treba več teči, ker boš v cilju, pa saj ti gre odlično… Zasledovala sem izjemno visokega tekača s še bolj izjemno tankimi in dolgimi nogami, razdalja med nama se je skrajšala in na okrepčevalnico sva pritekla skupaj. Wie lange laufen wir jetzt?, sem ga vprašala. 8 Uhr und 42 Minuten……dasi st ja wunderbar…naraje bi ga kušn'la na suhljato rit…. Oglasil se je zvonik. Jetzt ist 6 Uhr und 45 Minuten, sem dejala prijazni prostovoljki na okrepčevalnici, ker še nisem prav dojela, da je res samo še 12,5 kilometrov do cilja. Ja, mi je pritrdila. Das ist so super, strinjala se je.
Proti 90. km-u me je začelo razganjati od endorfinskega navdušenja…total verruckt, sem razlagala paru ob cesti, kot da ni bilo videti…TO JE TAKO DOBRO!!! TO JE TAKO DOBRO!!!...sem kar vpila na ves glas! Premišljevala sem o nemški različici Es tut so gut! , ampak sem ostala zvesta naši različici… Step out of your cage And onto the stage….It's time to start Playing your part…Freedom awaits Open the gates…Open your mind Freedom's a state….da, tudi zapela sem si Depeche mode, z nekim sicer raskavim, meni neznanim glasom, zato sem raje vztrajala pri petju znotraj sebe. Nič manj pa nisem bila vesela. Vesela kot radio. Guten Morgen, sva se pozdravili z luštkano babico na balkonu. Prihod na okrepčevalnico. Pravijo, da smo na 91,2km. Ali je možno priti v cilj do 8:00? Nein, das ist unmoglich, bevskne simpatičen tekač, z zelo negovanim, a trenutno rumeno obarvanim obrazom okrog ust. Zakaj ne bi bilo možno? Ne dobim odgovora na to vprašanje.
Prečkam mostiček, tečemo ob reki. Jasno se vidi, da gre za reko temnozelene barve, zelo je lepa. Kaj sem videla lani? Sanje o času pod deset ur so uplahnile, a sem se še vedno spodbujala, teci, čim hitreje do cilja, samo še malo, zdaj pa res samo še malo. Še vedno sveža in navita sem bila, neprecenljivo občutenje, to je treba doživeti na lastni koži. Nato pa šok. Tabla za 95.km!! A je to možno, sprašujem par ob cesti…..ja, es ist…sie laufen jetzt 10 uhr und 30 Minuten…..was???....ne, narobe sta izračunala, ura je zdaj 9:30 in imam še 5 kilometrov do cilja, to je pa super! Tista okrepčevalnica prej pa ni bila na 91.km-u, ampak vsaj na 93.km. Napačna informacija, je pa učinek zelo pozitiven. Lahko mi uspe pod desetimi urami. Mimoidoče sprašujem, koliko je ura, dobim nekaj nerazumljivih odgovor, za katere se tudi zahvalim….wahrsinn..., pravi spremljevalka na kolesu, strinjava se…res je čudovito, samo še manj kot štiri kilometre. Trudim se preračunavati minute, sekunde, razdalje, a mi sploh ne gre, zato raje obupam in tečem na vso moč proti cilju. In to je zdaj to. To je tista ulica in tisti spust za katerim sledi tisti desni ovinek…in že bom v šotoru, takoj zatem pa v cilju. Ta zadnji ovinek nevarno položim, kar odnese me s proge, res je pred mano…..ZIEL!! ZIEL!! ES GEHT DOCH!! Vpijem…nato pa brez glasu skozi šotor, razširim roke in prejemam petke…še ovinek v levo in tam je CILJ….in moje presenečenje…kaže 9:58 in še nekaj sekund, uspelo mi je pod desetimi urami, ne morem verjeti svojim očem, res mi je uspelo!!! Čeprav so vsi tekli na 100km, jaz pametna pa na 101km, uspelo mi je!!! Konec.
Ustavim se v cilju, konec je, ni mi treba več teči, konec, konec teka…v cilju pa nič solz letos, popolna zbranost in umirjenost, ponos nad pravkar doseženim uspehom. Ne spomnim se, o čem sem govorila, ampak vem, da sem ogromno govorila, s staffom, s tekači, spremljevalci, ulila sem se kot iz škafa. Odpravila sem se v šotor pred ciljem, da dočakam še ostale, kmalu se mi je pridružil Lojze, v cilj je prišel Sandi, pa Špela in Beno, Katja, Borut…..vsa srečanja po celonočnem teku so bila zelo čustvena, koliko različnih zgodb se je zgodilo v tej noči. Med čakanjem na mojo podelitev za 2. mesto v kategoriji, smo se odpravili po majice. Hvala ti za te stopnice, Silvija, ko sva s Katjo ugotovili, da je zgoraj masaža, majice pa so spodaj in vzpon ni potreben. Končno podelitev in nato čim prej domov. Kot cmeravi otroci…jaz bi šla domov…mene boli hrbet…meni je slabo…gremo domov…moram se usest….smo dočakali dom, smrdljivi se preoblekli v zmagovalne majice in se odpravili na zajtrk. Zdaj bomo pa zatežili za Spiegeleier, ja, to…jajca na oko…ja..nekaj mastnega bi….Seveda smo zatežili za Spiegeleier, ni mogoče, ker hrano pripeljejo tja že pripravljeno. Schade. Kasneje me je vprašal, če bi bila kuhana jajca tudi v redu? Ne, ne, Spiegelei mora biti.
Po umivanju in kratkem popoldanskem počitku sem bila na masaži in to je bila prava nagrada za moje boleče mišice. Med čakanjem v vrsti (šlo je seveda za sedečo vrsto) sem spoznala tekačico, ki bo čez 2 meseca dopolnila 74 let, Sigrid iz Berlina, zelo srčna in posebna, prijetno sva se pogovarjali. Masaža. To je pa bilo res dobro, tako dobro me je masiral, da sem ga na koncu, ko mi je nežno prišepnil na uho Ich bin fertig, vprašala….warum seid ihr Manner immer so schnell fertig? Prosila sem še za en krog po nogah in željo mi je uresničil, zelo prijazen.
Nameravala sem napisati krajše poročilo, ampak mi ne gre od rok. Mogoče naslednjič. Zdaj sem pa doma že drugi dan. Počasi prihajam k sebi, v glavi še vedno evforija, telesno pa brez bolečin, čutim pa utrujenost, ki se je ne da opisati, treba je doživeti. Veliko spanja in veliko hrane, uživanje v občutku vreče brez dna…pojem vse, kar vidim, a nikoli se ne zasitim. Ta občutek bo prisoten mogoče še dan ali dva, potem pa počasi v stare tirnice. Privoščila si bom dolgi počitek, brez teka najmanj tri tedne in se že veselim…čeprav je že prišlo do napake v mislih…po službi pa bom šla laufat…a ne ne ne…včeraj sem prišla iz stotke, točno, počitek…. Počitek tri tedne in pika!
in je vauuu...ko ugotovim, da so taki ljudje, ki se jim ljubi. 
