Meni pa tale Celovec niti najmanj ni bil všeč. Ne pa ne pa ne. Saj se potrudim, da vidim lepoto v stvareh, ampak tale dež mi gre pa na živce in manj ga je na meni, lepše mi je. Tako.
V soboto bi lahko lepo posedali med šotori, vetrc bi toplo pihljal, Tini bi se zazrl v veliki voz, z Mihatom pa bi Bora nežno prepričevala, naj nama proda avto....
...tako pa smo čučali vsak v svoji premočeni bajtici, še celo vzdržljiva tukaličja hiša je proti jutru začela rahlo kondenzirati...po testeninki nam ni preostalo drugega, kot da gremo spat. Matjaž je našel zatočišče pri Boru in Mateji, potem ko ga je Ero vrgel iz 2-sekundnega šotora, ker je potreboval več placa, kot ga je dejansko potreboval ...kaj pa lačni črnčki v Afriki???
Ob pol dveh ponoči, ko smo s polnimi trebuhi makaronov že spali, so se začeli hihitati sosedje. Ma me niti ni preveč spravilo s tira, imam nekaj prakse z Italijani. Prednost Nemcev je v tem, da razumejo angleško in po enem razjarjenem klicu je hihitanje končno potihnilo, da je Tini lahko sladko zaspal. In tudi tukalice.
Uh, zjutraj pa cela štala. Zuni lije, ura je šest, jest naj se pa skopljem izpod toplega kovtra in grem tečt? NO WAY!!! Okoli šotorov se je že vse kopalo v blatu, pri Boru pa se je čučalo in pilo kaficu tko po bosansko, v čepe (a je to po bosansko?bo runner povedu). Skuhal jo je Matjaž in na tem mestu se mu zahvaljujem zanjo, ker bi sicer res zelo težko dvignila svojo opravilnost na kakšen spodoben nivo.
No in potem je lilo in smo šli na avtobus...in je lilo in smo presedli na vlak...in je lilo in smo tekli na štart....in je lilo in smo oddali prtljago...in je lilo in smo se postavili na štart.
in je lilo....
prvih 12 km mi je kar fino šlo, tako lepo lagano, kot ponavadi. Potem pa je leva noga začela trokirati. Najprej koleno, potem stegenska mišica, potem rita, potem pa že nisem več vedla, kaj imam tam in kaj me boli, samo še cilj me je zanimal. In vedno počasneje sem krevslala...in nazadnje samo še hodila.
in se seveda ohlajala. Pozabila sem omenit, da je še kar lilo...
potem sem samo še hodila. Tam nekje na 15 km sem bla že popolnoma pomrznjena in sem šla v obupu do prve redarke, ki pa mi je rekla, da je cilja le še 6 km in da tudi njo zebe (ja, verjamem, tud meni se je smilila, je imela samo 4 puloverje in pelerino
).
In sem krevslala naprej...in je še kar lilo...en kilometer se mi je zdel takoooo dolg, slaba volja me je čist preplavila, vse sem vidla črno, vsi ljudje so mi šli na živce, še celo to sem sklenila, da bom nehala tečt. Da je itak brezveze. Aja, pa lilo je.
Potem so mi začeli šklepetat zobje, pa prstov na rokah nisem več mogla premikat, pa noga je vedno bolj bolela, pa cilj se je zdel takooooooo daleč, pa lilo je...
V cilj sem prišla kot en šklepetajoč zombi, pravac zagazila v blato in odtavala proti kampu. Pri recepciji je bilo vode že do kolen, tako da so se mi superge fino oprale blata...eh, kot naročeno
Sem vidla potem ene forumovce, pa ne preveč dobr, najbolj sem pa vidla Miho, ki me je peljal pod vroč tuš in sem stala tam kar v oblekah kar nekaj časa, da sem začutla prste in znala spet kaj normalnega povedat.
Miha je bil ful priden, ne samo da je odlično tekel, še šotor je pospravil v največjem nalivu in spakiral vse v avto, medtem ko sem prihajala k sebi
.
Potem je bilo treba splavat mimo recepcije, da smo na prireditvenem prostoru kot klošarji brskali po vrečkah in iskali svoje izgubljene cunje.
In potem smo končno šli.
Čestitam forumovcem, ki so res dobro tekli! Hvala za dobro družbo. Čestitam tudi vsem, ki ste se prebili skozi tole gotsko jamrajoče poročilo
Je pač tako, da nam je na kakšni tekmi tudi grozno...in sem napisala, zakaj bi skrivala...
Dežja imam za nekaj časa dovolj. Najbolj me pa čudi, da po 9 prehojenih km in s časom 2:31:in še nekaj sploh nisem bila zadnja!
he he, bi rekel Bor na vse tole.
,
.
).
Sicer te zelo razumem, ker sem nekaj podobnega doživljala na polmaratonu v Radencih, samo da tam ni lilo ampak je bilo "peklensko" vroče.
Le kaj mi je bilo teba tega mučenja 
, to sploh ni več užitek, tek je živo trpinčenje, groza,.... jaz bom nehala tečt, kje je kakšno spremljevalno vozilo, da me odpelje, joj pa tako sem žejna,.... No in potem se mi je na prvi naslednji postojanki s pijačo še konkretno zaletelo, da sem komaj zadihala in končno sem se predala v usodo, da bo to zame eden izmed najbolj groznih in najtežjih polmaratonov in da se mi do cilja lahko še vse zgodi ampak ga bom pretekla, pa če potem takoj umrem 
