Ja, analize v Brunarici imajo čarobno moč. Smo tako enkrat ob morski pici s šunko modrovali, da bi bilo fino odtečt tisto božjo pot od San Sebastiana do Santiaga de Compostele v Španiji, pa nas je Ero spomnil, da imamo luštno pešpot tudi v Sloveniji in bi šla tudi onadva s Pio zelo rada zraven. Sam bolj tko za lušt, z velik opazovanja in hojo. Nekaterim očitno to ni bilo dovolj, saj smo se kmalu zagreli za tekaško verzijo:v sedmih dneh 315 kilometrov. Tomaž je hitro prevzel nase delitev etap.
Žal je navdušenje kasneje mal zbledelo, pa še moj dopust je padel v nesrečen termin, ravno pred sam začetek teka. Tako smo zelo na hitro sprejeli odločitev, da vseeno gremo in odtečemo nameravano pot. Zdaj vidim, da bi bilo pred začetkom potrebno opraviti še marsikaj. Predvsem nam je zmanjkalo časa za humanitaren del prireditve, tudi progo bi si morali vsaj deloma prej ogledat in še kaj bi se našlo.
Nekaj dni pred nameravanim odhodom smo imeli še tek v Kranju, kjer sva prepričala Toneta(Tuarega) in Janeza(jcerni), da se nama zagotovo pridružita za del poti.
Odhod z mejnega prehoda Radelj nam je popestril obmejni policist, ki nas je strogo pozval k njemu in povprašal, kaj počnemo na območju mejnega prehoda. Ja tekači očitno res nismo zgledali-še popotniki ne!?
Prvih nekaj ur smo kar tekli. Tudi midva s Tonetom, začuda. Le Tomaž nama je včasi ušel naprej, a se je potem od zadaj spet priključil.
V domu na Mali Kopi smo se prvič ustavili za krajši počitek. Sledil je tek do prvih vasi nad Slovenj Gradcem, kjer smo malo dlje zašli. In pred letališčem se je prvič ulilo. V dežju je tudi Tomaža minila volja do teka. Do vasice Razbor se je vsenaokoli bliskalo in grmelo, dežja pa k sreči ni bilo veliko. In ko smo že skoraj obkrožili šoštanjske dimnike smo že skoraj v temi le prišli do doma na Slemenu. Mene je pred dežjem in vse močnejšim vetrom odlično ščitila palerina, Tone in predvsem Tomaž pa sta bila čisto premražena in nadvse vesela vsaj mlačnih radiatorjev. Naslednje jutro je bilo spet sončno in prek Mozirja, smo čez hribe prišli do Motnika. Pot se je vlekla v neskončnost. Gor, dol, 3x, 5x, meni se je zdelo stokrat. K "sreči" smo zašli s poti in se kar na lepem znašli na zloglasnem ovinku v Zajasovniku pod Trojanami. Do prelaza smo v polmraku potem nadaljevali kar po cesti. Res mi ni bilo prijetno, tudi voznikom na cesti ne.
Alenka mi je pripeljala nove zaloge hrane in oblačil in odpeljala Toneta. Žal so se na mojih podplatih pojavili prvi žulji in naslednje jutro sem komaj hodil, na tek nisem upal niti pomislit. In za to etapo je bil predvidena 17 urna pot. Kmalu po začetku sem začel prepričevat Tomaža, naj odteče naprej, jaz bom zaključil v Grosuplju. Vzpodbujal me je, da mi bo zagotovo uspelo in da raje ostaniva skupaj, a sem vedel, da je bolje, da gre on naprej in poizkusi priti do Turjaka. Po eni uri prepričevanja je malo pred Limbarsko goro le odbrzel naprej. Spust v Moravče, pa spet v hrib nad Savo, spust do Save in ponoven vzpon na Janče. Noro hudo. Tu sem počakal Bora in sva v lahnem teku ob kramljanju prej ko v uri prispela na Trebeljevo. En lepših delov poti. Kmalu je sledil najbolj stresni del. Imel sem le majhen zemljevd, ki je kazal, da gre E6 po lokalni cesti, a oznak nisem videl skoraj pol ure. O kako težko se je obrnit nazaj in iskat oznake od zadnjega mesta,kjer si jih videl! Pa nobenega človeka nisem srečal. Sicer široka cesta je bila več ko pol ure čisto prazna. Končno se le pripelje domačinka in mi pove, da pot pelje v Leskovec, torej je vse v redu. Po 10 minutah se je cesti pridružila tudi E6 in mi je odleglo. Spust proti Grosuplju je bil potem bistveno lažji. V Grosuplju veselje, ker je konec današnjega mučenja, Tomaž me je poklical, da je že na Turjaku, kasneje se mi je pridružila še Barb in Bor, ki me je prijazno odpeljal domov. Oh, danes sva se pa res načvekala. Mal me je sicer morilo, ker sem zapustil Tomaža, a drugače žal ni šlo.
Naslednje jutro sem bil malo čež osem na Turjaku in se podal za Tomažem. Domača oskrba je pomagala in spet sem predvsem ravninske dele lahko tekel. Predvsem se je poznalo, da sem precej spraznil nahrbtnik. Bil je prijetno prazen in vsaj 2-3 kg lažji. Naenkrat v travi zagledam znano merkatorjevo vrečko, jo odprem in v njej zagledam tomaževe obleke. Zbašem v nahrbtnik in s tekom je bilo do Žuretovega prihoda v Metuljih spet konec.
Pa da ne bi bil zdaj le opazovalec srn, sem se sredi notranjskih gozdov spomnil še na medveda. Kolk sem si želel, da bi ga zagledal, sem kr z roko na sprožilcu fotoaparata hodil po gozdovih. Ampak takoj ko je v grmovju zašumel ptiček ali veverica, sem se čisto naježil in v trenutku pozabil na prejšnji pogum. Ves dan so me domačini prepričevali, naj hodim raje po asfaltnih poteh in naj ne rinem po grapah(kjer teče E6).Za puško so me spraševali, pa sem jim ves čas kazal fotoaparat. Zato me je prijazna domačinka peljala v svojo dnevno sobo slikat medvedovo kožo in glavo in pri tem je potem na vseh poti(k sreči) tudi ostalo. So mi malo kasneje v Markovcu povedali domačini, da je ravno E6 speljana le nekaj sto metrov stran od trenutnega brloga. K sreči tega z Žuretom nisva vedela. Joj, kako vesel sem bil Žureta, ko je že pozno polpoldan poklical, če se mi lahko pridruži. Prvič sva se videla in že po petnajstih minutah teka čvekala o vsem-ko da se že leta poznava.
V gostišču
Mlakar v Markovcih so nas prav prijazno pogostili. Prostoren, domač in prikupno opremljen penzion res kar kliče po novih gostih. In prelepa okolica snežniških gozdov kar vabi po obisku. Vas je sicer na ravnici, a jo obkrožajo blagi griči-primerno za kakršnekoli tekače in kolesarje. Še namig, obiščite jih čimprej, preden bo pri njih večji naval turistov. Tudi tu smo še dolgo v noč kramljali z gostitelji in zanimivimi domačini.
Za naslednja dneva se nama je tu pridružil Janez, ki si je izbral to etapo predvsem predvsem zaradi vzpona na Snežnik. Imel je zgolj popotne čevlje, meni je pa tudi zelo ustrezal en dan hoje, navsezadnje Snežnik ni ravno kaka tekaška destinacija(za nas, ki nismo ravno gorski tekači). Sva se načvekala o zelo različnih temah od teka, skupnih znancev do čisto poslovnih tem.
V četrtek nas je pralo, na Snežniku smo bentili nad oskrbnikom, ki je ravno ta dan odšel v nabavo v dolino, nas pa primoral še v poznopopoldnaski spust do Sviščakov.
Dve uri počitka v Ilirski Bistrici sta obnovili moje mišice, ericsona in voljo za nadaljevanje. "Moji " Brkini so bili v hladu vse bolj jasnega popoldneva z očiščujočo burjo prelepi. Sem se spomnil kar nekaj gričkov, kjer smo pred dobrimi dvajsetimi leti napeljevali vodovod. Pred zadnjo etapo sem prespal v Obrovu in zadnji dan spočit nadaljeval prek omamno dišečih z žajbljem poraščenih pobočjih Goličice na Slavnik. Skozi prelepe, žal zapuščene vasi Gojaki, Brdo. Pod Slavnikom me je spet vrglo na enournem teku skozi borov gozd-v opoldanski vročini so se mi odprli prav vsi dihalni kanali in sem z lahkoto dihal samo skozi nos. No ja, saj hitrost teka res ni bila velika, a kar mal omotičen sem prispel v vasico Podpeč, sredi kraškega robu, nad Hrastovljami. V vaseh nad Kubedom, sem potem prvič zagledal Strunjanski zaliv. V Marezigah še zadnje krepčilo v obliki 500 kcal Myoplexa(da sem mal kompenziral lepote narave z umetnimi pripravki) in zanimivo poslušanje domačinov. Naprej spet Šmarje-kraj našega druženja in dela v brigadi na akciji Istra 81. Oh kako so se spremenile vasi, te nad Koprom na bolje. Tam od domačinov zaslišim, da so Tomaža videli pred dvajsetimi minutami v Gažonu, kako se je opotekal po cesti. Sirene na Šmarski cesti, kjer je prav takrat izgubil življenje motorist, so mi v poznem popoldnevu v misli prikradle misli strahu. S hojo je bilo v trenutku konec, med spraševanjem domačinov sem se Tomažu k sreči že kmalu približal toliko, da sem ga zagledal pred seboj. Pripravil sem še njemu energijski napitek, potem še enega, ko sem ga ujel in skupaj sva, predvsem z njegovimi skoraj nečloveškimi mukami zaradi žuljev že skoraj v temi prišla do hriba nad Strunjanom. E6 je tu zavila po ozkih stezicah proti morju. In ker je na primorskem delu pot bistveno slabše označena, sem se odločil, da greva raje desno proti Izoli in tam zaključiva najino pot. Tomaž je, sicer malo nejevoljen, a čisto izmučen potem le pristal na tako zasilno varianto.
Zaključek v Izoli je bil prav prisrčen. Lojze in Tini sta pribrzela v Livade, smo na hitro spili eno Laško "s nogu", poklicali Barb in Stašo ter se našli na stojnicah v Izoli. Stiskov, pogledov odobravanja in zadovoljstva, kar ni bilo konec. Navsezadnje je bil to le tek tekaškega foruma. Najbolj utrujeni so šli spat, ostali pa smo še do treh zjutraj spoznavali čare nočnega življenja Pirana.
Skupen zajtrk nam je v tinijevem stanovanju organiziral skrbni Lojze in že smo brzeli v Sežano na novo tekaško prireditev. Žal smo zamudili štart, zato smo pa ostali v družbi ostalih članov TF in prijaznih organizatorjev še pozno v popoldan. Oh in se je spet začelo: Kaj če bi šla z Benotom aprila prihodnje leto na 50 km tek v Jordanijo...? Zaključek spet z njoki v tartufovi omaki v Štorjah in končno je prišel na vrsto domač sprejem.
Ja hvala čisto vsem, za spodbudne besede in misli v tem tednu, navsezadnje sva hodila in tekla po E6 tudi za vse vas, ki si tudi časovno tako dolgega teka ne morete privoščiti.
Kaj reči za konec? Lepo je bilo. Čisto majčkene vasi, ki jih nisem poznal niti po imenu, so bile takole s poti videti še prikupnejše. Povsod prijazni domačini so nas usmerjali po svojih močeh in vedno pripravljeni postreči vsaj z vodo. Proga je za tek skoraj preslabo označena. Nameravane etape, v knjižici opisane v dolžinah 14-18 ur(brez počitkov in ustavljanj) se prve dni tudi z mojo opremljenostjo in pripravljenostjo dalo razpolavljati, kasneje pa je utrujenost naredila svoje.
Nekateri kotički so se mi tako močno vtisnili v spomin (snežniški gozdovi,Brkini, Podgorje pod Slavnikom), da vas bom z veseljem popeljal po razgibanih tekaških stezicah E6.
).
)
Hodi tko par metrov pred njim.
