Prijetno sem bil presenečen, ko se je kljub skrivanju lune zbralo ne teku k slapu kar dve desetini tekačev. Nekaj ta starih, nekaj ta frišnih in nekaj opazovalcev in bralcev tekaškega foruma. Vseh smo bili zelo veseli, meni je bilo zelo všeč, da sem v živo spoznal našega Jožkota, kerlca s prelepe Baške grape in Dorico. Nekaj pa jih je zamudilo in so pritekli za nami, tako, da smo ta počasni, zamudniki, med katerimi sem bil izredno vesel Mojce in Bojana, in ta hitri skoraj skupaj pritekli k Peričniku. Tam pa nas je pričakala restavracija Ražman, kjer nam je glavna kuharica Nuša ponujala izbor pijač in jedač, vse proizvod kuhinje in slaščičarne Ražman. Če tukaj prištejem še glavnega organizatorja Mirota, potem moram ugotoviti, da brez njih ne bi bilo teka po dolini Vrat do slapa Peričnik. Skratka gonilna sila, spiritus agens teka k slapu.
Določen sem bil, da bom vodil počasno skupino, a se je v nadaljevanju pokazalo, da sem bil za vodenje prepočasen, zato sem skupaj še z eno sotekačico tekel na začelju. Ampak kontrolirati in imeti nadzor nad dogajanjem, je treba iz ozadja, od koder se vse vidi, na čelu skupine se ne vidi, kaj se dogaja zadaj. No ja dober poskus izgovora.
Kljub toplemu čaju, ognjeni vodi in sladkemu pecivu, pa alpska dolina prispeva k hitri ohladitvi teles, zato smo se nekateri kar hitro odpravili nazaj. Tokrat sem bil na čelu teka, a samo zato, ker smo se prvi obrnili. Tekel sem skupaj še z dvema učiteljicama, učiteljice pa so ponavadi zahtevne, saj mnogokrat rečejo: ponovi. Še posebno, ker smo zavili na bližnjico in po samotni gozdni stezi tekli proti Mojstrani. Ampak ni bilo nobenih zapletov, uspešno smo pritekli na izhodišče.
Analiza je bila dogovorjena v domačem kmečkem turizmu in tudi to je bil zadetek v polno. Prijeten prostor s še bolj prijetno družbo forumcev in njihovih somišljenikov in somišljenic. Nekateri(e) so obljubili, da pa sedaj ne bodo foruma samo brali, ampak tudi aktivno sodelovali(e) pri pisanju vanj. Na koncu analize mi je bilo zelo všeč, da smo vsi plačali enako, ne glede na to, kaj smo popili in pojedli. Miro je dejal, da je to startnina. Pošteno!
To so bili tehnični podatki, spodobi pa se povedati tudi kaj občutenega. Naše alpske doline, Vrata, Radovna, Baška grapa, Kamniška Bistrica, Logarska dolina in še mnoge druge so res nekaj posebnega. Ni samo to, da skozi njih tečejo bistre rečice, da so poraščene z drevjem čarobnih barv, ampak je čudovito to, da se ob vstopu vanje spremeni počutje in občutje. Človeka zajame nekaj slavnostnega, prijetnega in občuti se veličina, častitljivost, vzvišenost, dostojanstvo pokrajine. Občutek za čas se kar izgubi, človeka prevzame narava in okolje. Še posebno lepo je zvečer ko tu in tam posije polna luna med raztrganinami oblakov, ko se skozi dolino premika skupina lučk na glavah tekačev, ki so si zadali na Miklavžev večer teči k padajoči vodi, k slapu Peričniku, ki je okras doline Vrat kot dragocena kravata k slavnostni obleki. Hladen poznojesenski triglavski zrak nam je napolnil pljuča, gorska narava nam je dala dodatek k dobri volji, počutili smo se sijajno in imeli smo občutek, da smo res nekaj storili zase. Bilo je res lepo in ne samo zaradi lepe narave, ampak tudi zaradi prijetne družbe tako na teku kot na zaključku.
Nekaj smo se dogovarjali, da bi še enkrat organizirali tek k slapu takrat, ko bo zamrznjen ali osvetljen. To bi bilo verjetno takoj po Novem letu, ko bo osvetljen, da bo pa zamrznjen, pa se še na da napovedati. Seveda pa je tudi vse odvisno od glavnega organizatorja Mirota in njegove družine, ki je s svojo ponudbo dopolnila lep Miklavžev večer v alpski dolini Vrata.
Se vidimo na naslednjem teku!
