- 01 Nov 2012, 16:49
#292825
Moj prvi maraton!!! 28. 10. 2012, Ljubljana, dva kroga po ulicah slovenske prestolnice. Pretekel sem ga v času 4:46:32, s telesno težo brez oblačil 105,0 kg in s krepkimi 47 leti v kosteh. 42 km 195 metrov brez hoje, vse v teku, v svojem tempu, prvi krog 2 uri in 10 minut, drugi krog 2 uri 36 minut.
Rojen v Splitu, vzgojen v Splitu, mestu bogate športne tradicije, od malih nog zasvojen s športom, kot najstnik sem se zelo aktivno ukvarjal z vaterpolom, do svoje dvajsete, potem sem se posvetil študiju, nikoli pa nisem pozabil na šport. Marjan, hrib nad Splitom, me zelo dobro pozna, svoje prve dolge teke sem opravil v tamkajšnjem borovem gozdu ob morju. V srednji šoli me je v tek privlekel kolega iz dijaške klopi, mi pomagal, da sem se zaljubil v tek, bil sem celo v šolski reprezentanci na srednjih progah, tedaj mi je uspelo izteči osebni rekord na 1000 metrov: 3 min 00 sek. Danes, 30 let po teh časih, lahko samo povem, da se telo stara in se precej drugače odziva na napor kot tedaj, ko je »mašina« bila nova, sveža, neporabljena.
1.1.2012 sva se s spelo* zbudila v novo leto in se z jasno vizijo podala na najin prvi »Novoletni PST«. Tekla sva po znani nam poti, mesto je še vedno spalo po »nori noči«, ki je bila za nami, dišalo je po smodniku in žveplu, ostanki raket, petard in ostalega lahko artilerijskega orožja so ležali vsepovsod. Tako so se začele najine priprave na tekaško sezono 2012, cilj katere je za mene bil maraton ob njenem koncu.
PST je to zimo postal moj novi dom, velikokrat to leto sem ga tekel le delno od 10 do 24 km, štirikrat pa v celoti, to je vseh 33 km njegove dolžine. Sledili so polmaratoni Medea januarja 1:55:06, Sežana marca 1:58:22, Radenci maja 2:08:36, Tek trojk (29 km) maja 3:23:59, Tek prijateljstva Domžale (10 km) 50:37, Blejska nočna 10-ka 53:12, TF desetka 50:10, polmaraton Domžale septembra 2:10:27, Šenčurski izziv 54:11, Tek ob Savi 1:08:56. Od julija sem se redno udeleževal torkovega kroga po Rožniku (10 km) in četrtkovega kroga po Golovcu (10 km). Ti dve aktivnosti čez teden sta res prava stvar za vzdrževanje tekaške kondicije in nabiranje notranjih moči za vsakodnevne napore v službi in zunaj nje.
Da ne bi vse bilo v teku, sem se to leto udeležil treh sprint triatlonov in treh olimpijskih triatlonov v organizaciji Triatlonske zveze Slovenije, kot tudi treh plavalnih maratonov (tekma na 5.000 metrov). S spelo* sva tudi preplavala Piranski zaliv, se povzpela oktobra na Polhograjsko grmado in skoraj na vrh Storžiča po Gamsovi poti. Udeležil sem se tudi »Osemurnega šihta na Planini nad Vrhniko« in izpeljal svojih sedem vzponov v osmih urah.
28.10.2012 sem se zbudil v snežni idili mesta, ki je postal moj novi dom, mesta, v katerega se je lahko zaljubiti in povedati, da je najlepše na svetu. Za Dalmatinca ni lepše idile kot zasnežena narava, kot da bi iz nebes prišlo jasno sporočilo: To je tvoj dan, kar pogumno naprej. In bilo je tako. S pogumom, ki je temeljil na vsem pretečenem, preplavanem, prehojenem in prekolesarjenem sva se s spelo* podala na moj prvi in njen tretji maraton. In uspelo nama je.
Za mene brez fizične ali psihične krize na stezi, dobre volje in neizčrpan sem prišel v cilj. Zares so magične moči, ki jih človek dobi, ko ga spodbujajo znanci ob stezi, zato hvala vam vsem, ki ste mi izrazili občudovanje in podporo, vzkliknili: Gremo Kairos! ali Bravo Matko!. Spomladi sem občudoval vse tiste v Radencih, ki so šli v drugi krog, ko sem jaz zaključeval svoj polmaraton, in si rekel: To so pravi heroji. Še enkrat gredo v peklenski krog! Tokrat, v Ljubljani, ko je cela reka tekačev šla levo v cilj, zaključujoč tek na 21 km, je bilo res potrebno zbrati dovolj poguma in se odriniti na desno stran ceste v še en krog negotovosti, kajti kljub pripravljenosti in zaupanju v svoje zmožnosti nikoli ne veš, kako se telo bo odzvalo na napor, saj je 42 km teka za človeško telo precejšen napor. Tega se je treba zavedati in se na napor odgovorno pripraviti. Drugi krog je pravi test karakterja in odločnosti, ostal si sam na cesti, le redki so pred tabo in za tabo, tudi publike ni več, tekaška obleka je že dobro napojena z znojem in počasi te začenja mraziti. Upošteval sem nasvete starejših kolegov in sem se na vsaki okrepčevalnici ustavil in spil dva kozarca vode, v drugem krogu pa sem pojedel še tri energetske ploščice in štiri tablete magnezija. Jutranji pogled na zasnežene poti me je spravil v odločitev, da si na noge dam Salamon XultraGTX, bolj pohodniške kot tekaške čevlje, ampak lahko rečem, da se je splačalo. Zagotovo sem izgubil nekoliko na hitrosti, ampak noge so bile kljub lužam, plundri in dežju suhe, do konca stabilne in brez žuljev.
Sva že prijavljena za Berlinski maraton naslednje leto, optimistično precej, imam namreč podedovano rakasto stanje v notranjosti svojega telesa, še ne vemo, kakšne je narave, oče in stric sta ga že spravila iz sebe, jaz pa upam, da ga bodo šport, in dobra družba mojih tekaških in plavalnih prijateljev potisnili v ozadje in da mi bo dovolil še kakšno leto radosti in veselja na ljubljanskih maratonih, Rožniku in Golovcu.
Kajti vsaki trenutek življenja ima svoj namen. Treba ga je uporabiti za prave reči …..
Kairos - pravi trenutek za posebne reči
). Ko sem pogledal skozi okno, mi je bilo jasno kaj je vzrok za to. Seveda sem bil pripravljen tudi na tak scenarij in temu primerno nabasal torbo, pozajtrkoval in jo mahnil proti centru.
, in gasa. Kilometri letijo, jaz pa kot nov, nobenih znakov utrujenosti držim tempo 4:35/km. Prvi krog zaključim v času 1:37 in šibam v drugega. Očitno mi je nizka temperatura odgovarjala, saj sem tudi v drugem krogu držal zastavljeni tempo in ga končal v dobrih 1:38.
Toliko pozitive, kot jo je v teh post-ih pa že dolgo ne... 
