- 07 Jun 2005, 12:55
#42209
Torej, naprej za vse, ki ste prešpricali geografijo v šoli, San Diego je mesto na skrajnem jugu Californije, zgolj pljunek stran od mehiško-ameriške meje. Mesto je svetovno znano po enem najbarvitejših živalskih vrtov ter po »Sea World-u«, raju za vse ljubitelje morskih živali, prvenstveno delfinov... Znan pa je San Diego še po nogometni ekipi Chargers in beseball moštvu Padres. Poleg vsega naštetega v San Diegu organizirajo vsako prvo nedeljo v juniju najbolj rokerski maraton od vseh kar sem slišal zanje! Ob trasi maratona igra v živo 26 bandov, na vsako miljo en, poleg teh pa še eden v cilju ter, v kolikor hoče kdo še več muzike, je zvečer še koncert kakega lokalno (ameriškega) znanega izvajalca (ali skupine)! Koncert je seveda za vse maratonce (na vpogled je treba predočiti zgolj številko) zastonj!
Maraton je bil, kot v vseh mestih s tovrstno tradicijo, organiziran najvišji profesionalni ravni. Več kot 4.000 prostovoljcev je sodelovalo in skrbelo, da se je nas približno 20.000 tekačev pri premagovanju 26.3 milje (42.195m) dolge razdalje in ničkaj prijetne sopare, počutilo kar najboljše kar se da! Omeniti je treba še tisoče ljudi, ki so nas, poleg organiziranih skupin navijačic in navijačev, vzpodbujali vzdolž celotne proge, ki je bila speljana v začetku po središču mesta, kasneje pa po okoliških krajih preko Mission Hills-ov in Mission Bay-a do letališča, kjer je bil tudi cilj in to na ozemlju, ki pripada amerišči vojski, konkretno marincem.
Moj maraton se je pričel v soboto zjutraj, ko sem se iz Long Beacha odpeljal proti Los Angelesu. Po onem dobrem starem pregovoru »brez dela, ni jela«, sem namreč moral še opraviti par stvari, med drugim tudi poslati par paketov... No, če bo moral kdo kdaj po opravkih na kako ameriško pošto, kjer bo na vratih pisalo, da je odprta ob sobotah do 3PM, pa bo te-ta že petnajst minut prej zaklenjena, v notranjosti bo le ena temnopolta oseba pomivala tla, potem se spomnite, da se je to pred vami primerilo vsaj še nekomu! Vsa preverjanja časa na mojih urah in onega napisanega na vratih so bila točna. Pošta pa zaprta! (Paketi so romali na pot danes zjutraj, pa kaj!?!)
No, v San Diegu bi moral do 5 ure dvigniti štartno številko, čip in ostale zadevščine, ki so jih organizatorji pripravili v tako imenovani »goody bag«. Načeloma je od Los Angelesa do San Diega približno dve uri vožnje. Seveda, s poudarkom na »vožnji«. Brez nesreč, ob katerih se je treba obvezno zaustaviti in napasti svojo radovednost. No, vsaj v tem med Slovenci in Američani ni nobene razlike! V soboto popoldne bi sicer naj bojda ne bilo pretiranega prometa, a je vseeno (tudi zaradi dveh manjših trkov na avtocesti) moja vožnja trajala tri ure in pol! Ob prihodu na mesto, kjer naj bi dvignil številko sem ravno še ujel razstavljalce na sejmu, ki je bil ob tej priložnosti, kako so pospravljali svoje stvari... Na srečo mi je eden od organizatorjev znal povedati, kje si lahko jaz in meni podobni zamudneži, tudi naslednji dan še pridobimo številko, čip in ostalo! Zjutraj med 4.30 in 5.00 uro v šotoru z napisom »Solution«.
Tako se je tudi zgodilo! V nedeljo zarana zjutraj, še v trdi temi, sem na široko zehal ob reševanju problema imenovanega »late pick up«...
Vmes sem se seveda odpeljal v vližji El Cajun (15 milj od San Diega) malo zadremati v enega cenejših motelov (oni v San Diegu so bili namreč ob mojem »rezerviranju« že vsi polni!), pomalcati večerje tudi nisem pozabil, čeprav sem se spomnil, da bi bile bolj primerne kake testenine, ko sem že veselo zmlel polovico hamburgerja in ocvrtega krompirja, oba takosa pa sem tako ali tako pospravil za predjed....
Kakorkoli že, potem ko sem postal srečni lastnik štartne številke 4917, sem se odpravil po dva deci kave v bližnji »liquer store«, se sprehodil do avta, se preoblekel in sploh vse kar sodi k ogrevanju. Tako so se kazalci na uri premaknili nevarno blizu 6.30, štartu torej, in treba je bilo do UPS kombija številka 15, ki je bil namenjen za prevoz prtljage na cilj nam, katerih priimek se začne s črko »L«. Istočasno so se začele odvijati čudne reči po moji notranjosti, in moral sem se, želel to ali ne, postaviti v vrsto za enega od petih plastičnih WC-jev (formacij petih WC-jev je bilo sicer več, ampak pred vsako je bila enaka slika: dolga linija!!!), v vrsto skratka, kateri jih je stalo in čakalo na odrešitev vsaj še vsaj kakih 50 – pred mano – pozneje pa nekaj tudi še za menoj.
Ženski glas je medtem odpel ameriško himno, ko se je vrsta pred mano komaj prepolovila. Štarter s štartno pištolo oznanl uradni štart maratona, ko sem še zmeri čakal v vrsti... Končno sem uspel priti na vrsto in potem na štart, seveda med bolj zadnjimi, deset minut po uradnem štartu. Hvala bogu štartna ura prične teči, ko prečkaš s čipom štartno linijo, tako da se vsaj glede tega nisem pretirano sekiral. Pač pa so začetne minute mojega teka minile v negotovi napetosti, slabem počutju, in celo v bojazni, da se bo moj tek kaj hitro in neslavno končal... čemur je sledil pri osvežilni točki po 3 miljah ponovni obisk Dixielanda. Tokrat mi vsaj ni bilo treba v vrsti čakati! Malo se mi je sicer porušila taktika, ampak je pozneje šlo zato toliko boljše in, konev koncev, že v prvem poskusu letos sem dosegel svoj cilj za 2005 – končati maraton v manj kot štirih urah! Moj osebni rekord po novem je 3h 54min 24sek! Naslednji maraton bo tako bolj družabne sorte, najverjetneje kar v Ljubljani...
No, pa sem se razkokodakal... Se je dan prevesil krepko v torek tudi tukaj na zahodni obali...
Lp
No pa še link za vse, ki želite videti in vedeti še kaj več...
http://www.rnrmarathon.com
Maraton je bil, kot v vseh mestih s tovrstno tradicijo, organiziran najvišji profesionalni ravni. Več kot 4.000 prostovoljcev je sodelovalo in skrbelo, da se je nas približno 20.000 tekačev pri premagovanju 26.3 milje (42.195m) dolge razdalje in ničkaj prijetne sopare, počutilo kar najboljše kar se da! Omeniti je treba še tisoče ljudi, ki so nas, poleg organiziranih skupin navijačic in navijačev, vzpodbujali vzdolž celotne proge, ki je bila speljana v začetku po središču mesta, kasneje pa po okoliških krajih preko Mission Hills-ov in Mission Bay-a do letališča, kjer je bil tudi cilj in to na ozemlju, ki pripada amerišči vojski, konkretno marincem.
Moj maraton se je pričel v soboto zjutraj, ko sem se iz Long Beacha odpeljal proti Los Angelesu. Po onem dobrem starem pregovoru »brez dela, ni jela«, sem namreč moral še opraviti par stvari, med drugim tudi poslati par paketov... No, če bo moral kdo kdaj po opravkih na kako ameriško pošto, kjer bo na vratih pisalo, da je odprta ob sobotah do 3PM, pa bo te-ta že petnajst minut prej zaklenjena, v notranjosti bo le ena temnopolta oseba pomivala tla, potem se spomnite, da se je to pred vami primerilo vsaj še nekomu! Vsa preverjanja časa na mojih urah in onega napisanega na vratih so bila točna. Pošta pa zaprta! (Paketi so romali na pot danes zjutraj, pa kaj!?!)
No, v San Diegu bi moral do 5 ure dvigniti štartno številko, čip in ostale zadevščine, ki so jih organizatorji pripravili v tako imenovani »goody bag«. Načeloma je od Los Angelesa do San Diega približno dve uri vožnje. Seveda, s poudarkom na »vožnji«. Brez nesreč, ob katerih se je treba obvezno zaustaviti in napasti svojo radovednost. No, vsaj v tem med Slovenci in Američani ni nobene razlike! V soboto popoldne bi sicer naj bojda ne bilo pretiranega prometa, a je vseeno (tudi zaradi dveh manjših trkov na avtocesti) moja vožnja trajala tri ure in pol! Ob prihodu na mesto, kjer naj bi dvignil številko sem ravno še ujel razstavljalce na sejmu, ki je bil ob tej priložnosti, kako so pospravljali svoje stvari... Na srečo mi je eden od organizatorjev znal povedati, kje si lahko jaz in meni podobni zamudneži, tudi naslednji dan še pridobimo številko, čip in ostalo! Zjutraj med 4.30 in 5.00 uro v šotoru z napisom »Solution«.
Tako se je tudi zgodilo! V nedeljo zarana zjutraj, še v trdi temi, sem na široko zehal ob reševanju problema imenovanega »late pick up«...
Vmes sem se seveda odpeljal v vližji El Cajun (15 milj od San Diega) malo zadremati v enega cenejših motelov (oni v San Diegu so bili namreč ob mojem »rezerviranju« že vsi polni!), pomalcati večerje tudi nisem pozabil, čeprav sem se spomnil, da bi bile bolj primerne kake testenine, ko sem že veselo zmlel polovico hamburgerja in ocvrtega krompirja, oba takosa pa sem tako ali tako pospravil za predjed....
Kakorkoli že, potem ko sem postal srečni lastnik štartne številke 4917, sem se odpravil po dva deci kave v bližnji »liquer store«, se sprehodil do avta, se preoblekel in sploh vse kar sodi k ogrevanju. Tako so se kazalci na uri premaknili nevarno blizu 6.30, štartu torej, in treba je bilo do UPS kombija številka 15, ki je bil namenjen za prevoz prtljage na cilj nam, katerih priimek se začne s črko »L«. Istočasno so se začele odvijati čudne reči po moji notranjosti, in moral sem se, želel to ali ne, postaviti v vrsto za enega od petih plastičnih WC-jev (formacij petih WC-jev je bilo sicer več, ampak pred vsako je bila enaka slika: dolga linija!!!), v vrsto skratka, kateri jih je stalo in čakalo na odrešitev vsaj še vsaj kakih 50 – pred mano – pozneje pa nekaj tudi še za menoj.
Ženski glas je medtem odpel ameriško himno, ko se je vrsta pred mano komaj prepolovila. Štarter s štartno pištolo oznanl uradni štart maratona, ko sem še zmeri čakal v vrsti... Končno sem uspel priti na vrsto in potem na štart, seveda med bolj zadnjimi, deset minut po uradnem štartu. Hvala bogu štartna ura prične teči, ko prečkaš s čipom štartno linijo, tako da se vsaj glede tega nisem pretirano sekiral. Pač pa so začetne minute mojega teka minile v negotovi napetosti, slabem počutju, in celo v bojazni, da se bo moj tek kaj hitro in neslavno končal... čemur je sledil pri osvežilni točki po 3 miljah ponovni obisk Dixielanda. Tokrat mi vsaj ni bilo treba v vrsti čakati! Malo se mi je sicer porušila taktika, ampak je pozneje šlo zato toliko boljše in, konev koncev, že v prvem poskusu letos sem dosegel svoj cilj za 2005 – končati maraton v manj kot štirih urah! Moj osebni rekord po novem je 3h 54min 24sek! Naslednji maraton bo tako bolj družabne sorte, najverjetneje kar v Ljubljani...
No, pa sem se razkokodakal... Se je dan prevesil krepko v torek tudi tukaj na zahodni obali...
Lp
No pa še link za vse, ki želite videti in vedeti še kaj več...
http://www.rnrmarathon.com
Mojemu dobremu prijatelju baronu Coubertinu sem bil rekel: "Ne se gnat'! Važno je sodelovati..."
in to muzikališe king 
