- 11 Sep 2006, 22:06
#72945
Že po najavi in sodelujočih se je obetal prijeten tekaško-prehranjevalni vikend. Le začelo se je v petek bolj klavrno-neskončne kolone pred, v in okoli Ljubljane, tko da smo (spet) zamudili trajekt ob osmih v Biogradu. Tist-v štirih urah do morja-velja le za zelo pohlevne moje ljubčke k jih peljem na morje in ne navijajo za kavico, lučke, pivo...
Prikolico smo usposobili in no time, pojedli mal pršuta, zmazali nekaj svinjsko-jagnječjih dobrot od gazde in se odpravili u grad. Pašman je tudi izven sezone še zlo živ. Deloro je bil poln do polnoči, pol sva s tinijem zavila še v Konobo, kjer se je rajanje raztegnilo tja do tretje ure zjutraj, ko sva ugotovila, da bo pa enomestna cifra karlovačkih po komaj dvomestni ceni na dan teka čisto dovolj.
Tri ure spanja, pol še topel burek, slanci iz Hajduka, mal fig, zmetali stvari nazaj v prikolico in smo odpujsali proti Preku, kjer smo komaj še ujeli trajekt v Zadar.
Na hitro smo parkirali avto kar na rivi, skoraj pred Loro, ki nas je v dobri uri in pol odpeljala v Sali na Dugem otoku. Tu nas je pričakal Tomič, žal je na ladji ostala razigrana družba s harmoniko, smo pa že na ladji spoznali prijetno družino Artelj, ki je zavila na tek direktno s počitnic. Mal smo ugibali kdo vse od njih (in s kakšnim uspehom) bo tekel, a kasnejše zmagovalke ni po moje napovedal nihče...(btw-tkole smo spomladi na trajektu srečali Vinka Štempiharja, kasnejšega zmagovalca 19tke)
V Saliju smo najprej uredili formalnosti (plačali 80 kun za prevoz, dva obroka hrane, prenočišče, vodenje, štartnino,... saj veste kolk je to-še 3 jurje ne!). Ves čas smo pogledovali kdaj bodo prišli še ostali tekači, ker večinoma nas je okoli hodilo tko ene 30. Mi, ta šparovni Gorenjci, smo se odločili za prenočevanje v novoobnovljeni šoli, skor na vrhu hriba, kar se je pokazalo za čist ustrezno rešitev. Nas je sicer vabil ravnatelj k sebi domov, pa se nismo dali prepričat. Sledilo je kosilo pred turističkim(file osliča s čičvardo). Popoldne smo se mal zleknili po pripravljenih blazinah in z različnim uspehom poizkusili nadomestit nočni manjko, a mi je pulz v mirovanju že nakazoval da bo na progi en sam matr...
Organizator je prestavil štart na 18.30 uro, kar je bilo za tek skoraj idealno, a kar malo pozno za počasnejše tekače. Štart je bil k sreči tm nekje na sredini klanca, ob dogovorjeni uri se nas je zbralo le 25 tekačev, od tega petina iz Slovenije. Večinoma so bili maratonci iz AK Veteran in Sljeme, nekaj znanih obrazov in presenečenje-od družine Artelj se je teka udeležila le mama Jožica.
Začeli smo v zmernem 4.0 tempu, ki sem ga držal po ravnem, v prvi klanec in navzdol, tko da me je Lojze ujel na tretjem kilometru. Proga ves čas valovi, žal ob trasiranju ceste v uvalo Mir očitno niso prav veliko mislili na nas tekače. Proga pa ves čas asfaltirana, v prekrasnem zelenem okolju, levo Telaščica z brezštevilnimi zalivi in zalivčki, otočki, je zgledalo, ko da tečemo ob jezeru. Do obrata na sedmem kilometru me je že pošteno zdelalo in ko sem prišel do vznožja zadnjega klanca sem vedel, da bom shodil. Dvig za 100 metrov na dobrem kilometru je bilo za včerajšnje ponočevanje preveč. Vseeno mi je pred ciljem uspelo prehitet še enega tekmovalca(le kaj je ta počel prejšnjo noč?), za še enega mi je zmanjkalo moči, kar me je stalo prvega mesta v (zelo številnih) kategoriji. Pa se nisem preveč sekiral. V cilju najprej steklenico vode, potem smo pa nekajkrat zavili na pečene lokarde, albansko vino. Po podelitvi, kjer se je (poleg zmagovalke Jožice, seveda) najbolje odrezal tini, ki je v kategoriji zasedel tretje mesto, čist malo za zmagovalcem iz BiH.
Analizo smo v okrnjeni sestavi opravili v ta zgornji konobi, ki jo je Gorazd in ostali zelo hvalili, mi pa nismo bili zadovoljni s hitrostjo, mastnostjo pršuta, posredovanjem računa, ...dopuščam možnost, da je bilo to le posledica prejšnjednevnega nočnega udejstvovanja. Spali smo presenetljivo dobro(OK, mal smrčanja paše zraven).
Zjutraj smo se po zajtrku odpovedali peš-kombi-barčica-peš varianti izleta v uvalo Mir (saj tm smo skoraj žebili)-to smo prihranili za prihodnje leto, ko pridemo z Matejevim gliserjem al pa z Lojzetovo Primorko. Zato smo se pa podali v prekrasen zaliv Saščica, kjer je Gorazd na hitro določil, da bomo plavali do svetilnika pred Zaglavom. Menda je do tja dober kilometer, je rekel, še tko mal utrujen. Se poženem v vodo, plavam prve pol ure zares, pol se vlečem do svetlnika, obrnem in se že zlo z zadnjimi močmi privlekel nazaj na blazine...Če tole ni bilo vsaj tri kilometre bo čez 14 dni v Novigradu dost hudo... Lojze se je znajdel in je šel vmes mal šetat okoli svetilnika in spet nazaj v vodo, le Gorazdu se ni poznala dolžina. Tini je rekel, da bo to opravil do godine...
Kosili smo v enem takem bifeju, na zunaj nč posebnega, žal si je gazda ravno za kosilo spekel ta zadnjo tuno, tko da sva se morala z Lojzetom zadovoljiti z eno tako 1.2 kg težko lokardo. Mljask!
Pot nazaj smo imeli obljubljeno s hidrokrilcem, a se nas je nanj nabasalo tko ene 130+, tko da je bila una ruska raketa še miles away od zglisiranja. Pa drugič.
Pot domov hitrejša, a manj zanimiva, le uskladit se nismo mogl, a je zunaj toplo al mrzlo. Analiza v Subitu se je že zaključila, zato sem jih razvozil po domovih.
V tistih krajih bo še Vraning, Pašman treking, Pašmanska 21tka, ...
p.s. slikce ima Lojze, jaz prilagam le profil, da ne bo kdo mislil, da sem o klancih samo nakladal.
Prikolico smo usposobili in no time, pojedli mal pršuta, zmazali nekaj svinjsko-jagnječjih dobrot od gazde in se odpravili u grad. Pašman je tudi izven sezone še zlo živ. Deloro je bil poln do polnoči, pol sva s tinijem zavila še v Konobo, kjer se je rajanje raztegnilo tja do tretje ure zjutraj, ko sva ugotovila, da bo pa enomestna cifra karlovačkih po komaj dvomestni ceni na dan teka čisto dovolj.
Tri ure spanja, pol še topel burek, slanci iz Hajduka, mal fig, zmetali stvari nazaj v prikolico in smo odpujsali proti Preku, kjer smo komaj še ujeli trajekt v Zadar.
Na hitro smo parkirali avto kar na rivi, skoraj pred Loro, ki nas je v dobri uri in pol odpeljala v Sali na Dugem otoku. Tu nas je pričakal Tomič, žal je na ladji ostala razigrana družba s harmoniko, smo pa že na ladji spoznali prijetno družino Artelj, ki je zavila na tek direktno s počitnic. Mal smo ugibali kdo vse od njih (in s kakšnim uspehom) bo tekel, a kasnejše zmagovalke ni po moje napovedal nihče...(btw-tkole smo spomladi na trajektu srečali Vinka Štempiharja, kasnejšega zmagovalca 19tke)
V Saliju smo najprej uredili formalnosti (plačali 80 kun za prevoz, dva obroka hrane, prenočišče, vodenje, štartnino,... saj veste kolk je to-še 3 jurje ne!). Ves čas smo pogledovali kdaj bodo prišli še ostali tekači, ker večinoma nas je okoli hodilo tko ene 30. Mi, ta šparovni Gorenjci, smo se odločili za prenočevanje v novoobnovljeni šoli, skor na vrhu hriba, kar se je pokazalo za čist ustrezno rešitev. Nas je sicer vabil ravnatelj k sebi domov, pa se nismo dali prepričat. Sledilo je kosilo pred turističkim(file osliča s čičvardo). Popoldne smo se mal zleknili po pripravljenih blazinah in z različnim uspehom poizkusili nadomestit nočni manjko, a mi je pulz v mirovanju že nakazoval da bo na progi en sam matr...
Organizator je prestavil štart na 18.30 uro, kar je bilo za tek skoraj idealno, a kar malo pozno za počasnejše tekače. Štart je bil k sreči tm nekje na sredini klanca, ob dogovorjeni uri se nas je zbralo le 25 tekačev, od tega petina iz Slovenije. Večinoma so bili maratonci iz AK Veteran in Sljeme, nekaj znanih obrazov in presenečenje-od družine Artelj se je teka udeležila le mama Jožica.
Začeli smo v zmernem 4.0 tempu, ki sem ga držal po ravnem, v prvi klanec in navzdol, tko da me je Lojze ujel na tretjem kilometru. Proga ves čas valovi, žal ob trasiranju ceste v uvalo Mir očitno niso prav veliko mislili na nas tekače. Proga pa ves čas asfaltirana, v prekrasnem zelenem okolju, levo Telaščica z brezštevilnimi zalivi in zalivčki, otočki, je zgledalo, ko da tečemo ob jezeru. Do obrata na sedmem kilometru me je že pošteno zdelalo in ko sem prišel do vznožja zadnjega klanca sem vedel, da bom shodil. Dvig za 100 metrov na dobrem kilometru je bilo za včerajšnje ponočevanje preveč. Vseeno mi je pred ciljem uspelo prehitet še enega tekmovalca(le kaj je ta počel prejšnjo noč?), za še enega mi je zmanjkalo moči, kar me je stalo prvega mesta v (zelo številnih) kategoriji. Pa se nisem preveč sekiral. V cilju najprej steklenico vode, potem smo pa nekajkrat zavili na pečene lokarde, albansko vino. Po podelitvi, kjer se je (poleg zmagovalke Jožice, seveda) najbolje odrezal tini, ki je v kategoriji zasedel tretje mesto, čist malo za zmagovalcem iz BiH.
Analizo smo v okrnjeni sestavi opravili v ta zgornji konobi, ki jo je Gorazd in ostali zelo hvalili, mi pa nismo bili zadovoljni s hitrostjo, mastnostjo pršuta, posredovanjem računa, ...dopuščam možnost, da je bilo to le posledica prejšnjednevnega nočnega udejstvovanja. Spali smo presenetljivo dobro(OK, mal smrčanja paše zraven).
Zjutraj smo se po zajtrku odpovedali peš-kombi-barčica-peš varianti izleta v uvalo Mir (saj tm smo skoraj žebili)-to smo prihranili za prihodnje leto, ko pridemo z Matejevim gliserjem al pa z Lojzetovo Primorko. Zato smo se pa podali v prekrasen zaliv Saščica, kjer je Gorazd na hitro določil, da bomo plavali do svetilnika pred Zaglavom. Menda je do tja dober kilometer, je rekel, še tko mal utrujen. Se poženem v vodo, plavam prve pol ure zares, pol se vlečem do svetlnika, obrnem in se že zlo z zadnjimi močmi privlekel nazaj na blazine...Če tole ni bilo vsaj tri kilometre bo čez 14 dni v Novigradu dost hudo... Lojze se je znajdel in je šel vmes mal šetat okoli svetilnika in spet nazaj v vodo, le Gorazdu se ni poznala dolžina. Tini je rekel, da bo to opravil do godine...
Kosili smo v enem takem bifeju, na zunaj nč posebnega, žal si je gazda ravno za kosilo spekel ta zadnjo tuno, tko da sva se morala z Lojzetom zadovoljiti z eno tako 1.2 kg težko lokardo. Mljask!
Pot nazaj smo imeli obljubljeno s hidrokrilcem, a se nas je nanj nabasalo tko ene 130+, tko da je bila una ruska raketa še miles away od zglisiranja. Pa drugič.
Pot domov hitrejša, a manj zanimiva, le uskladit se nismo mogl, a je zunaj toplo al mrzlo. Analiza v Subitu se je že zaključila, zato sem jih razvozil po domovih.
V tistih krajih bo še Vraning, Pašman treking, Pašmanska 21tka, ...
p.s. slikce ima Lojze, jaz prilagam le profil, da ne bo kdo mislil, da sem o klancih samo nakladal.
lp Aleš
