Forum za opise in izkušnje iz tekaških prireditvah. Povejte, kako je bilo. Lahko ali težko, da gremo prihodnjič še mi zraven :)

Moderatorji: ero, AVI

 hoja
#372665
99 milj (po)trpljenja za 100. miljo odrešenja

100 milj Istre šestič, vendar vsakič, kot da je prvič. Pred desetimi leti prvič na startu. V teh letih sem se s 100 miljsko progo družila šestkrat, dvakrat pa sem skozi istrski svet maratonske razdalje pospremila svoji punci.
Mnogo vode je preteklo v teh letih in marsikaj se je spremenilo, med drugim tudi potek proge. Kljub vsem spremembam pa se v meni vsako leto znova prebudi želja, da ponovno doživim trenutke, za katere je težko najti primerne besede. Prva Istra je pustila globok pečat in z vsakim prečkanjem startne črte se veselim novih.
O pripravah raje ne bom izgubljala besed, ker niti približno niso pravi recept za uspešno zaključeno 100 miljsko razdaljo. V treh mesecih tega leta je bilo opravljenih le 380 pohodno-tekaških kilometrov.
V Umag smo letos prvič prispele v četrtek. Posledično je vse potekalo bolj sproščeno. Ob prevzemu štartne številke srečam Katko. Besede kar vrejo iz naju in objemi so tako spontani in blagodejni. V petek sploh nimam občutka, da bom popoldan že na progi, le ob oddaji prtljage za Buzet me rahlo stisne. Do ponovnega snidenja z njo me loči 100 km. S puncama se peš odpravimo proti šoli. V množici, katere posamezniki imamo isto željo, željo po cilju, je čutiti evforijo. Še zadnji objemi in obljuba, da odstopim, če bo potrpljenje prešlo v trpljenje. Na avtobusu smo vsak v svojem svetu, občasno mi pogled uidi proti Učki in priznam, zavedanje, da smo pred startom, me doleti tik pred Labinom. Obisk WC-ja, pred katerim je kolona, kot da kupujemo karte za trajekt v špici sezone, vzdušje na trgu dviguje adrenalin. Ostanem v ozadju, moja tekaška oprema daje vtis, da se odpravljam na popoldanski pohod na domači hrib. Odštevanje…začelo se je in naj bo srečno do konca. Edina želja – brez prevelike muke in poškodb občutiti težo kolajne v cilju. Že deset let imam zvestega spremljevalca – išias, ki mi v prvih kilometrih daje občutek, da sem v sorodu z Ostržkom. Kar ne morem verjeti, da ga tokrat ne občutim in lahko tečem, čeprav še vedno povsem v ozadju. Do Plomina pridobim nekaj mest, na okrepčevalnici vzamem banano, pomarančo, tablico čokolade, kokakolo in nadaljujem. V spominu imam, da mi je vzpon do cerkve na vsaki tekmi zagrenil življenje. Zavestno malce upočasnim korak in ostanem zvesta sebi. Čutim moč v nogah in to v obeh, leva noga ne zaostaja in ta občutek je nekaj, kar pogrešam že deset let. Vsi vzponi so letos lažji in krajši. Počasi se dan poslavlja, lučke naredijo kolono, na delu poti do Moščeniške Drage je del, na katerem je potrebna velika mera previdnosti. Razmočen teren in mokri kamni lahko hitro botrujejo k padcu. Na drugi okrepčevalnici ponovim izbiro na jedilniku in tudi na vseh ostalih ostajam pri istih poživilih. V meh dotočim izotonični napitek in že štejem korake, najprej po asfaltu, nato po makadamu, ki preide v gozdni kolovoz in za sabo poslušam glas palic. Z lučko si osvetljujem pot in po vsakih stotih korakih preverim vzpenjajoč teren pred sabo. Možgani predelujejo tisoč in eno stvar, v ozadju pa štejejo korake, tehnika, ki jo imam že v podzavesti. Liho število je namenjeno levi nogi. Nihče me ne prehiti, sama pa tu in tam koga pustim za sabo. Vzpon do sedla Učke je terjal tisoč in par korakov in bil je bistveno lažji kot lani, ko je na tem delu sneg pobelil progo. Malce je pihalo, koraki, ki jih je bilo zopet tisoč in par do vrha, pa so bili še dovolj odločni, da nisem potrebovala dodatnega sloja. Nekje na poti mi je v levi copat prišel majhen kamenček, ki sem ga ignorirala, je pa kasneje terjal svoj davek. Na Poklonu je v šotoru kar velik živžav in tako kot lani, tudi letos dohitim Petra (Macuha). Tekaška legenda, s katero sva skupaj premagala kar nekaj poti, v spominu mi je najbolj ostal Koroški ultra treking iz leta 2013. Pogrešam obraze takratne ultraške scene. Se ne zadržujem, do naslednje okrepčevalnice - Brgudac - prispem še v temi. Dober znak, lani sem tu že ugasnila lučko. Vem, da je pred mano vzpon, ki me je lani utrudil, letos se zgodba ne ponovi. Štejem korake in sem hvaležna, hvaležna, da zmorem in pravzaprav niti ne potrpim, potrpljenje imam le s kamenčkom, ki ga še kar naprej skrbno nosim v copatu. Počasi se noč poslavlja, ptički so lepo uglašeni in lučka postane odveč. Svet postane večji in tudi vzponi imajo drugačen naklon kot ponoči. Do Trstenika so me dobili prvi tekmovalci na modri progi, jim kar malce zavidam svežino koraka in oblačil. Z grebena opazujem zadnji večji vrh – Žbevnico. Tudi ta je osvojen in v evforiji hočem kar proti Kopru. Kontrola na vrhu mi poleg vzpodbudnih besed ponudi še objem, ki ga z veseljem sprejmem. Psihično se pripravim na spust do Buzeta, ta se res vleče kot dva ponedeljka skupaj. Razdelim si ga v tri terasaste dele in vsaj malo omilim potek. Nasproti prihaja nekdo, ki nosi majico GM4O, veselo pozdravim in korak mi za kratek čas ustavi glas, ki je izrekel moje ime. Uroš, sem vesela, da smo se srečali. Do Buzeta je mimo mene dobesedno švignilo kar nekaj tekmovalcev, kot sem kasneje ugotovila, vsi z modre proge. Buzet – sveža oblačila. Sezujem copate in v nogavicah poromam na WC. Pod nogavico me pozdravi krvav žulj na levem palcu, posledica mojega potrpljenja s kamenčkom. Obrišem se z vlažilnimi robčki, se preoblečem in poiščem pomoč pri oskrbi žulja, kjer me obide malce slabosti. Pekočina ni bila najbolj prijetna. Topli obrok mi ne paše, vzamem, kar prakticiram že na vsaki okrepčevalnici. Tokrat si napolnim še bidona, ker je ozračje ogreto in potreba po tekočini povečana, tempo bo pa vedno počasnejši. Po polurnem postanku nadaljujem. V zvoniku odzvanja poldan. Prvič vzamem v roke telefon in pokličem. Manja, moja mlajša punca, je vesela klica in kar slišim, skoraj ne morem verjeti. Sem dvanajsta med ženskami in prva v svoji starostni kategoriji. Do cilja je še daleč in naj ne pričakuje, da tako ostane, ji povem, ona pa me opomni, da naj se z rezultatom ne obremenjujem. Priznam, da so me njene besede vzpodbudile, hkrati pa sem ostala na svojem – do cilja je še daleč. Do jezera Butoniga so speljani neki čudni ovinki, vzponi in spusti, čeprav kratki, so v vročini kar naporni. Sem mislila, da bom štela prečkanje potočka, pa je ostalo zgolj pri misli. Ob poti, sredi divjine in zapuščenosti, nas je nemo opazovala istrska hiša. Na vhodnih vratih je bila nameščena ključavnica. Kaj vse nam govorijo kamni, poraščeni z zelenjem in polkna, ki omagano visijo z oken. Tu bi lahko živela. Končno pod nami jezero. Po ravnini tek ni več samoumeven, se je potrebno kar potruditi, ampak steče. Na okrepčevalnici ponovim, ne spreminjam, ker deluje. Pogrešam Andrejo in Uršo. In ko kasneje preberem, da sem bila morda malce prehitra, mi je žal. Do Motovuna hodim in malce potečem in štejem, štejem korake. Išias je še vedno na dopustu in naj kar ostane, mu ga po desetih letih iskreno privoščim. Sedaj je pred mano samo še maraton. Lani sem tukaj že imela lučko, letos grem čez Livade do Oprtalja še brez nje. Vzpon iz Livad je počasen, z vsakim korakam sem bližje cilju. V glavi si zamislim, da imam do cilja še pet vzpončkov. Noč je prijetna, ne potrebujem dolgih rokavov, hodim, potečem in štejem. Iz Grožnjana do Buj gibanje ne zasluži več tekaškega naziva, mešanica nečesa, kar v slovarju ne obstaja. Sledim sotrpinu, njegova postava je tako visoka in korak tako dolg. Asfalt in okrepčevalnica v Bujah. Telo ne občuti ne žeje in ne potrebe po hrani. Vem, da je do Umaga še dobrih 13 km, zato se prav prisilim, da nekaj spravim vase. Vonj po cilju vleče, hkrati pa ohranja trezno glavo. Če se tako čudno premikaš in vidiš, da so tudi ostali v podobni fazi, sprejmeš kot normalno. Pet km pred ciljem pokličem svojo spremljevalno ekipo. So na tekočem in v pripravljenosti. Poljske poti zamenja asfalt, v daljavi slišim znane glasove, solze spolzijo po licu, oči pa poiščejo zvezdico, ki je z mano. Vem, da si vesel in ponosen, da mi bo tudi tokrat uspelo. Skupaj gremo proti cilju, Manja ima v roki zastavo, na kateri imam prilepljeno atijevo sliko, Alja beleži zadnje metre v spomin. Zlizani kamni ulice so deležni naših korakov, ciljna ravnina in aleluja, uspelo mi je. Občutim težo kolajne. Neskončno hvaležna za pot do cilja in hvaležna za podporo, ki sem je deležna.

Lp,
Helena
 TONEK
#372667
Bravo, Helena!
Nekajkrat sem pogoltnil slino ob tvojem iskrenem pisanju. Podoživljal sem moje 'Istre', čeprav so bile več kot pol krajše od tvoje.
 hoja
#372672
Valentina, Tonek, vidva držita Tekaški forum pri živlenju :wink: . Me veseli, da sta si vzela čas in prebrala. Tudi sama sem si ga, da sem napisala, ker mi je danes žal za vsako poročilo, ki ga nisem napisala. Jih je kar nekaj. Tekaški forum me je pred dvanajstimi leti popeljal v svet tekaških norcev :wink: in preko njega sem spoznala ogromno srčnih ljudi, tako da Hvala Tekaški forum!
Lp, Helena
 daca10
#372673
Iskrene čestitke Helena :clap: :clap: :cast: :cast: !
Tudi jaz večkrat skočim na TF in preberem vsa Valentinina in Tonetova poročila, tvojega sem bila še posebej vesela :laola .
Pišem pa bolj malo, skoraj ne hodim več na tekme, migam pa še :wink: .
Lepo bodite, pa še kaj napišite! :) :lauf:
 Ahilius
#372675
Helena, z veseljem sem prebral tvoje poročilo in znova podoživel dirko. Iskrene čestitke tebi in vsem ostalim, ki si sploh upajo spopasti s take vrste izzivi.
----------
Tudi sam sem se lotil zapisa potopisa, sledi...
----------


Pravijo, da je tek individualen šport, a tokratna dirka je bila vse prej kot to! Tokrat je bil v ospredju kolektivni duh, medsebojna naklonjenost, posluh, prijateljstvo.

Šest fantov, od tega trije (Rok, Boris, Filip) z odlično popotnico z vsaj enim neuspelim poizkusom dokončanja 100 miljske dirke, en dlje od lumpi teka (dirke krajše od 100 km) še ni tekel (Škarja), en pa je šel prvič na trail dirko in to kar na 69 km (Bojan).

Ob zaključku leta 2023 smo se zbrali na Moji 100-tki okoli Brda, kjer smo ob nabiranju kilometrov ob kroženju okoli posesti Brda pogumno kovali plane stopnjevanja treningov in gradili potrebno samozavest za prihajajoč podvig. Dnevi, tedni in meseci so minevali, kilometrina se je podaljševala, višinci so kopneli, vsak navdih o daljšem in napornejšem treningu je padel na plodna tla. Še 14 dni do dirke, v planu znižanje intenzitete treningov nam ni šlo najbolje od nog, saj so nas podplati srbeli, v meni pa je naraščala skrb pred morebitnimi poškodbami. Enega malo boli koleno, drugega, tetiva, tretjega podplat, vse še v tistem razredu bolečine, ko lahko rečem, da bo po 80. kilometru, ko se telo do konca nafila z vsem lepim, ta bolečina povsem zbledela. Začele so se odštevati ure do dirke, pregledi in priprava opreme in prvi del zmage je bil dosežen. Vseh šest se je namreč zbralo dan pred dirko na prevzemu štartnih številk, kar pomeni, da smo uspeli celotno pripravljalno obdobje uspeli predelati brez poškodb, bolezni ali drugih dejavnikov, ki nas bi lahko zadržali stran od štartne črte. Da pa ni ostalo zgolj pri tem, da je cilj zgolj priti do cilja, sem zadevo začinil z napovedjo časov za vaškega izmed nas. Formula za določitev svojega časovnega cilja je izgledala nekako tako. Lani sem potreboval dobrih 28 in 22 minut ur in sem posledično moral za zadnje kilometre znova povleči iz nahrbtnika naglavno lučko, kar mi ni bilo najbolj simpatično, v račun dodam kar nekaj opravljenih kilometrov in višincev od lanskega leta, v tem času sem ratal še bolj nor, kot stabilno konstanto v formuli upoštevam družbo Škarje, ki bo skrbel za dolivanje goriva v peč, torej za gele. Sončni zahod v Umagu je 19:40, kar je postal časovni cilj dirke, kar pomeni skoraj dve uri krajši čas kot lani, 26:40. Pa da vidimo! Preostalim mojim fantov sem obljubil, da po mojem prihodu v cilj nimajo več možnosti odstopa, ker se pri priči obrnem nazaj, jih najdem na poti in jih s palico garbam po hrbtu do cilja. Torej, odstop ni bila opcija, borbamo do konca, brez milosti!

Ob prevzemu štartnih številk začuda niso preverjali opreme, kar je bila verjetno posledica zelo ugodne vremenske napovedi, ki je nakazovala na prijetne sončne dneve.
Odlični testeninski pojedini že pred odhodom, ki jo je pripravila moja ženka, je sledila druga porcija ogljikovih hidratov v obliki rižote, ki jo je pripravila Škarjeva Mojca, tokratna vodja poti, ki je ves čas bdela nad nami in ji gre velika hvala, da je z nasmehom na obrazu in, upam, z radostjo v srcu, skrbela za tri naspidirane mulce, za hrano, pijačo, prevoze. Večer je minil ob mirnem klepetu.
Jutro ob morju je po zajtrku klicalo na osvežitev, ki se ji nismo mogli odreči. Igriv skok v sveže morje je aktiviralo naše čute, sledil je počitek z ležanjem z dvignjenimi nogami v zrak potem pa so se začele finalne priprave z oblačenjem in redčenjem opreme v pretežkih nahrbtnikih. Ko smo imeli vse pripravljeno, smo se odpeljali v Umag, se posedli vsak v svoj avtobus in že smo krenili proti štartnem mestu, Labin. Pot je bila mirna, ob počitku sem prav čutil, kako se mi polnijo telesne in mentalne baterije na maksimum, še nekaj minut vožnje in težko pričakovano štartno prizorišče nas gostoljubno pričaka z vrvežem, ki dvigne adrenalin na višji nivo. Ob izstopu iz avtobusa naletim na Ivija, našega legendarnega bosonogega ultraša, ki mirno stopiclja proti štartnem mestu, jasno bos. Bos na 170 km!!! Ker se mi zdi ta izziv čisto preko vseh možnih meja, iz želje, da je to res, pritrdilno vprašam Ivija: "A ti pa v klasični opravi do konca?" Nasmeh, ki je pritrjeval mojemu vprašanju, ujamem še z enim skupnim selfijem, zaželim srečo in se pridružim mojim fantom, ki so praznili mehurje, trepljali svoje stegenske mišice, poskakovali in nestrpno pogledovali na uro ter odštevali minute. Odpravimo se v množico pred ciljno črto, še minuta do štarta, AC/DC dviguje napetost... 3, 2 ,1... gremoooooo!

Eksplozija energije nas je pognala skozi ulice Labina, najbolj zagnani so že po nekaj metrih močno sopihali, na prvem zoženju na gozdno potko pa se je nek nesrečnik spotaknil ob štrcelj od štora grmovja skritega v travi in nesrečno poletel naprej v ribo, a brez oklevanja vstal in nadaljeval, zato ne bilo pričakovati, da se bo začetna napetost in intenzivnost umirila. Po dogovoru pred štartom smo se poparčkali, Boris in Rok sta bila en par, Škarja in jaz pa drugi par, Filip pa je šel v nekoliko bolj v ozadju solo v svojem rutiniranem tempu. S Škarjo sva tekla z ramo ob rami, nekoliko hitreje od Borisa in Roka, prijetno klepetava, naredim nekaj fotografij in sčasoma se vse stabilizira, ritem teka, misli se osredotočijo na naslednji korak. Do minute natančno po planu s Škarjo prideva do prve postojanke v Plomin Luki, kjer si postrežem z nekaj kosi štrudlja in natočim prvo joško (silikonski meh za pijačo v prsnih žepih nahrbtnika) kokakole in vode ter pest lešnikov stresem v žep za popotnico, kar pa se ni izkazalo kot najboljša naložba, saj se mi je košček lešnika, tista rjava lupinica prilepila nekam v sapnik ali požiralnik in se nisem in nisem mogel odkašljati. Nekaj minut se naprezam in neutolažljivo kašljam in kašljam. Imel sem občutek, da sem od pritiska ves rdeč v glavo in da sem izpraznil vse baterije, a k sreči z malo vode in po zaužitem gelu vendarle odplaknem tujek iz grla in zadiham s polnimi pljuči. Energije pa je malo še ostalo. Ob vzponu uživava ob čudovitem razgledu na zahajajoče sonce, večerno pokrajino, morje, otoke, čudovito! Ko sonce zahaja, se običajno stemni, a s Škarjo sva vztrajala pri neuporabi lučke, saj se jih nama ni dalo vzeti iz nahrbtnika. Mrak preide v povsem črno temo, na tehnično manj zahtevnem terenu dvigneva tempo, da bi uspela čimprej priti do naslednje postaje, a sledil je tehnično zelo zahteven spust in brez lučke tipava podlago, se spotikava, stopava v globino, sama sebi se zdiva noro neumna, ker vztrajava brez lučke, trošiva prepotrebno energijo za koncentracijo. Skušava dohiteti naslednjega trejlaša z lučko in se pošlepati na njegovo lučko, a naju vsak spusti naprej, misleč, da sva tako hitra, tako upava vsaj na občasno osvetlitev podlage iz ozadja in potem po spominu tečeva in upava, da nama uspe priti do doline brez padca. Ob zaključku vratolomnega spusta v temi si čestitava, dosegla sva dodatno zmago že na tako težki dirki, hkrati pa sva upala, da se nama kasneje ne bo kolcalo po brez potrebe potrošeni energiji in koncentraciji. Na okrepni postaji v Mošćenički Dragi si zadovoljna postreževa z juho, napolniva joške z vodo in kokakolo. Vzamem še eno juho, prepričan, da je že dovolj hladna, saj je bil kozarček hladen, a je bil pravkar natočen, naredim požirek vrele tekočine, se spečem po ustnicah, ustih, na jeziku mi je vrela tekočina prav zacvrčala. Izbljuvam vse skupaj in hladim usta s hladno pomarančo. Super popotnica, vsaj geli ne bodo zanič okusa, ker jih ne bom čutil. Brez lučke malo pred Škarjo zapustim postajo in v pohodnem koraku krenem proti Učki. Sem mu rekel, da grem počasi naprej in da me bo že ujel. V temi počasi napredujem skozi mestne ulice, potem pa se pričnem počasi vzpenjati. Ker so se vrste tekačev močno razredčile, občasno nisem videl ničesar, vendar sem trmasto vztrajal brez lučke, ker me je to upočasnjevalo, saj sem hotel, da me Škarja čimprej dohiti. Pričnem se strmeje vzpenjati po serpentinah in ker Škarje še vedno ni bilo ob meni, zakličem v temno dolino "Škarjaaaa" in dobim nazaj zamolkel odgovor. Juhu, kmalu bo ob meni. Počasi napredujem, z roko zapnem ob neko vejico s trni in šele kasneje, ko me Škarja z lučko dohiti opazim, da imam vse prste krvave, ranica pa je bila čisto simbolična. Dobro, če ne bo hujšega, bomo tudi to bubico preživeli in z dodatno motivacijo počasi napredujeva. Škarji, ki ne disciplinirano skrbel za periodično jemanje gelov se pohvalim, da sem v njegovi odsotnosti vzel gel. Zdi se mi, da če na glas poveš ali slišiš, da je nekdo vzel gel ali kaj pojedel, napolni z energijo tudi druge, ali pa vsaj vzpodbudi k zaužitvi kalorij. Na zadnjem delu vzpona na Učko sledim Škarji, a mi uhaja. Teren postaja tehnično zahteven, vztrajal sem brez lučke in sem kot slepec tipal podlago. Končno doseževa vrh in ob spustu vendarle prižgem lučko in si neham dodajati dodatnih začimb v že tako s kilometri in višinci začinjeno dirko. Spust do naslednje postaje v Poklonu poteka v mirnem in konstantnem ritmu. Naslednjih nočnih 30 kilometrov se mi je zdelo ključnih, ker sem vedel, da sem imel lansko leto na tem delu totalno krizo, taval sem po gozdovih, večkrat sem stoje zaspal na palicah, prehitelo me je na desetine, preko 100 tekačev, nisem in nisem mogel iz brezna. Tokrat je bilo povsem drugače. Korak je bil prožen, počutje prijetno, nobene zaspanosti, ravninski kilometri so zlahka ostajali za nama. V tem delu sem imel le en šibkejši del, ki pa ni vplival na tempo in razpoloženje. Ker je imela noč svojo moč, sem šel malo preko meje in ko me je Škarja opomnil na gel, sem vedel, da bo zelo težko ostal v meni, ampak sem vseeno poizkusil. Optimistično večino gela brizgnem v usta, stežka pogoltnem in v nekaj trenutkih je gel z juhico s prejšnje postaje končal ob poti, kar pa ni vplivalo na tempo in razpoloženje. Čez kakih 15 minut sem ob spodbujanju Škarje poizkusil znova, tokrat po tretjinah in mi je uspelo, super, gremo naprej. Dihaj, dihaj, mi je govoril, kot kaki nosečnici, a na tak način sem lažje prebavil sladko sluz. Kilometri in minute so minevali, na obzorju se je že kazala svetloba prihajajočega dne, kar sva s Škarjo hitro opazila in v ustaljenem ritmu nadaljevala do okrepne postaje na Trsteniku, od koder sva bila le še 16 kilometrov oddaljena od tranzicijske postaje v Buzetu. Kilometri so hitro kopneli, v vzpon na razgledni hrib na vrhu katerega sva dočakala sončni vzhod sva stopila rezervirano, s takim tempom pa sva pričela tudi začetek zahtevnejšega spusta, tako da naju prehiti tekačica, kar pa je v Škarji zbudilo vzgib za akcijo. Steče pred mene in že se začne s hitrimi in natančnimi stopinjami spuščati po tehnično zahtevnem terenu. Nisem veliko razmišljal, vedel sem, da če mi uide za več kot meter, ga ne ujamem več, zato sem se mu prilepil na pete in užival v poeziji premikanja nogic pred mano, ki so z neverjetno prožnostjo in natančnostjo kljubovale gravitaciji. Med spustom sem sicer pomislil na to, da je za nama skoraj 100 kilometrov in da je skoraj nemogoče tako poskakovati, a koncentracija je morala biti na prvem mestu in sem se čudovitem spustu le prepustil. Sveže zgodnje jutro pa se je hitro spreminjalo v toplo dopoldne. Vse je kazalo, da bova v Buzetu dobro uro pred planiranim časom, kjer sem imel željo, da se z Bojanom, ki štarta na 69 km dirki, ujamemo, in naju nato Bojan s svežim elanom ponese do cilja. Na postaji v Buzetu si Borut vzame čas, da se preobleče in uredi, napolni zalogo gelov, ta čas pa nama priskrbim zelenjavno juho in riž z zelenjavno omako, kar pa nama ni najbolj teknilo. Očitno sva se predobro počutila in sva bila lahko izbirčna, kar ni slab znak. V tranzicijske vreče odloživa nepotrebne stvari iz nahrbtnikov in zapustila postojanko. Ker se je ob glasni glasbi zbirala množica tekačev na štartnem mestu na krajši razdalji, me je kot magnet povleklo proti množici, a zastavic, ki označujejo pravo pot seveda ni bilo. Nekaj dodatnih metrov nama ni škodilo, zato sva v lahkotnem teku nadaljevala proti naslednji okrepni postaji, na jezu Butoniga čez 17 km in dve "Šmarni gori". V sončnem jutru dobro napredujeva, zadovoljen, ker je šla noč zlahka in s čistim užitkom mimo, prehitiva preko deset tekačev, Škarja ne kaže nobene razpoke v njegovi robustnosti, živahnosti, kar me silno veseli in vzpodbuja, da v zmernem tehnično nekoliko bolj zahtevnem spustu in ravnini ob in večkrat preko potoka še nekoliko pospešim.
Spustim se proti okrepni postojanki na jezu, kjer se sprva močno ohladim pod pripravljenimi tuši, si postrežem z juhico, napolnim joške z vodo in kokakolo. V miru počakam še Škarjo, ki je spust v dolino vzel nekoliko bolj rezervirano. Tudi on se pohladi z vodo, v miru popije juho in poje nekaj orehov, košček kruha z marmelado. Pot pod noge, do naslednje postaje 15 kilometrov in dve Šmarni gori višincev. Ravninska pot ob reki je prepočasi ostajala za nama, vzpon na Zamask je nekako šel, proti vrhu Motovuna prvič začutim nemoč, splošno utrujenost, ki jo Škarja nemudoma prepozna kot dehidracijo in me spodbuja k pitju, meni pa seveda ni bilo do pitja, a ni odnehal s prijaznimi opomniki, tako da sem spil požirek, dva, malo vode, malo kokakole, pomislim na to, da je v zadnjih urah on šel nekajkrat odtoč, jaz nikoli in tukaj se matematika ne izide. Spijem skoraj vse zaloge tekočine, Škarja me s svojimi zadnjimi zalogami vode pohladi po tilniku, pri gospe ob poti naprosi za pol litra vode in me še naprej spodbuja k pitju. Pijem in pijem, občutek polnega želodca mi vzpodbudi domišljijo in rečem, da ne morem več piti, ker sta se mi dve žabi zaredili v želodcu. Ker je smeh pol zdravja, se mi je zdelo, da gre počutje ob mojem duhovičenju z zarejenimi žabami v želodcu na bolje. Škarja prijaznega vaščana prosi za tuš z mrzlo vodo, ravno tedaj pa naju prehiti Bojan, ki je štartal na 69 km razdalji. Ideja je bila, da skupaj napredujemo do cilja, vendar ravno v tem obdobju sem bi s počutjem na najnižji stopnji in v prvem planu je bila ohladitev s tušem, ki me hipoma strezni in dvigne počutje na višjo raven. Bojan je bil videti v odlični formi, tako me zanj in njegov napredek do cilja ni skrbelo. Previdno nadaljujeva v zadnje metre hriba, potem se spustiva proti okrepni postaji livade, kjer sem po ravnini pod vplivom gela zopet malo pobegnil Škarji, a se na okrepni postaji ujameva, napolniva joške in z zmernim tempom kreneva na enega zadnjih hribov, Oprtljaj. O dosegi prvotno zastavljenega cilja nisem veliko razmišljal, saj nisem želel tvegati vnovičnega poslabšanja počutja. Vedel sem, da je prednost dobre ure, ki sva si jo nabrala do moje krize z žabama, povsem skopnela, a bo morda kasneje ob dobrem počutju še možna kalkulacija in realizacija časovnega cilja. Škarja še vedno skrbi za pravočasno zaužitje gelov, počutje ob pogledu na uro se še izboljšuje, saj je do cilja manj kot maraton pot pa postaja vedno manj tehnično zahtevna. Malo pred Grožnjanom, ko je Škarji energija rahlo padala pa sledi energijska bomba. Proti nama poskakuje nasmejana Škarjeva Mojca, ki naju obdari z objemi in poljubi, pod vplivom tega poživila jo hitreje mahnem po poti proti Grožnjanu, Škarja pa še prej za grm in potem se svežim elanom za mano. Na postojanki v Grožnjanu se zopet ohladiva z vodo, napolniva zaloge, Mojca naju vzpodbudi in že greva naslednji postojanki naproti. Če v celoti pretečeva še zadnjo polovičko maratona, potem še ujameva zastavljeno časovnica. Škarja moje ambicije ni gostobesedno komentiral, le rekel mi je, naj ne zbezljam in da naj se držim zmernega tempa. Kilometri hitro minevajo, nezahtevna pot nama je ustrezala, 7 kilometrov do naslednje postojanke hitro mine, kjer se zadrživa le nekaj sekund in brez obotavljanja, odločna, da do sončnega zahoda prideva v cilj, hitro napredujeva. Škarja prevzame pobudo, njegov tempo je bil prehiter za marsikaterega trejlaša, tudi za tiste s krajših dirk, prehitevava enega za drugim, na glas odštevamo kilometre, polja zmanjkuje in kaže se začetek Umaga. Asfalt pod nogama govori, da so dirki šteti kilometri, metri, midva pa odgovarjava z vedno večjim nasmehom, ki ju ob obali s sončnim zahodom v ozadju ujameva v skupno fotografijo. Objeta, srečna in nadvse zadovoljna zaslišiva Mojco, ki naju spodbuja na ciljni ravnini in... in tako lepo je bilo videti prezadovoljnega Škarjo pa Mojco... zmaga je naša!!!

Zmaga!? Ne še v celoti!

2/6 zmage je v žepu. Pot do zmage je še dolga. Pokličem ženko in jo vprašam o lokaciji ostalih štirih borcih.

Bojan je po moji oceni skoraj z lahkoto oddirjal celotno 69 km razdaljo in prehitel vsa pričakovanja ter zasluženo ob ciljni ravnini s hladnim pivcem v roki spodbujal finišerje na poti k svoji zmagi. Bojan je s premišljenim, sistematskim in predanim odnosom do treninga v zadnjih mesecih močno napredoval in z dirko suvereno opravil 4. v kategoriji s časom dobrih 9 ur. 3/6 zmage v žepu.

Rok in Boris sta dobro na poti, vse kaže, da bosta na cilju okoli ene, druge ure ponoči. Filip je še nekoliko bolj v ozadju, a napreduje.

Mojca naju s Škarjo odpelje do sobe, pripravi večerjo, med tem se stuširava in neprestano pogledujemo na telefon in upamo na čimprejšnji napredek preostale trojice na trasi.

Večerja je minila v duhu izmenjave vtisov z dirke z vseh zornih kotov, potem pa smo se ulegli k zasluženemu počitku. Še pred budilko, ki je usmerila le dobro uro spanja se zbudim in preverim lokacijo naslednjih dveh mojih finišerjev. Dober napredek na poti ne vzpodbudi, da se hitro usedem v avto in odpeljemo proti Umagu. Nekaj minut z veseljem spremljam zadovoljne obraze, ki po urah in urah težke dirke prihajajo v cilj, nakar izza ovinka, na pogled spočita in sveža, z urnim korakom, da ujameta čas pod 33 ur, pritečeta Rok in Boris! Toooo, gremo, gremooo! 5/6 zmage v žepu!

Val navdušenja in zadovoljstva le stežka umirimo in šele v zgodnjih jutranjih urah ležerno k počitku. Zbudim se čez slabo uro, pogledujem na telefon in spremljam Filipa. Še slabih 20 kilometrov do cilja. Z Rokom raztegneva nožice in se ob sončnem vzhodu sprehodiva ob obali, nato se kmalu odpraviva proti Umagu. Z navdušenjem spremljava finišerje ob prihodu v cilj, ko zagledava Filipa pa je zadovoljstvo in sreča popolna. Bravo Filip, po treh neuspelih poizkusih na 100 miljski razdalji, sedaj zaključek v 42 urah in pol! To pa je vztrajnost!

6/6 zmage v žepu, a nekaj je manjkalo.

Ivi Hrastovec, bos, še vedno na progi. Ko sem tekel po koreninah, skalah, vodi, blatu, travi, asfaltu, kamnih, makadamu in miksu vsega skupaj, sem se nič kolikokrat spomnil na Ivija in mu pošiljal pozitivne vibracije, da bi podlaga čimbolj prizanašala njegovim podplatom. Ko sem videl, da je prečkal ciljno črto, je bila zmaga tokratne Istre popolna. Res, ob tem presežku enostavno nimam besed... Izjemno!!!


Tako prijetne, pozitivne in v vseh pogledih uspešne trejlaške dogodivščine še nisem imel in sem vsem svojim bližnjim, pravzaprav vsem hvaležen za to čudovito izkušnjo in spomin, ki ga bom z veseljem nosil s seboj.


TEHNIČNI PODATKI:

- naziv dirke: ISTRIA100(RED)
- razdalja: 168 km
- višinski metri vzpona: 6.590 m
- višinski metri spusta: 7.000 m
- vreme: sončno, delno oblačno, podnevi med 15 in 20 °C, ponoči okoli 5 do 10 °C
- podlaga: gozdne poti, makadam, kamni, skale, asfalt
- poraba energije: 11.800 kCal
- število korakov: 189.000
- poškodbe: 1. žulj na trejlu v življenju (polepil napačen, občutljiv prstanec na desni nogi)
- razlika med telesno težo pred in po zaključku: -1 kg (67 kg - 66 kg)
- povprečna hitrost: dobrih 9,5 minut/kilometer, slabih 6,3 km/uro
- hrana: 8 dl juhe iz vrečke, 5x kos štrudlja, 40 pistacij, 10 lešnikov, 3x kos pomaranče, 4 kose banane, 20x gel, 1x krožnik riža, 4x liter Coca-Cole, 5x liter vode, 1x liter energijskega napitka
- uvrstitev: 39. mesto med vsemi, 10. mesto med moškimi (377 trejlašev na štartu, 288 nas je prišlo v cilj, 90 jih je odstopilo)
- dosežen čas: 26 ur 24 minut in 23 sekund (pred sončnim zahodom!)

Še nekaj fotografij po vsem tem tekstu - KLIK.

Matej
Nazadnje spremenil Ahilius, dne 17 Avg 2024, 10:30, skupaj popravljeno 1 krat.
 hoja
#372683
Bravo , Matej :clap: , sem bila še enkrat na progi. Čestitke posameznikom in celotni skupini. Skupinski duh, ki je pripravljen na pisanje novih zgodb, verjamem. :laola
 Ahilius
#372691
Hvala obema! Upam, da vama je bilo branje vsaj delček toliko zanimivo, kot meni sama dirka.

Vse kaže, da bom spet lahko kaj napisal... še 20 ur do začetka UTVV, kjer si zaradi začinjenega vremena in posledično pikantne podlage obetam čudovito in znova nepozabno izkušnjo!

Samo še 165 km do cilja...

Matej
 hoja
#373231
100 milj Istre 2025

100 obljub, 100 želja …

Le kdo jih nima, a te so bile namenjene samo 100 miljam Istre. Sedmič, tudi tokrat skozi ciljno črto v Umagu. V rosnejših letih, ko telo in duša še nista poznala (po)trpljenja, je dopust ob morju osmislil leto. Skozi leta in (po)trpljenje to nalogo prevzema s koraki zaznamovana pot po ostrem istrskem kamenju, ki globoko v sebi skriva nežno dušo, po zemlji, ki se od jeze kadi in včasih zajoče, da postane lepljiva in spolzka, po stezicah med travniki, po nedolžni travi, ki jo naši koraki mnogo prezgodaj oskrunijo, med polji in po gozdovih na začetku pomladi, ko ptički z jutranjo zarjo pojejo hvalnico novemu dnevu, skozi vasice in mesteca, skozi svet, kjer so škripajoča polkna le še spomin na življenje. Vsako leto znova med cvetočimi jablanami, nekaj vej je že suhih in z žalostjo pogledujejo k sosednjim, ki se bohotijo v belini z roza odtenkom. Tista istrska hiša pa še vedno sameva. Kot da se sramuje svojega nekoč trdnega zidovja, nase nadeva zelenje in želi postati nevidna. Potoček, katerega prečkanja sem letos štela, bilo jih je devet, se verjetno polni od žalosti te hiške. Le »piskrček« za prestrezanje vode še vztraja na svojem mestu. Sem mu obljubila, da ga naslednje leto zopet pozdravim.

Visoko nad Plominom se sonce na zahodu poslavlja, njegova moč peša, ozračje pa ostaja ob gibanju še dovolj toplo, da zadostuje le tanka tekaška vetrovka. Sonce ima skritega oboževalca – luno, ki nam dela družbo v tistem delu dneva, ko vid dopolnjujejo ostala čutila. Lepo rejena luna v jasni noči z vrha Učke omogoča veličasten razgled. Kolona drobnih lučk se vije, sem preštela korake, še vedno jih je dvakrat po tisoč in tudi letos so ostali strumni. Zaradi padca na približno tridesetem kilometru spusti postajajo mukotrpni. Kazalec na levi nogi peče, boli … Tolaži me misel, da me v Buzetu čakajo malo bolj uhojene salomonke. Brgudac se pripravlja na nov dan, lučka je še potrebna. Podobno kot lani in tako kot lani me tudi letos, upam si trditi, na istem mestu s svojim »kuku« ogovori kukavica. Kukavica in lastovica, ptici, ki mi vsako leto ob prvem snidenju privabita solze na oči, solze sreče. Še ena pomlad … Jutro in nov dan, naši koraki puščajo sled, eni tekaški, drugi pohodni, vsi namenjeni cilju, ki pa ni vedno isti, pomembno je le, da glava sledi korakom. Spust z Žbevnice do Buzeta. Tekmovalci na stokilometrski progi me prehitevajo, umikam se jim in jim s polžjo hitrostjo sledim. Ne razmišljam o času, o čem sploh razmišljam? V Buzetu ritual preoblačenja in priprave za zadnjih šestdeset kilometrov. Bosa se sprehajam po telovadnici in ko mi uspe vse spakirati, v druge salomonke ujamem utrujena stopala. Črn prst je hvaležen, da ima več prostora. S telefonom na ušesu zapuščam Buzet. Spomin lanskega dela poti do Butonige je še živ, vročina nas vse počasi utruja, telesa so pregreta, zmanjkuje tekočine. Potoček, ki ga devetkrat prečkamo, marsikoga zvabi v svoj tok. Skupina devetih tekačev pred mano se kot majhen otrok zapodi v nad gležnje segajočo vodo. S kapami jo zajemajo in si jo polivajo po glavi. Tudi sama se poigravam z mislijo po osvežitvi, vendar me čredni nagon ne prevzame dovolj. Pri zadnjem daljšem vzponu pred jezerom sonce kot po naročilu prekrijejo oblački, od nekod se prikrade še osvežilna sapica. Med kandelabri ob jezeru štejem korake, petinštirideset jih je ujetih med dvema. Vodna gladina se v umirjenem ritmu pozibava. Okrepčevalnico hitro zapustim, kot vsako poprej. Do Motovuna ni več daleč in potem še samo maraton. Pri vzponih korak leve noge peša, s sestrsko ljubeznijo ji desna stoji ob strani in jo vleče naprej. Slovo drugega dne me pripelje v strme tlakovane ulice Motovuna. Levo in desno opazujem vhodna vrata, palice se mi zatikajo ob kocke, z balkonov in teras se razlega prešeren smeh. Uživamo, vsak po svoje. Mestece zapustim v soju naglavne lučke. Skušam ujeti tekaški korak, ki ne traja prav dolgo. Po prečkanju ceste proti Livadam brez predhodno kupljene karte uživam v poslušanju melodij, sestavljenih iz dveh večtisočkrat ponovljenih zlogov, »rega rega«. Moč narave me prevzame, pozabim na svet okrog sebe, koraki drobijo pot, z vsakim korakom je cilj bližje. Strmina proti Oprtalju me izčrpava. Nekajkrat se za par sekund naslonim na palici, tolaži me misel, da bo vsega enkrat konec. Še nekaj korakov in pot se položi in prične po asfaltu spuščati. Pred mano nikogar, za mano nikogar, nad mano pa polna luna. Na koncu vasice se v nebo dviga zvonik cerkve. V drevoredu sem kot popotnik skozi čas. Naj se ta ustavi in naj traja, traja … Nevidna energija polni telo, to so trenutki, za katere je vredno živeti in kdaj tudi (po)trpeti. Do Grožnjana so zdaj samo še trije kratki vzponi, ostalo je bolj ali manj ravnina. Velik del poti je neobljuden, na trenutke morda celo mističen ali pa strašljiv, in če ti družbo na vzporedni poti delajo še divje svinje, o kakem spancu ne duha in ne sluha. Grožnjan – Buje, pol makadama, pol gozdne poti. Pridruži se mi tekmovalec s stokilometrske razdalje. V par skupaj prehojenih kilometrih z besedo obdelava najino tekaško zgodovino, njegov korak je bolj živahen, le s težavo mu sledim. Preden pot iz makadama zavije ostro levo v gozd, si zaželiva srečno do cilja. Do Buj ni več daleč in letos je okrepčevalnica postavljena na izstopu iz gozda, ob igrišču. Pogled na ponudbo hrane me odvrača, banane in pomaranče niso več predmet povpraševanja, s peščico zajamem čips in upam, da ga čim manj ostane v njej. Tekočine imam dovolj, potrebe po njej ne čutim, a se prisilim, da si tu in tam vsaj z nekaj požirki oplaknem grlo. Vonj kave me premami, vroča je, počasi jo srkam po zadnjem klancu na progi, skozi Buje. Še trinajst kilometrov in pot bo zaključena. Mešanica veselja in žalosti, čudni občutki, ki pa se z vijuganjem do Umaga skristalizirajo. Nedeljsko jutro, v daljavi visoke zgradbe, na poti med nasadi oljk, polji in travniki pa človeška telesa, utrujena, izžeta, kot bojevniki, ki se vračamo iz bitke. Vsak s sabo bije svoj boj. Še zadnji koraki po mehkem terenu, ki ga zamenja asfalt. Tri pikice rastejo v pike, pike, ki dobijo imena. Dve mi z razprtimi rokami tečeta naproti. Pospešim korak, želim si dotika, objema, želim si … Ciljna ravnina, nekaj korakov po tlakovani ulici, ciljna črta. Je res končano? Teže kolajne daje pritrdilni odgovor. Ponovno se v meni prebudi sto obljub, sto želja, sto obljub hvaležnosti, da mi je dano imeti sto želja in hrepeneti, da se uresničijo le tiste, ki jih zares potrebujem.

Sto milj Istre zame ni več tekma, je obred, ki zahteva spoštovanje in ponižnost, je popotovanje, na katerem nevidno postane vidno, je odkrivanje, raziskovanje in iskanje, je kot eliksir življenja!

Vse poti, ki se začnejo, se enkrat tudi končajo. Na enih vnaprej vemo, da nas nekdo pričakuje, in to nas žene naprej. Konec je lepši, če te nekdo pričakuje, tu ali v neskončnosti.

Lp
Helena

VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA