Prvič na tem čudovitem maratonu. Mnogo več prehodila kot pretekla, a za občudovanje pokrajine je bilo premalo časa - je bilo treba gledat pod noge! (Mi je pa Jožko obljubil, da nas bo peljal na kakšen (krajši) izlet tu okoli in bomo lahko tudi okrog sebe pogledali...):lol:
Po teh skritih kotičkih nisem še nikoli hodila in vesela sem, da so ljudje, ki imajo idejo, kako svoj prelepi del domovine predstaviti PRIVILIGIRANCEM - nam tekačem oz. tekačem - pohodnikom.
Ne morem prehvaliti ljudi na okrepčevalnicah; cele generacije prijaznih domačinov, ki niso vedeli, kaj bi ti še ponudili. Bilo je vsega dovolj, še preveč, vsi so nas spodbujali , ena gospa je povlekla še meh harmonike... Zato sem se pri ljudeh ustavljala več, kot bi bilo potrebno...
Po spustu s Črne prsti smo s Polono in Barbaro formirale žensko trojko, priregljale v Hudajužno, potem pa vsaka v svojem tempu spet v breg.
Zakaj bi rinil v Innsbruck, da bi tekel navzdol? Tukaj tečeš tako strmo navzdol (in tako dolgo), da je ta tek mučen za kvadricepse in si želiš, da bi se spust že nehal

In želiš si, da bi lahko razbremenil obremenjene mišice s hojo navkreeeeeber. No ja, če greš v hribe, je pač treba lesti navzgor. In na predelu, ki mu nekateri pravijo "ura resnice", pa sta v resnici kar "dve hudi uri" do okusne južine, sem ubrala tempo himalajcev tik pod vrhom osemtisočaka: na vsak premik noge poskusiš trikrat vdihnit...
Tukaj sta bila pa Vanja in Mitja v prednosti: gibala sta se v njunim nogam znanih pogojih, zato je bil Porezen zanju manj strm…:wink:
Precej udeležencev je letos stokalo zaradi žuljev in prebavnih težav. Težko je bilo najti pravo mero konzumiranja vode oz. sladkih napitkov in prehranjevanja (na mizah je vabilo suho sadje, čokolada, žitne ploščice, pomaranče, limone, banane, geli, a kaj, ko želodec ni hotel.... ) Bilo je vroče (30 st.C), zato sem se precej potila in nisem imela občutka, koliko naj še pijem, da mi ne bo klokotalo v želodcu oz. da me ne zbode bodec... Tako na vsaki preizkušnji spoznaš svoje telo na nov način...
Ko smo šli s kužki proti zadnji okrepčevalnici Mojci nasproti, sem se zapletla v klepet z gospodom Robertsonom, ki odlično govori slovensko in obožuje (in ima sam) labradorce. Pogrešal je enega svojih marincev – ta je odnehal v zadnjem delu proge. Povedal je, da je svoje fante posvaril, da tale maraton ni navaden maraton; da od človeka zahteva NEKAJ VEČ. Da ga naj nikar ne podcenjujejo…
Hvala vsem, ki ste pomagali pri organizaciji (kar 180 ljudi), nas bodrili na pravih točkah - GRS reševalci tam, kjer ne bi pričakoval žive duše, pa prijaznim dekletom na prijavi, na cilju, pri nagradah, pa fantu iz strežbe v gostilni, kjer so nas resnično pogostili.... Toliko prijaznosti ne bom doživela v celem naslednjem letu! Zato pridem drugo leto ponovno ponjo…
Čestitam vsem, ki smo se opogumili hribolaziti (za TanjoO in Mirča je bil tole trening za Ararat) in vabim ostale forumovce, da na svoji koži spoznajo lepote in tegobe tega maratona.
Bilo je prelepo!
