Zadnje novičke

[yogo]

Z Marijo sva preživela čudovit dan na odlično organiziranem trekingu. Mislim da so organizatorji postavili visoke standarde: tuš in kosilo v hotelu, podelitev v dvorani, boni za sankanje in kopanje
Proga je bila dobro izbrana, začinjena z močvirjem in rušjem pri Lovrenških jezerih, potok pred bolnico pa je bil kriv za nekaj mokrih nog.
Pri vzponu na Plešič me je odneslo proti jugu in Marija, Ivo in Mirko so si ogledali tudi pobočje Lasine. Iz zaupnih virov sem izvedel, da so delali sotekmovalci podobne ovinke.
Misli so pa že usmerjena na Muto.

[gozdni]

tudi velbloda se pridružujeta s eno veliko pohvalo organizatorjem-bilo je fajn pa še hitro je minilo,da dobre družbe ne omenjam.je pa res da bi jaz sam še danes iskal cilj ,če ne bi bilo sprednjih tac in glave od spečega velbloda ŽARKOTA,moje zadnje tace so bile samo za pospeševanje proti cilju.pa lp,se vidimo na muti.

[bla_k]

Namen moje tokratne udeležbe je bil ''okužiti'' ženo s treking ligo. In ne bi si mogel izbrati boljšega trenutka. Odlična organizacija, naravne lepote, sončno vreme in užitek na poti (ob sicer najkrajši razdalji). Pravi, da naslednjič pa na pohodniško (upam le da ne ''s tamalo'' v nahrbtniku kot tokrat).
Pa še nagrada je padla!
Lp, Blaž

[ZarkoM]

Speča velbloda sta malce zaspala....

Ja res je bilo luštno. Sicer pa, kako bi sploh lahko bilo na Pohorju. Lani sem na teku čez Pohorje spoznal kako luštno tu gori je ko dežuje, tokrat pa, kako fino je, če odmisliš ustaljene poti. STL je z nedeljsko ultra traso res poskrbela za to. Sami biseri -- Lukov slap, Mulejev vrh, Plešič.

Velblodoma se je tokrat res teklo. Gozdnemu še posebej. Treking se je dejansko začel že večer prej. Kot se spodobi, se je za treking treba pripraviti. Malce sem špekuliral kje bo potekal, a naštete kontrolne točke v soboto popoldne so bile prijetno presenečenje. Pohorje bomo spoznavali po neoznačenih poteh in brezpotju. Fino. Malce študija kart, vnos kontrolnih točk (glede na opis) v GPS in razmišljanje o optimalni poti. Ja, največ težav bo s slapom, ker je sredi ničesar. Mulejev vrh in Plešič pa sta neizrazita. Ampak do slapa bo še tako deloval čredni nagon, potem pa... S skritega hribra bo tudi zanimivo kako do jezera. Viadukta ni, dolina je globoka, okoli pa daleč. Odločitev bo padla na terenu. S Plešiča pa bo treba na Zgornjo brv, sicer bi bil tudi potreben viadukt...

V nedeljo Matjaž na predstavitvi potrdi moje sume. Namig za sestop iz Skrivnega hribra je bil kar dobrodošel. In smo se zapodili. Do slapa v veliki skupini (resnici na ljubo sploh ne vem kako izgleda slap – ni bilo časa -- bo treba enkrat v miru pogledat), potem pa v breg. Po kompasu ubereva optimalno smer. Pogledam nazaj – kar precej jih sledi, bolj desno pa Matej in Tine. Za moj občutek gresta preveč vzhodno. Ko pridemo iz gozda, spoznam kje sem. Malce levo in proti vrhu. Na mikrolokacijo naju usmeri GPS. Ostali sledijo.Kontrolor pove da smo prvi. Skrivni hriber orientacijsko ni zahteven. Nadaljujemo v drncu. Pred kontrolo se priključita Matej in Tine. Brez pomišljanja nadaljujemo kar naravnost po brezpotju proti Stari glažuti. Strmo, podrta drevesa, podlaga pa mehka. Samo pazi kje in kako stopiš, bodi mehak v kolenih in lomasti navzdol. Sestopili smo tik pod vas. Pogled na karto. Aha. Malce naprej po cesti in na drugem izrazitem ovinku desno v breg po poti (vsaj na karti je bila). Matej in Tine in še nekdo so cca 50 m spredaj, ostali sledimo zadaj. Na ovinku vlaka. Greva po njej. Trojica je nadaljevala po cesti. Tudi prav. Lomastimo v breg. Strmina terja svoje. Razdalja se povečuje, a zasledovalci so še blizu Po višinomeru bi morala zdaj zdaj biti na poti. Res. Je že tu. Kar po njej proti Ribniškemu vrhu, a paziti, ker gotovo kakšna stezica desno preči proti jezeru. Drugi velblod jo odkrije. Sva že na njej. Še par 100 m in sva pri jezeru. Takoj za nama pa Janez in Darko. Prizme in perforatorja pa nikjer… Iščemo za edinima drevesoma. Nič. Ne bomo izgubljali časa. Gotovo smo na pravi točki – fotografiramo in nazaj po brveh. Na ovinku se skoraj zaletiva z Matejem. Toliko da mu rečemo da ni kontrole in že bežimo naprej. Do Lovrenških jezer kot četvorica napredujemo po označeni poti. Optimum. Spet nas prehitita Matej in Tine. Za toliko da na dostopu do stolpa na brveh ponovima scenarij srečanja – tokrat v obratnem vrstnem redu. Do bolnišnice ni pametne poti. Gremo kar po azimutu in upamo da je prehodno. Matej in Tine sta se že izgubila naprej. Lomastimo skozi smrečje. Sledim smeri po azimutu. Strma vlaka nas pripelje na cesto proti Jezercu. Vprašam ali ima kdo kaj proti mokrim nogam. Nihče. OK. Gremo skozi potok. Hladna voda je prijetno osvežila noge. Na drugi strani cesta. Po njej navzdol in že smo pri kontroli. Tokrat je gneča. Tam so tudi iz pohodniške trase. Matej in Tine prideta tik za nami – kot kaže sta šla preveč južno. Ponujena voda je prihranila zaloge v lastni grbi. Na cesto in po azimutu proti Plešiču. Vlaka. Kar po njej. Sledim kompasu. Izravnava – aha to bo tisto sedelce med predvrhom in Plešičem. Še malo naprej. Iščem najvišjo točko. Malce pomaga GPS. Kontrola. Gremo naprej. V smeri Zgornje brvi. Kompas na roki je zakon. Malce po brezpotju in že ulovimo vlako v pravi smeri. Po njej naprej. Pademo na cesto. Pogled na GPS razkrije kje smo. Dva ovinka in že je tu Zgornja brv. Po cesti ali planinski poti? Janez predlaga cesto. Sam sem bolj navdušen nad potjo. Je v senci, ceste pa se bomo še naveličali na povratku. Gremo po poti. Naenkrat izgubimo markacije. Namesto da bi zaupal kompasu, gledam na GPS. Sledim predvideni smeri. Pademo na cesto. Levo ali desno? Levo bo prav. Toda… Kaj je to?!?! Tam na zaslonu piše Falski ribnik. GPS nas je vodil proti Falskemu ribniku, mi pa moramo prej še pobrati Klopni vrh. Nekaj sem zabrkal. Nič. Kje smo, da gremo po azimutu? Matej gleda karto, jaz gledam pramalo sličico na zaslonu. Nikakor ne moremo uskladiti kart. Končno. Kota 1282. Če gremo smer SSZ bomo prej ko slej na pravi poti. Nadaljujemo. Mokro, močvirno, a na srečo prehodno. Kmalu smo na poti. Nismo veliko izgubili. Razmišljam kaj sem zabrkal z GPS. Jasno—pomotoma sem pozabil vnesti Klopni vrh in mi je kazal zračno črto od Plešiča v smeri Falskega ribnika. Koča. Pred njo kontrola. Naprej po planinski poti. Po višinomeru je križišče blizu. Matej pravi da njemu manjka še cca 30 višincev. Bo držalo, ker moj očitno kaže preveč. Aha. Tu smo. Malce navzgor in nato dol. Smo že na cesti ob Majlandu. Matjaž je rekel, da je markirano do ribnika. Drži. Markacija levo s ceste. Po njej do ribnika. Nazaj do ceste in naprej v smeri neoznačene poti, nato pa po markacijah do Zgornje brvi. Drugi velblod uprizarja dirkaške izpade. Ne ravno preveč sveži mu sledimo. Pogovarjamo se ali je bolje po cesti ali poti. Na poti je več višincev, po cesti pa se bo dalo vsaj malo teči, čeprav je duhamorna. Odločimo se za cesto. Ni in ni je konca. Nekako se nam ne teče več (drugi velblod je izjema). Ob potoku Matej predlaga da kar tu prečimo po brezpotju proti planinski poti. Še prej pa lahko dotočimo ob potoku. Pijem na kolenih kar iz tolmuna. Janez komentira da končno vidi piti velbloda na Pohorju. Vzpenjamo se. Višje skupina ljudi. Aha. Pot je pred nami. Levo v pričakovanju kontrole. Je že tu. Par besed s pohodniki in nadaljujemo preko Peska do Stolpa. Zadnja kontrola. Samo še po grebenu proti cilju. Tečemo. Nobenemu se ne mudi. Cilj. Aleluja!

Hvala vsem sotrudnikom na trasi za čudovit dan. Drugemu velblodu – Janezu, pa še enemu Janezu, pa Mateju, Tinetu in Darku. In hvala STL in lokalnim organizatorjem za dobro organizirano tekmo. In vsem sotekmovalcem brez katerih ne bi bilo tekmovalnega duha.

Se vidimo na Muti.

[PeterM]

Tudi sam sem bil med privilegiranci, ki smo se v nedeljo podili po bližnji in daljši okolici Rogle. Najprej sem kolebal, a ko me je AVI vprašal kaj mislim o Rogli, nisem dolgo razmišljal. Ujela sva se že na VELT-u. Za aktivno kategorijo sem uspel prepričati še ženo.
Pa je padel krasen družinski izlet. Dan prej sem zbiral kose opreme in vozi miško na Roglo.
Pred tekmo je malo kazalo na meglo, pa sem zgoraj oblekel še eno plast z dolgimi rokavi.
Hitro sem prešvical full, si zavezal trenerko okoli pasu, da je veselo bingljala in gremo. Čreda se je precej polnoštevilna zagnala po brezpotjih proti slapu. Sam ga nisem opazil. Perforiraj in šibaj v breg. Kot zakleto me je doletelo par telefonskih klicov. Nahrbtnik dol, telefon ven, ne morem zdaj ata, šibam. Telefon nazaj, nahrbtnik gor in ponovi vajo. Do Mulejevega vrha in Skrivnega hriba in proti Stari Glažuti smo še močno skupaj. Potem pa smo se malo razvlekli. Na Ribniškem jezeru ni bilo ne duha ne sluha o perforatorju. Do Lovrenškega je bilo lahko, potem pa ob potočku dol, zelo simpatično in prvinsko. Nižje prečenje potoka v živo,
tam sta se znašli še dve pohodnici, ki sta pogumno in z vriskom sledili dobremu zgledu. Kmalu smo bili pri bolnici. Šibaj gor, nekaj nas je odneslo v desno. Vrh ustreza opisu, ni točke. Telefoniram organizatorju. Tudi sedmica manjka, gremo dol. Pri mašin žagi spoznamo zmoto. Sploh nismo bili na Plešiču ampak na sosedovem Lasnu. Ponovi vajo. Najdi Plešič, po Pohorju je šlo ogromno časa in energije, tako pač je. Do konca se je še dogajalo in dehidriralo in malo vleklo, z AVI-jem sva se uspela še nekoliko loviti okoli stolpa. Potem pa krasen iztek po travi, ciljni vzponček in izjemno vzdušje v ciljnem prostoru, stisk roke z AVI-jem. Se mi zdi, da sva se super ujela. Hvala Mateju Jethru, s katerim sva skupaj preživela precejšen del proge. Čestitke Pohorskima velblodoma, ime zavaja, sta vse prej kot spala. Čestitke ostalim štirim, ki ste ob velblodih tako hitro in spretno opravili s progo in vsem ostalim soborcem. In organizatorju. Vsi skupaj smo si napravili praznik. Moj 4. treking. Ampak sem še zelen za to disciplino, da kar šprica. Srečal še Aljo (Še 1 PR), ki je vedno dobre volje in mnogo drugih. In oba člana moštva Mici je zakon. Res sta zakon.
Oboroženi s toliko sveže energije gremo dalje, novim izzivom v naročje. Par kilometrov zračne črte od Mute sem bil rojen. Lahko bi mi bila domača. Se vidimo.

[ZdravkoC]

Odlične zgodbe
Žarko pa je nad vsemi

[gerigre]

Lep pozdrav,
čestitke vsem udeležencem, še posebaj organizatorjem. Zahvala Tini, ki je mene in mojo pasjo spremljevalko pripeljala po aktivni trasi in smo celo dosegle 2.mesto. Brez nje bi se najbrž hitro izgubila, saj je GPS imel Matej, ki je šel na Ultra. Mogoče bi se naslednjič tudi jaz upala podati na 20km, ker je bil Matej medtem izžrban in je na cilju prejel še en GPS Kilometrov se namreč ne bojim, ampak bolj je problem orinetacija.
Super, edino to je problem, ker ni priložen USB kabel, za katerega je potrebno plačati krepkih 45€ (?!) - hm, sej je samo kabel
Tako, da če ima kdo kakšen kabel za prodati ali pa pozna, koga ki ga prodaja, naj me kontaktira na spodnji email, model pa je: eTrex Euro H.
Včeraj sva tudi že izkoristila prvi bon za popust, je prišel prov za nakup novega tekaško-kolesarskega nahrbtnika.
Lp, Maja
maja.ikanovic@gmail.com

[MARDUK]

Živjo!

Vse pohvale organizatorjem za zelo lep treking

Moje mnenje je, da se je v trekingu preveč razmahnila uporaba gps naprav. To ni več tko zanimivo, ko tečeš po gozdu in samo slediš napravici, ki ti kaže pravo smer. Če pa že kdo nujno hoče uporabljati gps naj si koordinate sam izmeri na karti s pomočjo protraktorja. In bo potem sam nase lahko jezen, če bodo podatki preveč odstopali od prizme. Pa bi potem videli kdo ima znanje in moč v orientaciji. Mali namen lige je tudi, da si človek pridobi znanje v orientaciji, da se nauči uporabljati busolo, določit azimut, da zna brati podatke s karte, ekvidistanco, delo s protraktorjem. Da se naučiš logično razmišljat v naravi ne pa slepo sledit elektroniki. No naj še na koncu dodam, da kupim kakšnega ugodnega garmina. Mogoče kdo pozna kakšno trgovino, kjer se ga da nabavit po ugodni ceni.

Lep pozdrav

[ZdravkoC]

Uporaba navigacije je super stvar, itak pa moraš upoštevat še karto, opis poti, upoštevat prepreke v naravi in se odločit za najboljšo varianto.

Bolj me zanima, če lahko v prihodnje računamo, da nam bo Garmin naložil podatke pred vsako tekmo, ali bo to prepuščeno posamezniku?

Tokrat je bilo zanimivo. Jaz in Semjul sva imela vsak svoj FR 305 in njemu je naložil podatke Garmin (minuta dela), meni pa MarkoR prosto po presoji prenosa koordinat v digitalno karto (veliko minut dela in oprema osebni računalnik + znanje).

[Darja]

Se kar strinjam s tem, da je navigacija silno priročna stvar, ampak brez uporabe lastne pameti, karte, trenutnih odločitev glede na teren in izkušenj, je bolj kot ne neuporabna. Tekme kot jih opisuje Marduk morda sodijo že kar med orientacijske. Tudi v treking ligi smo bili priča "hakelcem", ki jih zagotovo ne rešiš z Garminom.

[ZarkoM]

Tekmovalni treking naj bi bil nekakšna tekmovalna različica pohodništva. Orientacijska tekmovanja imajo poudarek na orientaciji. Tam je bistvo v znanju orientacije na terenu in, jasno, tudi fizični pripravljenosti.

Sam vidim cilj tekmovalnega trekinga v tem kako v najkrajšem času obiskati predvidene točke, cilj orientacijskega tekmovanja pa je kako v najkrajšem času poiskati predvidene točke. Majhna, a bistvena razlika.

Nekoč smo se v brege podajali samo karto. Za gibanje po označenih potek še kompasa ne potrebuješ. Ko pa želiš obiskati kakšno manj popularno lokacijo, pa ti orientacijske veščine in pripomočki še kako pridejo prav. In preudaren pohodnik se na turo pripravi še preden se poda nanjo. Glede na izbrano pot razmisli o kartah, kompasu, prehodnosti terena, vremenu, obleki, opremi, hidraciji, hrani, GPS sprejemniku -- skratka o vsem kar mu pomaga doseči njegov cilj -- obiskati vse predvidene točke.

Dejansko razkritje trase tik pred tekmo v trekingu nekako ni usklajeno z filozofijo trekinga. Če bi se sam odločil za podobno (netekmovalno) pot, si gotovo ne bi vzel le pol urce pred odhodom časa za razmislek kako in kaj. po drugi strani pa je nekako treba narediti tekmovanje enako težavno za vse in preprečiti pripravo na tekmo na terenu s preverjanjem proge. Smiseln kompromis je gotovo predstavitev trase 12 ur pred tekmo. Dovolj, da se treker v miru pripravi in razmisli, hkrati pa premalo, da bi izvajal resnejše raziskave na terenu. Osebno se mi zdi prav, da bi bile koordinate kontrolnih točk ali pa -- še bolj pošteno -- karta, ki jo sicer dobimo ob registraciji, objavljena 12 ur pred tekmo. Nato se lahko vsak pripravi, razmisli, uredi navigacijske pripomočke in glavo.

GPS je koristen pripomoček, a le v rokah nekoga, ki ga zna uporabljati. Toda v tem ni nič drugačen od kompasa, karte, sekstanta ... Lahko tudi zavaja. V nedeljo me je (zaradi moje napake) vodil k napačni kontrolni točki. Ko sem opazil napako, pa nam je le zdrava pamet in ostala orientacijska znanja pomagala, da smo napako hitro korigirali. Dejansko pa je večino časa bilj bolj koristen kompas, GPS sprejemnik je pomagal reševati le mikrolokacijske težave.

Praksa, da se v STL razkrijejo namigi o trasi dan prej so po moje v pravi smeri. Sam bi v nasprotju z dilemo GPS sprejemnik da ali ne, bolj razmišljal o tem v kolikšni meri in koliko prej razkriti traso in vsekakor glasoval, da je karta s točkami znana 12 ur pred tekmo. In če bo to vodilo nekoga, da bo na predvečer tekme poklical po telefonu lokalnega kmeta ali oskrbnika koče in ga vprašal za napotek -- tudi prav. Pohodniki počnemo tudi to.

Konec koncev gre za (sicer dirkaško ) pohodništvo in ne za tekmovanje v orientaciji.

[MihaPR]

Še primerjava moje poti, in sicer je rdeča sled posneta z Garmin FR 405, zelena sled je posneta z mobilnim Quo2 programom, naloženim na telefon Omnia (ki ni imel vključenega bolj natančnega načina snemanja GPS signala), modra pa je iz STL internet strani (ne vem točno čigava je).
S klikom se dobi tudi večjo datoteko.

[Rok_E]

Popolnoma se strinjam z Žarkom, trekking liga se vse bolj podobna orientacijskem tekmovanju, vse več je tekem kjer je nujen pripomoček kompas oz. GPS.
Mislim da to ni trekking in izgublja na vrednosti.
Osnove trekinga je lažja orientacija po predvsem markiranih stezah in urejenih poteh, ne pa čez drn in strm.Tudi če bi 12ur prej razkrili progo nebi nič bilo narobe, vsaj nekaj več časa bi bilo za študij le-te.

[klas]

Srednja generacija je doživela vpeljavo GPS-a in pozna samostojno gibanje z ali brez. GPS je vmes postal vsakdanja praksa, kot je danes mobitel ali ura. To je dejstvo in ne moremo zavrteti časa nazaj.
Lahko le obujamo spomine o klasični (romantični) pohodniški orientacistiki.
Spomnim se, kako smo včasih na pustolovskih popotovanjih strmeli v karto in iščoč rešilne bilke natančno pregledovali teren in iskali vse mogoče točke na karti, terenu, naravi, buljili v kompas, maširali po azimutih, spraševali mimoidoče in se pomalem tudi zgubljali in se pri tem zabavali (ker se menda v SLO zaradi majhnosti ne moreš izgubiti). Veselili smo se vsakega zadetka.
In pri tem se zdi, da je GPS danes vse to vendarle nekoliko razvrednotil, pobanalil. Še danes se moja (doživljajev željna) duša težko sprijazni, da mi elektronska puščica v napravici kaže pot do vsake točke, ki si jo zamislim. Haloo!
Ampak tako je, podobno je bilo, ko so "izumili" kompas, pa klasične ure ipd.

Za treking ligo predlagam vsega pomalem, saj se bodo posamezna tekmovanja ščasoma usmerila vsaka v svojo smer in bo za vsakega nekaj.
Pri tem ne moramo upoštevati:
1. kadar je orientacija prelahka, se naš treking sprevrže v klasični kros ali gorski tek in lahko pozabimo na pohodništvo
2. kadar je orientacija pretežka, se naš pohod sprevrže v orientacijsko tekmovanje, nenehno iskanje.

Ker imamo tekov in orientacijskih tekmovanj v SLO že dovolj, treking liga zapolni vmesni segment doživljaskega popotništva, kjer pomeni vsak osvojen cilj svojevrstno doživetje, rešitev še ene ugankice in spoznanje ene nove zgodbe.

[ZarkoM]

Kriterij za izbiro kontrolnih točk tekmovalnega trekinga bi moral biti da je vsaka točka dostopna preko na karti vrisane in v naravi dejansko razpoznavne (pa četudi neoznačene) poti. Tako je dostop zagotovljen vsem pohodnikom.

(Pa s tem zapisom nočem trditi, da na dosedanjih tekmah STL temu ni bilo tako.)

To da je na tekmi dopustno optimirati višince in/ali razdaljo na račun brezpotja ter uporabe orientacijskih pripomočkov in znanj ter hkrati tvegati izgubo časa zaradi napačne odločitve ali napačno ocene prehodnosti terena, pa je tisti čar zaradi katere ima treking liga mikavnost pred gorskimi teki ali krosi, kjer je proga predpisana.