- 07 Avg 2005, 17:08
#47272
Orali smo ledino, pisali zgodovino, bili smo pionirji prvega skupinskega, prvega gornjesavskega in prvega na Jesenicah – triatlona namreč, ki je bil po želji udeležencev tudi duatlon ali unatlon.
Največ je bila kriva napoved vremena. Vremenoslovci so prav žleht napovedovali, da bo sredi avgusta, ravno na dan prvega gornjesavskega triatlona, napočil en dan zime, da bo temperatura nizka, da bo celo sneg in podobne čenčarije. Zato se je precej tekmovalcev, ki so bili prepričani, da bodo prišli na triatlon premislilo in se na deževen dan nikakor niso dali prepričati, da bi zlezli v bazen in odplavali nekaj dolžin.
Skeptično sem pričakoval kaj bo, ko pridem na kopališče, pa so me prijetno presenetili tekmovalka in tekmovalca iz Ljubljane, eden celo iz Vrhnike, ki so že čakali na začetek nastopa. Barb, Alan in Moki so izpolnili obljubo, ni jih motil dež, nizkih temperatur pa tako ni bilo, da so prišli na eno, dve, tri, -atlon. Soorganizator Zavod za šport Jesenice je poskrbel za logistiko, potem je prišel še glavni motor tekme Miro, upravljavec kopališča je odlično segrel vodo in prvi del triatlona se je začel. Štirje plavalci so orali prve brazde v toplo vodo jeseniškega kopališča. Seveda smo vse poslikali in dokumentirali. Po končanem plavanju kar niso hoteli iz vode, ki je imela res privlačno temperaturo in tukaj se prvič zahvaljujem Zavodu za šport, da je za vse tako dobro poskrbel.
Drugemu delu triatlona se je polovica plavalcev odpovedala, tako, da je kolesarski del, ki je potekal po lepi trasi od Jesenic do Kranjske gore, nadaljevalo razpolovljeno število kolesarjev. Ostali, ki smo načrtovali nastop v tretjem delu triatlona, v teku, smo se odpravili v Kranjsko goro z avtomobili.
Medtem je dež ponehal, posijalo je celo sonce - toliko o vremenski napovedi.
Parkirali smo pred občino in kar naenkrat so začeli prihajati novi tekmovalci, tako da se je število tekačev več kot podvojilo in skupaj s kolesarjema, ki sta kmalu prispela v Kranjsko goro smo začeli tretji del triatlona. Tukaj moram posebej omeniti novega člana TF Mariolina, ki je bil njegov prvi tek v prvem triatlonu, prvega skupinskega in prvega gornjesavskega triatlona in prvič kot član TF. Čestitamo, Mariolino. Ja, skoraj bi pozabil, da se je od nekod pojavil tudi Špik in pomagal pri logistiki, tako, da je navižal Barb in Alana na prireditveni prostor ter nas na kolesu spremljal ob teku ter nas poslikal, čeprav je na dopustu in je njegovo službeno orodje kamera in fotoaparat.
Ob logistiki je potrebno omeniti tudi Mirovo soprogo, predstavnico Društva bolnikov z osteoporozo, ki nam je skuhala čaj po prvem delu triatlona in pa simpatično Mariolinovo spremljevalko, ki bi tudi rada tekla, a se mora še nekaj časa vzdržati teka, vsaj tako je povedala. Priključil se nam je tudi študent Visoke šole za šport, ki je moral tek opraviti v okviru učnega programa.
Potem smo stekli in po dolgem času sva z Barb nekaj kilometrov tekla skupaj, potem pa sem se obrnil, ker se je začela kazati posledica zagorskega teka v obliki težkih nog in globokega dihanja. No, kmalu so prispeli na cilj tudi ostali, ki so pretekli celo kranjskogorsko desetko (ker je bil start bolj oddaljen, so zagotov pretekli enajstko, če ne celo dvanajstko) in triatlon je bil zaključen. Miro in Brane iz Zavoda za šport so vsakemu udeležencu podarili simpatična darilca.
Seveda ni manjkala tudi analiza, tokrat v gostišču Cviket in potem smo šli domov. No, vsaj jaz, koliko časa so ostali še ostali pa ne vem in upam, da bodo tudi oni napisali svoje vtise o tem znamenitem triatlonu.
Zdaj pa zahvale. Najprej vsaka čast Mirotu, da se mu je porodila ideja in se je resno lotil organizacije. Potem zahvala za res aktivno sodelovanje Zavoda za šport Jesenice. In dvojna zahvala tekmovalcem iz Ljubljane in Vrhnike, da so se udeležili triatlona in mu dali »mednarodni« značaj. Zahvala tudi spremljevalni ekipi, ki je nudila vsakršno pomoč tekmovalcem.
Vsi smo bili zadovoljni, ni nam bilo žal in vsi imamo željo, da se naslednje leto tradicija triatlona nadaljuje. Če sem kaj pozabil, bom napisal kasneje, ko se bom spomnil, ali pa naj me še ostali dopolnijo.



Največ je bila kriva napoved vremena. Vremenoslovci so prav žleht napovedovali, da bo sredi avgusta, ravno na dan prvega gornjesavskega triatlona, napočil en dan zime, da bo temperatura nizka, da bo celo sneg in podobne čenčarije. Zato se je precej tekmovalcev, ki so bili prepričani, da bodo prišli na triatlon premislilo in se na deževen dan nikakor niso dali prepričati, da bi zlezli v bazen in odplavali nekaj dolžin.

Skeptično sem pričakoval kaj bo, ko pridem na kopališče, pa so me prijetno presenetili tekmovalka in tekmovalca iz Ljubljane, eden celo iz Vrhnike, ki so že čakali na začetek nastopa. Barb, Alan in Moki so izpolnili obljubo, ni jih motil dež, nizkih temperatur pa tako ni bilo, da so prišli na eno, dve, tri, -atlon. Soorganizator Zavod za šport Jesenice je poskrbel za logistiko, potem je prišel še glavni motor tekme Miro, upravljavec kopališča je odlično segrel vodo in prvi del triatlona se je začel. Štirje plavalci so orali prve brazde v toplo vodo jeseniškega kopališča. Seveda smo vse poslikali in dokumentirali. Po končanem plavanju kar niso hoteli iz vode, ki je imela res privlačno temperaturo in tukaj se prvič zahvaljujem Zavodu za šport, da je za vse tako dobro poskrbel.


Drugemu delu triatlona se je polovica plavalcev odpovedala, tako, da je kolesarski del, ki je potekal po lepi trasi od Jesenic do Kranjske gore, nadaljevalo razpolovljeno število kolesarjev. Ostali, ki smo načrtovali nastop v tretjem delu triatlona, v teku, smo se odpravili v Kranjsko goro z avtomobili.

Medtem je dež ponehal, posijalo je celo sonce - toliko o vremenski napovedi.

Parkirali smo pred občino in kar naenkrat so začeli prihajati novi tekmovalci, tako da se je število tekačev več kot podvojilo in skupaj s kolesarjema, ki sta kmalu prispela v Kranjsko goro smo začeli tretji del triatlona. Tukaj moram posebej omeniti novega člana TF Mariolina, ki je bil njegov prvi tek v prvem triatlonu, prvega skupinskega in prvega gornjesavskega triatlona in prvič kot član TF. Čestitamo, Mariolino. Ja, skoraj bi pozabil, da se je od nekod pojavil tudi Špik in pomagal pri logistiki, tako, da je navižal Barb in Alana na prireditveni prostor ter nas na kolesu spremljal ob teku ter nas poslikal, čeprav je na dopustu in je njegovo službeno orodje kamera in fotoaparat.


Ob logistiki je potrebno omeniti tudi Mirovo soprogo, predstavnico Društva bolnikov z osteoporozo, ki nam je skuhala čaj po prvem delu triatlona in pa simpatično Mariolinovo spremljevalko, ki bi tudi rada tekla, a se mora še nekaj časa vzdržati teka, vsaj tako je povedala. Priključil se nam je tudi študent Visoke šole za šport, ki je moral tek opraviti v okviru učnega programa.


Potem smo stekli in po dolgem času sva z Barb nekaj kilometrov tekla skupaj, potem pa sem se obrnil, ker se je začela kazati posledica zagorskega teka v obliki težkih nog in globokega dihanja. No, kmalu so prispeli na cilj tudi ostali, ki so pretekli celo kranjskogorsko desetko (ker je bil start bolj oddaljen, so zagotov pretekli enajstko, če ne celo dvanajstko) in triatlon je bil zaključen. Miro in Brane iz Zavoda za šport so vsakemu udeležencu podarili simpatična darilca.


Seveda ni manjkala tudi analiza, tokrat v gostišču Cviket in potem smo šli domov. No, vsaj jaz, koliko časa so ostali še ostali pa ne vem in upam, da bodo tudi oni napisali svoje vtise o tem znamenitem triatlonu.


Zdaj pa zahvale. Najprej vsaka čast Mirotu, da se mu je porodila ideja in se je resno lotil organizacije. Potem zahvala za res aktivno sodelovanje Zavoda za šport Jesenice. In dvojna zahvala tekmovalcem iz Ljubljane in Vrhnike, da so se udeležili triatlona in mu dali »mednarodni« značaj. Zahvala tudi spremljevalni ekipi, ki je nudila vsakršno pomoč tekmovalcem.



Vsi smo bili zadovoljni, ni nam bilo žal in vsi imamo željo, da se naslednje leto tradicija triatlona nadaljuje. Če sem kaj pozabil, bom napisal kasneje, ko se bom spomnil, ali pa naj me še ostali dopolnijo.



Dokler tečem upam!