Še jast, še jast...
Alora, začnem zjutraj, ko sem šla na moj hrib in sem nekako upala, da bom, ko pridem na vrh, na en košček ravnega, zmogla malo poteči. Ni šans ! Moj križ mi ni pustil. Me je tlo kar sesut skupaj.
Dobro, alora, ma na tek v Šmarje k Stojanu grem, pa magari samo hodit.
Konec koncev sva z ZZ topom spet zrihtala en žaku kalčkov in en žaku otrobov, sva morala mus gor it. Ja, ..., saj bi lahko šel tudi moj sam, samo pole....bi mene doma žrlo, saj zastopiste.
No, pridem s Plaza, se najem pilul, ki naj bi primle, glede na to, da jast pilul drgač sploh ne žrem. Nič. Bem, še en bot malo krem na križ, da imam kožo že vso vneto. Še nič. Bem, grem v Dobravlje na pase se zmasirat. Nič. Bem, grem še na inverzijo ( to je una žval, k se obrneš okoli, da visiš dol), visim za gvišno 3 minute, da me ja mal raztegne.... nič.
Ja, mati, danes in še par dni ne bo boljše... In sem se sprijaznila, da bom s progo odpravila s hojo. O.K. saj meni je hoja itak boljša kot tek.
No, zdaj smo že v Šmarjah. Na mizo odložimo kalčke in otrobe, Tina je prinesla še domačo sečoveljsko sol. Vse je bilo SELF SERVICE IN GRATIS!
Pišem prijavnice, slišim poleg sebe nejki znanga...ja, Majčka je prišla iz središča naše kokoške.
. Pozdravi, malo čikule, čakule in že se bo treba uštimat in krenit na pot.
Za razliko od lanskega leta, ko smo krepavali v vročini, je bilo vreme letos kar sprejemljivo. Pa prav letos so organizatorji naštimali za tekače še več konkretnega tuširanja med samim tekom.
Ma, ga skoraj da ni bilo treba.
Okrepčevalnic je bilo dovolj, na poti nas je spremljala tudi živa pleh muzika, s progo je najhitreje opravil Uroš Vodopivec in za piko na I popravil Zarnikov rekord za 4 sekunde.
In tako je stojalo za pršut šlo v Kamnje. Stojan pa z današnjim dnem najbrž že išče novo nagrado za drugo leto.
V bazenu so se okopali samo tisti, ki doma šparajo szi vodo, izgleda, da še ni krize.
Ko sem sama kot zadnja prišla skozi cilj, sem krenila proti mizi s sadjem, pijačo in pecivom in v momentu sem padla na Rafaelota.
In na Mozarta!
Sem papcala, dokler sem upala...., ma je še ostalo.
No, pole sem se šla preoblečt in uštimat in v vrsto za novo papico.
Drugi so dobili direkt iz žara klobase, ma smo bili pa trije, k smo vztrajali, da nam pripravijo zelenjavo na žaru.
Je šla teta hitro v vrt dva obrat in vam povem, moji malancani so bili, mhmhm, njami.
Še košček sira in zadevo bo treba poplaknit szi
.
Ja, tuki je bla pa vrsta do Trsta!
Drugo leto bo treba skrinjo s piksnami napolnit.
Ker prometa je ogromno szi to pijačko. Beljakovinsko!
No, da nismo samo pili in jedli, smo tudi klepetali in poslušali lejpo muziko ter se na podelitvi kar iskreno nasmejali duhovitemu voditelju.
Na koncu smo vsi upali, da bomo izžrebani za cel pršut. A srečnica je bila samo ena, Marta Šorli.
Ne vem, nejki čudnega se dogaja. Lani pršut v Baško Grapo, letos prav zraven grape....da ni tuki kaj podkupnin?
Sem, ko je Marta prejela pršut, hitro stekla v avto, vzela ven hlebček našga, domačga iz kručne peči pečenega kruha in ji hotla ponudit zamenjavo...., a Marte že ni bilo več.
( ker za pršut pa nisem vege... o, to pa ne!)
No, in smo pole še mal klepetali....
In se na koncu proti polni modri luni odpeljali.
Čestitke vsem. In hvala domačinom Šmarij, da tako lepo stopijo skupaj in privabijo v svoj kraj skoraj 100 tekačev. Ma, drugo leto pa mora iti čez 100. Uni, ki imaste dopust prav v tem času...., dajte datum malo premaknit,....vam ne bo žal.
