- 07 Jun 2005, 20:04
#42248
Grosupeljskih 24 ur – Tek sreče, je bil zame veličasten dogodek, izziv in tekma proti svojemu telesu.
Je že res, da lahko odlično treniraš in si maksimalno fizično pripravljen, a če se glava in telo ne ujameta, je to težka bitka.
Sam sem prvo prebrodil z dieto, saj imam zelo močno alergijo na senen nahod. Težka je bila! 14 dni sem užival presno hrano in pri tem izgubil 7kg. To je pri moji teži veliko.
Veliko sem se spraševal, kaj naj naredim? Želja po teku je bila neznosna. Zmagala je!
Družini sem obljubil, če nastopijo težave, bom takoj končal.
Že sam prihod v Grosuplje je bil nekaj posebnega. Apartma, ki me je čakal je imel prekrasno teraso in pika Polonca je komaj čakala, da jo kdo stisne v objem.
Da o razkošni spalnici, sploh ne zgubljam besed. Barb je menjala tekaško garderobo za vrtnarsko in mi odlično urejala okolico. Revica je tako kopala, da sem večkrat pomislil, če bomo imeli še bazen. 
Krasni sosedje Tekaškega foruma, pa so bili pika na i. Zelo sem bil vesel, da nas je obiskal Lučko, saj mi vedno, da kakšen dober nasvet in me spravi v smeh. Vsi polni energije smo že komaj čakali, da odbije šest in gremo vsak svoji želji naproti. Prve kilometre sem tekel v družbi bigfrika, katerega tempo mi zelo ustreza. A, po mojem prvem postanku sva se razšla. Naprej sem tekel v svojem slogu. Tudi tempo sem za krog dvignil. Postanek za počitek sem načrtoval za drugo ur in ga tudi izvedel. Dve uri počitka je bilo dovolj. Pisk ure me je vrgel po konci, topel val pa je že klical kapo, rokavice,….Začel sem malce hitreje, da sem se lepo ogrel in lahko odložil zimsko garderobo. V teh krogih sem srečal MihaPR in Milana, ki sta pošteno grizla kilometre. Tudi naša Maja je liga zase. Svoj spanec je posvetila Grosup. asfaltu in ni prekinila Savinjske štafete. Kmalu so začele mleti tudi ostale Savinjske lokomotive. Bolj kot je žgalo, hitreje so noge tekle. Patricijo, Marjana in Matejo, sem kar požiral in dobival še dodaten zagon. Kar težko se je bilo ločiti od samega teka. Ves poln energije sem moral superge menjat za natikače. Žulja sta pač naredila svoje. Korakal sem okoli, a to ni moj stil. Kljub bolečinam sem tekmo zaključil s sprintom, kot vedno do sedaj. To je zame božanski občutek. Okusite ga tudi vi.
Spoznal sem veliko novih tekačev, prijetnih veseljakov, ki vsak na svoj način vključuje tek v svoje življenje.
Posebni ste in rad sem v vaši družbi.
Za konec bi se zahvalil TFSS, za vso organizacijo in kar ste storili. Dušan, bil si mi druga mama. Res ste pravi prijatelji! Velika hvala sestri Mateji, ki mi vedno pomaga in verjame vame. Hvala, rad te imam.
P.S.: MatjažuV, Lučku, Alanu in Dušanu, hvala za čudovite posnetke, ki mi lepšajo arhiv.
Je že res, da lahko odlično treniraš in si maksimalno fizično pripravljen, a če se glava in telo ne ujameta, je to težka bitka.
Sam sem prvo prebrodil z dieto, saj imam zelo močno alergijo na senen nahod. Težka je bila! 14 dni sem užival presno hrano in pri tem izgubil 7kg. To je pri moji teži veliko.
Veliko sem se spraševal, kaj naj naredim? Želja po teku je bila neznosna. Zmagala je!
Družini sem obljubil, če nastopijo težave, bom takoj končal.
Že sam prihod v Grosuplje je bil nekaj posebnega. Apartma, ki me je čakal je imel prekrasno teraso in pika Polonca je komaj čakala, da jo kdo stisne v objem.
Da o razkošni spalnici, sploh ne zgubljam besed. Barb je menjala tekaško garderobo za vrtnarsko in mi odlično urejala okolico. Revica je tako kopala, da sem večkrat pomislil, če bomo imeli še bazen. Krasni sosedje Tekaškega foruma, pa so bili pika na i. Zelo sem bil vesel, da nas je obiskal Lučko, saj mi vedno, da kakšen dober nasvet in me spravi v smeh. Vsi polni energije smo že komaj čakali, da odbije šest in gremo vsak svoji želji naproti. Prve kilometre sem tekel v družbi bigfrika, katerega tempo mi zelo ustreza. A, po mojem prvem postanku sva se razšla. Naprej sem tekel v svojem slogu. Tudi tempo sem za krog dvignil. Postanek za počitek sem načrtoval za drugo ur in ga tudi izvedel. Dve uri počitka je bilo dovolj. Pisk ure me je vrgel po konci, topel val pa je že klical kapo, rokavice,….Začel sem malce hitreje, da sem se lepo ogrel in lahko odložil zimsko garderobo. V teh krogih sem srečal MihaPR in Milana, ki sta pošteno grizla kilometre. Tudi naša Maja je liga zase. Svoj spanec je posvetila Grosup. asfaltu in ni prekinila Savinjske štafete. Kmalu so začele mleti tudi ostale Savinjske lokomotive. Bolj kot je žgalo, hitreje so noge tekle. Patricijo, Marjana in Matejo, sem kar požiral in dobival še dodaten zagon. Kar težko se je bilo ločiti od samega teka. Ves poln energije sem moral superge menjat za natikače. Žulja sta pač naredila svoje. Korakal sem okoli, a to ni moj stil. Kljub bolečinam sem tekmo zaključil s sprintom, kot vedno do sedaj. To je zame božanski občutek. Okusite ga tudi vi.
Spoznal sem veliko novih tekačev, prijetnih veseljakov, ki vsak na svoj način vključuje tek v svoje življenje.
Posebni ste in rad sem v vaši družbi.
Za konec bi se zahvalil TFSS, za vso organizacijo in kar ste storili. Dušan, bil si mi druga mama. Res ste pravi prijatelji! Velika hvala sestri Mateji, ki mi vedno pomaga in verjame vame. Hvala, rad te imam.
P.S.: MatjažuV, Lučku, Alanu in Dušanu, hvala za čudovite posnetke, ki mi lepšajo arhiv.
VSAKA SEKUNDA ŠTEJE
sploh ne govorim 
usklajevanje projektnega dela tik pred deadlini, teka in pisanja na forum 
Mojih 43 krogov je bilo precej pod pričakovanji, a z bolečim kolenom pač ne gre. Zaradi velikega uspeha ostalih članov TF in še posebej naše podružnice, sem na svoj rezultat zlahka hitro pozabil.
. Sama sem že maja sprejela odločitev (in jo junija začela končno uresničevati), da bom dolgo tekaško kilometražo za 3-4 mesece zamenjala s kolesarsko, tako da sem v Grosupljah bolj kot ne počivala.