Oj!
Kmalu bom dobil reportazo dolgo dobri 2 uri od ARSa 2003. Če bi jo kdo hotel imeti, naj se javi. Bomo zrihtal.
lp Vid
ZADNJE NOVICE
Zadnje novičke
- 27 Jun 2004, 23:22
#13331
Tukaj imaste 2 del ARSa 2003. Tretji del je še v tisku,a bo kmalu objavljen. Pa prijetno branje.
Pa smo prišli na kraj zločina. Na kraj katerega sem sanjal neštetokrat. Ob prihodu smo se prvo akreditirali. Organizator me je takoj dostavil na sestanek, ostali so pa šli postavljat šotor. Na sestanku sem takoj opazil nekaj znanih obrazov iz taborniških vrst. Velenjčani so se res dobro pripravili in vsak del trase so predstavili in povedali njihove značilnosti. Sestanka je bilo kmalu konec. Ob prihodu smo se spravili spat v naš velik šotor.
Naslednje jutro smo zgodaj vstali. Preverjanje opreme in znanja se je začelo okoli 9.00 zjutraj. Prvo smo morali vso opremo zložiti na mizo. Na srečo nam ni nič manjkalo. Kmalu za tem smo imeli preizkus iz abzajlanja. Ob prihodu nazaj v kamp smo dobili karte v katere smo morali vrisati traso. Mene so določili, da naj traso vrišem, ostali so šli pa kuhat kosilo. Za kosilo smo imeli, kot že zadnjih 14 dni testenine. Razpoloženje v ekipi je bilo res odlično. Po kosilu smo se odpravili nakupovat hrano za na pot. Kupili smo toliko cornijev (enegentske ploščice) da jih še vedno imam doma v omari. Prejšni dan sem ugotovil, da me je moj Zoom (čelna svetilka) zapustil – ni več svetu. Tako sem si moral omisliti novega. Kupil sem si Tikko. Sledila je še zadnja postaja. Kupiti je bilo potrebno močne PVC vreče za ruzake. Bile so kar velik zalogaj, saj smo jih iskali dobro uro po trgovinah. Da se ne bodo zmočili, ko bomo bili v kajaku in na (ob) splavu. Nato smo naredili še okoli 10 krogov po takrat najlepšem kroožišču v Sloveniji J. Uživali smo v tišini, saj drugače je jugici oglašal ležaj. Končno smo prišli nazaj v kamp in počasi začeli pakirat. Takrat smo ugotovili, da bi bilo dobro če bi imeli kakšne zaboje za stvari. Tako sta se Pero in Aljo podala na lov. Kmalu sta prišla z dvema prav ličnima zabojema iz PVC. Za nedoločen čas sta si izposodila iz enega skladišča, kjer jih je bilo mnogo neskončno. V zabojih naj bi shranjevali meso. Ja, sej vem da krasti ni lepo samo dveh zabojev pa ja ne bodo pogrešali.
Nato smo se ponovno lotili kuhanja velikih količin testenin. Večina jih je šla v bokse, da bomo imeli še kaj drugega kot samo razne energentske ploščice. Tako smo skoraj vse spakirali, kolesa odpeljali do tovornjakov od vojske. Večerjo smo imeli v gostilni kjer nas je nagovori podžupan in starešina RJZ. Za večerjo je bilo nekaj (sem že pozabil). Kmalu smo se vrnili nazaj.
Vzdušje v kampu je bilo res odlično. Imeli smo občutek, da skoraj vse poznamo. Kamorkoli si prišel, povsod si bil dobrodošel. Vojaki so lepo razdeljevali pijačo naokoli (propaganda za vojsko), še povabili so nas na šmorn, ki je bil res fantastičen. Ekipa SV je imela s sabo lastnega kuharja. Hrane in pijače so imeli v izobilju.Večer se je prevesil že v noč in počasi je bilo treba iti spat, da se dobro naspimo za veliki dan. Ponoči je dež močno padal. Vsi smo želeli da bo ponehal in naše prošnje so bile uslišane..
Vstanemo okoli šeste ure. Dež je prenehal padati. Zaboje in ostalo opremo odnesemo na dogovorjeno mesto. Šli smo še pojest ostale testenine, ki so ostale od večerje. Plavutke in opremo za plavanje pa odnesemo k jezeru.
Od petka zjutraj naprej je bil šef ekipe Pero. Ponavadi je on vodja ekipe na raznih orientacijah. Ima občutek za orientacijo, ker je zelo pomembno
Ob osmih se počasi odpravimo proti centru Velenja, kjer je simbolični štart. No, ta štart sem zamudil, ker me je mati narava zadrževala. Tako tudi nisem prisoten na skupinski sliki. Vsaj moj ruzak je, če ne drugega. Nato smo se odpravili na pravi štart. Celo pot je malo je rosilo, tako da nismo vedeli ali se bo ulilo ali ne. Pred štartom je kar veliko število tekmovalcev skočilo v kakšno gostilno na WC. Na štartu smo se vsi postavili v dolgo vrsto, kjer smo čakali v nizki preži, kdaj bo rog zadonel. 3....2....1 in štart je uspel.
lp Vid
Pa smo prišli na kraj zločina. Na kraj katerega sem sanjal neštetokrat. Ob prihodu smo se prvo akreditirali. Organizator me je takoj dostavil na sestanek, ostali so pa šli postavljat šotor. Na sestanku sem takoj opazil nekaj znanih obrazov iz taborniških vrst. Velenjčani so se res dobro pripravili in vsak del trase so predstavili in povedali njihove značilnosti. Sestanka je bilo kmalu konec. Ob prihodu smo se spravili spat v naš velik šotor.
Naslednje jutro smo zgodaj vstali. Preverjanje opreme in znanja se je začelo okoli 9.00 zjutraj. Prvo smo morali vso opremo zložiti na mizo. Na srečo nam ni nič manjkalo. Kmalu za tem smo imeli preizkus iz abzajlanja. Ob prihodu nazaj v kamp smo dobili karte v katere smo morali vrisati traso. Mene so določili, da naj traso vrišem, ostali so šli pa kuhat kosilo. Za kosilo smo imeli, kot že zadnjih 14 dni testenine. Razpoloženje v ekipi je bilo res odlično. Po kosilu smo se odpravili nakupovat hrano za na pot. Kupili smo toliko cornijev (enegentske ploščice) da jih še vedno imam doma v omari. Prejšni dan sem ugotovil, da me je moj Zoom (čelna svetilka) zapustil – ni več svetu. Tako sem si moral omisliti novega. Kupil sem si Tikko. Sledila je še zadnja postaja. Kupiti je bilo potrebno močne PVC vreče za ruzake. Bile so kar velik zalogaj, saj smo jih iskali dobro uro po trgovinah. Da se ne bodo zmočili, ko bomo bili v kajaku in na (ob) splavu. Nato smo naredili še okoli 10 krogov po takrat najlepšem kroožišču v Sloveniji J. Uživali smo v tišini, saj drugače je jugici oglašal ležaj. Končno smo prišli nazaj v kamp in počasi začeli pakirat. Takrat smo ugotovili, da bi bilo dobro če bi imeli kakšne zaboje za stvari. Tako sta se Pero in Aljo podala na lov. Kmalu sta prišla z dvema prav ličnima zabojema iz PVC. Za nedoločen čas sta si izposodila iz enega skladišča, kjer jih je bilo mnogo neskončno. V zabojih naj bi shranjevali meso. Ja, sej vem da krasti ni lepo samo dveh zabojev pa ja ne bodo pogrešali.
Nato smo se ponovno lotili kuhanja velikih količin testenin. Večina jih je šla v bokse, da bomo imeli še kaj drugega kot samo razne energentske ploščice. Tako smo skoraj vse spakirali, kolesa odpeljali do tovornjakov od vojske. Večerjo smo imeli v gostilni kjer nas je nagovori podžupan in starešina RJZ. Za večerjo je bilo nekaj (sem že pozabil). Kmalu smo se vrnili nazaj.
Vzdušje v kampu je bilo res odlično. Imeli smo občutek, da skoraj vse poznamo. Kamorkoli si prišel, povsod si bil dobrodošel. Vojaki so lepo razdeljevali pijačo naokoli (propaganda za vojsko), še povabili so nas na šmorn, ki je bil res fantastičen. Ekipa SV je imela s sabo lastnega kuharja. Hrane in pijače so imeli v izobilju.Večer se je prevesil že v noč in počasi je bilo treba iti spat, da se dobro naspimo za veliki dan. Ponoči je dež močno padal. Vsi smo želeli da bo ponehal in naše prošnje so bile uslišane..
Vstanemo okoli šeste ure. Dež je prenehal padati. Zaboje in ostalo opremo odnesemo na dogovorjeno mesto. Šli smo še pojest ostale testenine, ki so ostale od večerje. Plavutke in opremo za plavanje pa odnesemo k jezeru.
Od petka zjutraj naprej je bil šef ekipe Pero. Ponavadi je on vodja ekipe na raznih orientacijah. Ima občutek za orientacijo, ker je zelo pomembno
Ob osmih se počasi odpravimo proti centru Velenja, kjer je simbolični štart. No, ta štart sem zamudil, ker me je mati narava zadrževala. Tako tudi nisem prisoten na skupinski sliki. Vsaj moj ruzak je, če ne drugega. Nato smo se odpravili na pravi štart. Celo pot je malo je rosilo, tako da nismo vedeli ali se bo ulilo ali ne. Pred štartom je kar veliko število tekmovalcev skočilo v kakšno gostilno na WC. Na štartu smo se vsi postavili v dolgo vrsto, kjer smo čakali v nizki preži, kdaj bo rog zadonel. 3....2....1 in štart je uspel.
lp Vid
- 28 Jun 2004, 10:37
#13353
Evo mene.
Preživel sem, so pa noge v hudo slabem stanju. Sem moral dames doma ostati, saj se še do računalnika komaj privlečem. Ful se mi je vnela pokostnica, kar se je začelo že v soboto zjutraj (ob kakšnih štirih) in me je potem vedno bolj bolela do konca, danes pa niti stopit ne morem na nogo. Pa še pri kolenu me nekaj ful boli, pa noge imam tako otekle, da itak nobenih čevljev ne morem gor dat.
Bilo je pa res noro. Za skrajšano progo (s CP14 je bila opcija skrajšati progo na CP17 in s tem hodit kakšnih 7 ur manj) smo rabili 50 ur in pol. V tem času smo spali 1 uro in pol drugo noč, drugače pa smo bili non-stop na nogah.
Bom sestavil skupaj en podrobnejši opis dogajanja. Upam, da še danes.
Preživel sem, so pa noge v hudo slabem stanju. Sem moral dames doma ostati, saj se še do računalnika komaj privlečem. Ful se mi je vnela pokostnica, kar se je začelo že v soboto zjutraj (ob kakšnih štirih) in me je potem vedno bolj bolela do konca, danes pa niti stopit ne morem na nogo. Pa še pri kolenu me nekaj ful boli, pa noge imam tako otekle, da itak nobenih čevljev ne morem gor dat.
Bilo je pa res noro. Za skrajšano progo (s CP14 je bila opcija skrajšati progo na CP17 in s tem hodit kakšnih 7 ur manj) smo rabili 50 ur in pol. V tem času smo spali 1 uro in pol drugo noč, drugače pa smo bili non-stop na nogah.
Bom sestavil skupaj en podrobnejši opis dogajanja. Upam, da še danes.
- 28 Jun 2004, 11:11
#13360
Bravo, res ste face da ste tole preživeli. 
Ko sem v soboto plaval proti Vršiču sem pomislil na vas, v kaj se boste pa preoblekli, ko tako ščije in imaš še rezervo mokro.
Verjetno je bila v petek podhladitev največja ovira.
Praviš ura in pol spanca, vsaka vam čast.
Boš moral eno predavanje nardit.
Za drugo leto pa ena ekipa TF.
lp Yogo
Ko sem v soboto plaval proti Vršiču sem pomislil na vas, v kaj se boste pa preoblekli, ko tako ščije in imaš še rezervo mokro.
Verjetno je bila v petek podhladitev največja ovira.
Praviš ura in pol spanca, vsaka vam čast.
Boš moral eno predavanje nardit.
Za drugo leto pa ena ekipa TF.
lp Yogo
- 28 Jun 2004, 11:28
#13363
Za predavanje načeloma ni problema, vendar glede na pomanjkanje kakršnegakoli dokaznega gradiva (za fotografiranje ni bilo časa - pa itak nisem imel fotoaparata s sabo - pa tudi, če bi ga imel ne bi preživel tistega zlivanja z neba v petek), bo še najbolj enostavno na kašni Ani ali Lizi.
- 28 Jun 2004, 11:34
#13365
Bravo Matevž in vsi, ki ste se trudili ta vikend. smo mislili na vas med tekom na Vršič in med drugimi hudimi napori na pikniku (hrana, pijača, pijača, šport, pijača, ...)
res ste face!!! za analizo se pa tudi jaz toplo priporočam
res ste face!!! za analizo se pa tudi jaz toplo priporočam
- 28 Jun 2004, 14:53
#13400
Tukaj imate tretji del ARS 2003:
Vse ekipe smo se podale v »dir«. Plavanje je sledilo po dobrih 2 kilometrih. Večino časa smo tekli (pogovorni tek). Prišli smo do plavutk, opremo odložili in se pognali v vodo. Voda je bila prijetno topla (okoli 24 stopinj). Plavalni del je bil dolg slabe 3000m. Za Ano in mene je to predstavljalo bolj releksacijo kot kaj drugega, a ne za dolgo. Malo pred polovico proge so Aljaža prijeli krči. Posledica nepravilnega plavanja in premalo treninga. Takrat sva z Ano stopila v akcijo. Aljaža sva obrnila na hrbet in ga je prijel pod pazduho, da sva ga lahko potiskala naprej. Če ne bi imela dihalk od plavutkanja s sabo, bi dosti težje plavala, saj ti omogoča da lahko imaš glavo skoz pod vodo (link). Hitrost plavanja se ni bistveno zmanjšala, samo organizatorji in prostovoljci na progi so malo čudno gledali. Aljaž se je tako lepo imel, da je skoraj zaspal. Bi mu z veseljem dal takrat eno lekcijo tunkanja. Končno smo prišli do konca. Vsi okoli tebe te spodbujajo in vpijejo. Res lep občutek. Hitro smo se šli preoblečt in šli naprej. Taktika je bila, da po ravnini in klancih navzdol tečemo. Kmau za tem je začelo močno padati. Na srečo je trajalo samo kakšnih 15 min. A dovolj da smo bli ponovno mokri. Naš naslednji cilj je bila Škalska Cirkovca. Tam smo morali poiskati vhod v Hudo luknjo. Veliko ekip je vhod zgrešilo in so šle na izhod, kar jim je zagotovo vzelo 45 min. Imeli smo srečo, ker je Ana že enkrat dolgo tega jamarila notri in je približno vedela kam moramo iti. Jamarstvo je bil poseben šok zame. V jami dolgi 3km smo doživeli čisto vse, kar lahko v jami doživiš. Že sam vhod je tak kot če bi šel po kanalizacijskem jašku, takoj zatem moraš iti na kolena, ker je strop visok slab meter. Strop je postal malo višji, a nas blato že vabi. V blatu sem bil do gležnjev. Med tem smo morali v jami poiskati 4 kontrolne točke. Na polovici jame, ker smo že vsi do vratu blatni nas čaka voda. Pot je vodila skozi sifon, ki ga sproti praznijo, da se voda ne nabere. Tako smo sem stopil na desko, ki je bila nad vodo in se takoj pogreznila za 10cm pod vodo. Z ruzakom na hrbtu skozi sifon je nemogoče iti. Tako je tudi malo ruzak plaval na vodi. Takoj po sifonu nas je čakal “tobogan”. To pomeni, da je luknja tako majhna da je nemogoče jo iti skoznjo, če nisi vodoravno in primeš za letve na katerih ležiš in se povlečeš naprej. Po jami nisi vedel ali naj ruzak potiskaš pred sabo ali ga za sabo vlečeš, kajti na hrbtu ga je skoraj nemogoče imeti. Perotu je svetilka pokvarila, Aljažu so se pa spraznile baterije J. Končno smo prišli do dela, kjer so malo večje sobane in smo korah pospešili. Na koncu nas je še čakalo abzajlanje dobrih 20m. Namesto statične vrvi so imeli dinamično, kar je zadevo še bolj otežilo. Z gri-griji ni priporočljivo ze abzajlat na dinamika ker skoz malo gor in dol skačeš, še posebno če nisi navajen se z gri-griji se spuščat, kar mi zagotovo nismo bili. Končno smo zagledali dnevno svetlobo in vsi polni optimizma smo šli naprej. Seveda so nas še prej morali poslikat.
Naslednji KT je bil na Graški gori, kjer so nas čakala kolesa. Po poti smo se malo očistili iz posušili. Na Graški gori smo se malo preoblekli in podali na kolesa. Takrat nam je zelo lepo kazalo. Bili smo okoli 15 mesta od 29 ekip. Takoj na začetku je sledil sput, ki je bil odliča potka. Žal sem samo jaz tam užival (imam največ izkušenj na kolesu, s takimi potkami), kajti Aljaž je padal in si poškodoval gleženj, ki je bil tudi usoden za naš odstop naslednji dan. Ta spust ni trajal dolgo, saj se je kmalu prevesil v klanec. Ob iskanju poti so nas VAPOTI (vaški posebneži) napotili na napačno pot (vedoč). Kmalu smo ugotovili in se obrnili nazaj. Pot je postajala vedno bolj strma in nevozna. Na koncu smo morali kolesa potiskati po gozdni vlaki. Po osmih urah smo prišli v Topolščico, kjer so nas čakali boksi. Takoj smo navalili na naše testenine. Druge ekipo so si kuhale juhice itd. Umazane čevlje sem spravil v boks in vzel gojzarje in jih privezal na ruzak (imam SPD za kolo). Saj nas je še čakalo kar nekaj km in višinskim metrov kolesa. Človek bi pričakoval, da bo večino časa kolesaril v breg. To so bile samo pobožne sanje, saj smo kar veliko hodili. Od takrat naprej se je začel pravi pekel. Takoj na začetku smo iskali z drugimi ekipami pravo pot. Nato strmina. Večino poti navzogr smo ponovno potiskali kolesa.Gotovo smo potiskali vsaj 500 višinskih metrov od kakšnih 1000m. Ko je bila cesta lepa in je šla v breg sta Aljaž in Pero vlekla Ano, da smo šli hitreje. Vru smo privezali na okvir od Aninega kolesa in na Perotovega in Aljaževega, da sta jo lahko vlekla. Ravno v takih situacijah spoznaš moč besed (“Ekipa je tako močna, kot je njen najšibkejši člen!”). Šli smo mimo Andrejevega doma na Slemenu. Cilj je bil Dom na Smrekovcu. Ura je kazala ena ponoči. Kolesa smo odložili in se odpravili naprej peš, do Petelinjeka.
V nahrbtiku sem imel camelbag – kamelo, ki drži 4 litre. Notri sem imel en nagravžen napitek, tako ga vsaj nisem preveč pilJ. Bili so pa notri razni vitamini. Minerali, sladkorji…
Tukaj nas je sreča zapustila. Kmalu ko smo se začeli spuščati navzdol po brezpotju, je Aljaža začel boleti gleženj. Skoz se je neki pizd… na Perota kje hodijmo itd. Pero in jaz sva hodila nekoliko naprej, Ana in Aljaž pa sta hodila skupaj. Ana je morala skoz poslušat Aljaževo stokanje. Po ne vem kolkem času smo se ustavili in smo tuhtali kje smo. Koliko imamo še do cest, ki jo iščemo? Kako bi nam takrat prišel višinomer. Tako smo se ob 4 zjutraj odločili, da gremo za eno uro spat. Ko se bo zdanilo pa bomo videli malo več. Vsi smo se lepo zabubili v astrofolije in hitro zaspali. Malo po peti sem vstal in zbudil ostale. Ugotovili smo, da je bia cesta samo okoli 40m nižje od nas. Malo smo bili jezni, a kaj moremo. Šli smo hitro naprej. Aljaž je bil dosti bolje. Pot nas je vodila po panoramski cesti nad Logarsko dolino. Vlekla se je kot hudič. Prepešačiti je bilo potrebno 20km po lepi makadamski cesti do Sv. Duha na Logarsko. Tukaj smo prehiteli kar nekaj ekip. Na poti si tudi opazil razne klice matere narave od sotekmovalcev J.Kako bi bilo lepo, če bi tukaj kolesarili smo si mislili. Nekje na sredini poti sem imel krizo. Začeli smo me boleti podplati, imam platfus. Tako me je bolelo-peklo, da sem imel solze v očeh. Vsak, ki me je kaj vprašal sem ga grdo pogledal, da se je kar ustrašil. Kmalu pred Sv. Duhom nam je vsem zmanjkalo vode. Sonce pa je kar lepo pripekalo. Tako da smo imeli jezike že čisto na tleh. Po Prihodu na Duha smo se odločili, da bomo malo krajšali pot in ne bomo šli po cesti. Tako nam bodo podplati hvaležni. Šli smo po taki strmini, kot bi šel naravnost dol s Šmrne gore oz. Za tiste ki živite v MB naravnost dol iz Piramide. V Logarski smo se ustavili pri prvi kmetiji. Takoj sem šel do gospe in jo vprašal:”Kje je voda?” Še prosim nisem reke. Tega se takrat sploh nisem zavedal. So mi ostali povedali. Končno smo prispeli malo čez 13 uro na Penzijona na razpotju v Logarski. Bili smo čisto out. Prišli smo prepozno, da bi se odpravili v Kamniške. Tako smo se napotili v šotor, kjer smo spali nekaj ur. Seveda pred tem, na veliko jedli in pili. Pogovarjali smo se tudi z drugimi ekipami. Večina ekip je v Logarski odstopilo, ali zaradi poškodb ali utrujenosti. Po kratkem in sladkem spancu, so nas prepričali, da nadaljujemo naprej. Po takih naporih ti je že skoraj vseeno kaj počneš. Tako sem jaz štartal kakšno uro pred ostalo trojico. Šel sem še pogledat tabornike iz rodu Sivega volka, ki so taborili v bližini. Gojzarje sem zamenjal za moje tekaške copate. Kakšen božanski občutek je to. Noge bi kar letele in vse je tako lepo mehko. Kmalu me dohitijo. Ana je malo jezna name, ker nisem pospravil svojih stvari, ups. Tako smo maširali skupaj do Igle. Do igle smo imeli kakšnih 17km asvalta.
Ekpe, ki so šle po začrtani progi jih je pot vodila čez Okrešelj, na Korošico do Igle.
Aljaža je ponovno začel matrati gleženj. To pa ni bila spodbudan novica za nas. Abzajlanje s Igle je bil pravi užitek. 80m supsta mmmm. Pred spustom smo dali še en kratek intervju Petru Vrčkovniku (dirkektor dirke). Zraven sem pa mu še dal malo lekcije iz snemanja. Ni vedel kje ima razne efekte in nočno snemanje. Jaz za sem kamaro poznal, ker ima bratranec čisto tako. To bo treba še kdaj ponovit. Konec spusta je bil v strugi Savinje. Če si imel srečo nisi pristal v vodi. Ana in jaz sva se sezula in se na drugi strani ponovno obula. Pero je šel kar obut v vodo. Je reku, da je pozabu dat dol superge. Aljaž je pa nerodno pristal v Savinji. Od takrat dalje je komaj hodil. Premišljevali smo ali odnehamo ali gremo naprej po cesti. Spoznali smo, da je konec z nami. Tako smo organizatorja seznaili, da odstopamo od tekme in ob enem zaprosili, če bi nas lahko zapeljal s kombijem v Kamp Savinja, kamor so bili tudi sami namenjeni. Po dokaj dinamični voznji Petra V. smo končno prišli do kampa, kjer smo šli naravnost spat. Pred spanjem smo se pošpricali s sprejem za krče.
Drugače pa je pot vodila od Igle, naprej na kočo na Loki in naprej do koče na Travniku, preko Ljubnega do Kampa Savinja.
Zgodaj zjutraj so prišli Angleži in ostale ekipe. Mi smo lepo spali do devetih. Počasi smo se zbudili. Hoteli smo vstati a ni šlo. Čisto vse mišiče smo čutili. Do stranišča, ki je bil okoli 20m stran smo potrebovali 5 minut. Vse se je odvijalo v počasnem posnetku. Počasi smo telespa spet ogreli na delavno temperaturo. Tako smo izven konkurence nadaljevali tekmo. Sledilo je splavarjnej. S štirimi avtomobilskimi zračnicami smo naredili splav. Seveda smo mu dodali jambor in jadro. Čeprav nam ni kaj dosti koristil, a zabavili smo se, kar je važno. Edino Aljaž ni imel neoprena, tako da je bil večino časa na splavu. Ostali smo pa hodili. Na žalost je bilo premalo padavin da bi tudi mi uživali ob splavu. Nahrbtnike smo dali v vreče in zavezali z vezicami (plastične lisice). Na polovici proge smo videli da imamo vodo tudi v vrečkar, za katere smo mislili da so tako nepremočjive. No, vsaj žehto smo imeli in tako smo oprali ruzake od umazane jame. Tako je Ani očistila (Savinja) tudi GSM, ki na srečo je kasneje delal. Voda je vedno bolj postajala mrzla in počasi nas je začelo zebsti. Pripeljali smo se do kajakov, ki so nas čakali pri Nazarjih. Kanuji so bili “sit on top”. Opremo smo si privezali za hrbtom in odveslali do Letuša. Vožnja je bila zelo prijetna in sproščujoča. Brzice so bile tudi kar fletne. Od Letuša smo imeli dobra 2km pešačenja do koles. Neoprenov si z Ano nisva slekla. Imela sva šortyja (kratke hlače, kratki rokavi). Prišli smo vsi veseli do koles. Ana je slekla zgornji del, jaz pa sem še vedno bil oblečen. Na mojo srečo je bilo malo oblačno tako da se sonce ni prikazalo, drugače bi pa bil pečen v neoprenu.
Do cilja smo imeli še zares malo, samo čez ene majhne kuclje. Tako smo samo mislili. Na karti 1:50.000 ni bilo dobro razvidno kakšni so te kuclji. Naredili smo se kakšnih 200 višinskih metrov. Že misliš da si na vrhu, ponovno te čaka novi kucelj. Prav mučno je bilo. Šli smo kot polži, cesta se pa mi je zdela tako dolga in strma, kot da bi šel na Dražgoše.
Končno smo prikolesarili na vrh in sledil je seveda spust. Bila je kar vratolomna vožnja, Pero je celo en ovinek zgrešil in zapeljal na njivo. Še sreča da ni bil gozd, ker bi se malo drugače končalo. Tako se je uradni del naše pustolovščine bližal koncu. Na cilju so nam dali šampanjec in smo ga seveda stresli in špricali naokoli J. Takoj smo rekli, da naslednje leto gremo ponovno.
Počasi smo prispeli do našega šotora. Takoj za tem smo se šli tuširat. Pred tuši je sedela Tadeja (GRS Celje) in čakala na zdravnika, da ji oskrbi žulje. Saj je bila prilepljena na ploščice od tekočine od žuljev. Do večera smo vse pospravili in spakirali. Zvečer je sledila svečana razglasitev in podelitev nagrad. Vse ekipe so dobile diplomo za sodelovanje. Prve tri ekipe so pa dobile še bogate nagrade. Prva nagrada je bila vredna okoli 1500 evrov.
Tako smo se vsi polni vtisov podali še na vožnjo proti domu. Iz Velenja smo krenili okoli 23 ure. Takrat pa so nam želodci sporočili da bi tudi oni kaj imeli. Tako se je začelo iskanje kakšne gostilne ali picerije, ki bi bila odprata v nedeljo zvečer. Končno smo našli v Trzinu eno picerijo in se lepo najdeli. Tako smo se ponovno podali naprej. Čakalo nas je novo presenečenje. Počila nam je guma. Tukaj se je pojvail problem. Pero je seveda imel gumo, a le ta je bila prazna. Tako smo morali ob enih ponoči štopati. Imeli smo srečo, da smo dobili hitro štop. Perota je zapeljal na Petrol v Bežigrad in nazaj. Čakali smo ga slabo uro. Tako sem domov prišel okoli treh zjutaj. Ni kaj pustolovščina in pol.
Boljše ekipe ne bi mogel sestaviti. Hvala vsem, ki so nam posodili opremo in nas spodbujali. ARS je tekma življenja in sodelovanja. Če ni sodelovanja ni rezultatov.
KONEC
Zmoreš? Si prepričan? Pridi in poizkusti!
To je to.
Lp Vid
Vse ekipe smo se podale v »dir«. Plavanje je sledilo po dobrih 2 kilometrih. Večino časa smo tekli (pogovorni tek). Prišli smo do plavutk, opremo odložili in se pognali v vodo. Voda je bila prijetno topla (okoli 24 stopinj). Plavalni del je bil dolg slabe 3000m. Za Ano in mene je to predstavljalo bolj releksacijo kot kaj drugega, a ne za dolgo. Malo pred polovico proge so Aljaža prijeli krči. Posledica nepravilnega plavanja in premalo treninga. Takrat sva z Ano stopila v akcijo. Aljaža sva obrnila na hrbet in ga je prijel pod pazduho, da sva ga lahko potiskala naprej. Če ne bi imela dihalk od plavutkanja s sabo, bi dosti težje plavala, saj ti omogoča da lahko imaš glavo skoz pod vodo (link). Hitrost plavanja se ni bistveno zmanjšala, samo organizatorji in prostovoljci na progi so malo čudno gledali. Aljaž se je tako lepo imel, da je skoraj zaspal. Bi mu z veseljem dal takrat eno lekcijo tunkanja. Končno smo prišli do konca. Vsi okoli tebe te spodbujajo in vpijejo. Res lep občutek. Hitro smo se šli preoblečt in šli naprej. Taktika je bila, da po ravnini in klancih navzdol tečemo. Kmau za tem je začelo močno padati. Na srečo je trajalo samo kakšnih 15 min. A dovolj da smo bli ponovno mokri. Naš naslednji cilj je bila Škalska Cirkovca. Tam smo morali poiskati vhod v Hudo luknjo. Veliko ekip je vhod zgrešilo in so šle na izhod, kar jim je zagotovo vzelo 45 min. Imeli smo srečo, ker je Ana že enkrat dolgo tega jamarila notri in je približno vedela kam moramo iti. Jamarstvo je bil poseben šok zame. V jami dolgi 3km smo doživeli čisto vse, kar lahko v jami doživiš. Že sam vhod je tak kot če bi šel po kanalizacijskem jašku, takoj zatem moraš iti na kolena, ker je strop visok slab meter. Strop je postal malo višji, a nas blato že vabi. V blatu sem bil do gležnjev. Med tem smo morali v jami poiskati 4 kontrolne točke. Na polovici jame, ker smo že vsi do vratu blatni nas čaka voda. Pot je vodila skozi sifon, ki ga sproti praznijo, da se voda ne nabere. Tako smo sem stopil na desko, ki je bila nad vodo in se takoj pogreznila za 10cm pod vodo. Z ruzakom na hrbtu skozi sifon je nemogoče iti. Tako je tudi malo ruzak plaval na vodi. Takoj po sifonu nas je čakal “tobogan”. To pomeni, da je luknja tako majhna da je nemogoče jo iti skoznjo, če nisi vodoravno in primeš za letve na katerih ležiš in se povlečeš naprej. Po jami nisi vedel ali naj ruzak potiskaš pred sabo ali ga za sabo vlečeš, kajti na hrbtu ga je skoraj nemogoče imeti. Perotu je svetilka pokvarila, Aljažu so se pa spraznile baterije J. Končno smo prišli do dela, kjer so malo večje sobane in smo korah pospešili. Na koncu nas je še čakalo abzajlanje dobrih 20m. Namesto statične vrvi so imeli dinamično, kar je zadevo še bolj otežilo. Z gri-griji ni priporočljivo ze abzajlat na dinamika ker skoz malo gor in dol skačeš, še posebno če nisi navajen se z gri-griji se spuščat, kar mi zagotovo nismo bili. Končno smo zagledali dnevno svetlobo in vsi polni optimizma smo šli naprej. Seveda so nas še prej morali poslikat.
Naslednji KT je bil na Graški gori, kjer so nas čakala kolesa. Po poti smo se malo očistili iz posušili. Na Graški gori smo se malo preoblekli in podali na kolesa. Takrat nam je zelo lepo kazalo. Bili smo okoli 15 mesta od 29 ekip. Takoj na začetku je sledil sput, ki je bil odliča potka. Žal sem samo jaz tam užival (imam največ izkušenj na kolesu, s takimi potkami), kajti Aljaž je padal in si poškodoval gleženj, ki je bil tudi usoden za naš odstop naslednji dan. Ta spust ni trajal dolgo, saj se je kmalu prevesil v klanec. Ob iskanju poti so nas VAPOTI (vaški posebneži) napotili na napačno pot (vedoč). Kmalu smo ugotovili in se obrnili nazaj. Pot je postajala vedno bolj strma in nevozna. Na koncu smo morali kolesa potiskati po gozdni vlaki. Po osmih urah smo prišli v Topolščico, kjer so nas čakali boksi. Takoj smo navalili na naše testenine. Druge ekipo so si kuhale juhice itd. Umazane čevlje sem spravil v boks in vzel gojzarje in jih privezal na ruzak (imam SPD za kolo). Saj nas je še čakalo kar nekaj km in višinskim metrov kolesa. Človek bi pričakoval, da bo večino časa kolesaril v breg. To so bile samo pobožne sanje, saj smo kar veliko hodili. Od takrat naprej se je začel pravi pekel. Takoj na začetku smo iskali z drugimi ekipami pravo pot. Nato strmina. Večino poti navzogr smo ponovno potiskali kolesa.Gotovo smo potiskali vsaj 500 višinskih metrov od kakšnih 1000m. Ko je bila cesta lepa in je šla v breg sta Aljaž in Pero vlekla Ano, da smo šli hitreje. Vru smo privezali na okvir od Aninega kolesa in na Perotovega in Aljaževega, da sta jo lahko vlekla. Ravno v takih situacijah spoznaš moč besed (“Ekipa je tako močna, kot je njen najšibkejši člen!”). Šli smo mimo Andrejevega doma na Slemenu. Cilj je bil Dom na Smrekovcu. Ura je kazala ena ponoči. Kolesa smo odložili in se odpravili naprej peš, do Petelinjeka.
V nahrbtiku sem imel camelbag – kamelo, ki drži 4 litre. Notri sem imel en nagravžen napitek, tako ga vsaj nisem preveč pilJ. Bili so pa notri razni vitamini. Minerali, sladkorji…
Tukaj nas je sreča zapustila. Kmalu ko smo se začeli spuščati navzdol po brezpotju, je Aljaža začel boleti gleženj. Skoz se je neki pizd… na Perota kje hodijmo itd. Pero in jaz sva hodila nekoliko naprej, Ana in Aljaž pa sta hodila skupaj. Ana je morala skoz poslušat Aljaževo stokanje. Po ne vem kolkem času smo se ustavili in smo tuhtali kje smo. Koliko imamo še do cest, ki jo iščemo? Kako bi nam takrat prišel višinomer. Tako smo se ob 4 zjutraj odločili, da gremo za eno uro spat. Ko se bo zdanilo pa bomo videli malo več. Vsi smo se lepo zabubili v astrofolije in hitro zaspali. Malo po peti sem vstal in zbudil ostale. Ugotovili smo, da je bia cesta samo okoli 40m nižje od nas. Malo smo bili jezni, a kaj moremo. Šli smo hitro naprej. Aljaž je bil dosti bolje. Pot nas je vodila po panoramski cesti nad Logarsko dolino. Vlekla se je kot hudič. Prepešačiti je bilo potrebno 20km po lepi makadamski cesti do Sv. Duha na Logarsko. Tukaj smo prehiteli kar nekaj ekip. Na poti si tudi opazil razne klice matere narave od sotekmovalcev J.Kako bi bilo lepo, če bi tukaj kolesarili smo si mislili. Nekje na sredini poti sem imel krizo. Začeli smo me boleti podplati, imam platfus. Tako me je bolelo-peklo, da sem imel solze v očeh. Vsak, ki me je kaj vprašal sem ga grdo pogledal, da se je kar ustrašil. Kmalu pred Sv. Duhom nam je vsem zmanjkalo vode. Sonce pa je kar lepo pripekalo. Tako da smo imeli jezike že čisto na tleh. Po Prihodu na Duha smo se odločili, da bomo malo krajšali pot in ne bomo šli po cesti. Tako nam bodo podplati hvaležni. Šli smo po taki strmini, kot bi šel naravnost dol s Šmrne gore oz. Za tiste ki živite v MB naravnost dol iz Piramide. V Logarski smo se ustavili pri prvi kmetiji. Takoj sem šel do gospe in jo vprašal:”Kje je voda?” Še prosim nisem reke. Tega se takrat sploh nisem zavedal. So mi ostali povedali. Končno smo prispeli malo čez 13 uro na Penzijona na razpotju v Logarski. Bili smo čisto out. Prišli smo prepozno, da bi se odpravili v Kamniške. Tako smo se napotili v šotor, kjer smo spali nekaj ur. Seveda pred tem, na veliko jedli in pili. Pogovarjali smo se tudi z drugimi ekipami. Večina ekip je v Logarski odstopilo, ali zaradi poškodb ali utrujenosti. Po kratkem in sladkem spancu, so nas prepričali, da nadaljujemo naprej. Po takih naporih ti je že skoraj vseeno kaj počneš. Tako sem jaz štartal kakšno uro pred ostalo trojico. Šel sem še pogledat tabornike iz rodu Sivega volka, ki so taborili v bližini. Gojzarje sem zamenjal za moje tekaške copate. Kakšen božanski občutek je to. Noge bi kar letele in vse je tako lepo mehko. Kmalu me dohitijo. Ana je malo jezna name, ker nisem pospravil svojih stvari, ups. Tako smo maširali skupaj do Igle. Do igle smo imeli kakšnih 17km asvalta.
Ekpe, ki so šle po začrtani progi jih je pot vodila čez Okrešelj, na Korošico do Igle.
Aljaža je ponovno začel matrati gleženj. To pa ni bila spodbudan novica za nas. Abzajlanje s Igle je bil pravi užitek. 80m supsta mmmm. Pred spustom smo dali še en kratek intervju Petru Vrčkovniku (dirkektor dirke). Zraven sem pa mu še dal malo lekcije iz snemanja. Ni vedel kje ima razne efekte in nočno snemanje. Jaz za sem kamaro poznal, ker ima bratranec čisto tako. To bo treba še kdaj ponovit. Konec spusta je bil v strugi Savinje. Če si imel srečo nisi pristal v vodi. Ana in jaz sva se sezula in se na drugi strani ponovno obula. Pero je šel kar obut v vodo. Je reku, da je pozabu dat dol superge. Aljaž je pa nerodno pristal v Savinji. Od takrat dalje je komaj hodil. Premišljevali smo ali odnehamo ali gremo naprej po cesti. Spoznali smo, da je konec z nami. Tako smo organizatorja seznaili, da odstopamo od tekme in ob enem zaprosili, če bi nas lahko zapeljal s kombijem v Kamp Savinja, kamor so bili tudi sami namenjeni. Po dokaj dinamični voznji Petra V. smo končno prišli do kampa, kjer smo šli naravnost spat. Pred spanjem smo se pošpricali s sprejem za krče.
Drugače pa je pot vodila od Igle, naprej na kočo na Loki in naprej do koče na Travniku, preko Ljubnega do Kampa Savinja.
Zgodaj zjutraj so prišli Angleži in ostale ekipe. Mi smo lepo spali do devetih. Počasi smo se zbudili. Hoteli smo vstati a ni šlo. Čisto vse mišiče smo čutili. Do stranišča, ki je bil okoli 20m stran smo potrebovali 5 minut. Vse se je odvijalo v počasnem posnetku. Počasi smo telespa spet ogreli na delavno temperaturo. Tako smo izven konkurence nadaljevali tekmo. Sledilo je splavarjnej. S štirimi avtomobilskimi zračnicami smo naredili splav. Seveda smo mu dodali jambor in jadro. Čeprav nam ni kaj dosti koristil, a zabavili smo se, kar je važno. Edino Aljaž ni imel neoprena, tako da je bil večino časa na splavu. Ostali smo pa hodili. Na žalost je bilo premalo padavin da bi tudi mi uživali ob splavu. Nahrbtnike smo dali v vreče in zavezali z vezicami (plastične lisice). Na polovici proge smo videli da imamo vodo tudi v vrečkar, za katere smo mislili da so tako nepremočjive. No, vsaj žehto smo imeli in tako smo oprali ruzake od umazane jame. Tako je Ani očistila (Savinja) tudi GSM, ki na srečo je kasneje delal. Voda je vedno bolj postajala mrzla in počasi nas je začelo zebsti. Pripeljali smo se do kajakov, ki so nas čakali pri Nazarjih. Kanuji so bili “sit on top”. Opremo smo si privezali za hrbtom in odveslali do Letuša. Vožnja je bila zelo prijetna in sproščujoča. Brzice so bile tudi kar fletne. Od Letuša smo imeli dobra 2km pešačenja do koles. Neoprenov si z Ano nisva slekla. Imela sva šortyja (kratke hlače, kratki rokavi). Prišli smo vsi veseli do koles. Ana je slekla zgornji del, jaz pa sem še vedno bil oblečen. Na mojo srečo je bilo malo oblačno tako da se sonce ni prikazalo, drugače bi pa bil pečen v neoprenu.
Do cilja smo imeli še zares malo, samo čez ene majhne kuclje. Tako smo samo mislili. Na karti 1:50.000 ni bilo dobro razvidno kakšni so te kuclji. Naredili smo se kakšnih 200 višinskih metrov. Že misliš da si na vrhu, ponovno te čaka novi kucelj. Prav mučno je bilo. Šli smo kot polži, cesta se pa mi je zdela tako dolga in strma, kot da bi šel na Dražgoše.
Končno smo prikolesarili na vrh in sledil je seveda spust. Bila je kar vratolomna vožnja, Pero je celo en ovinek zgrešil in zapeljal na njivo. Še sreča da ni bil gozd, ker bi se malo drugače končalo. Tako se je uradni del naše pustolovščine bližal koncu. Na cilju so nam dali šampanjec in smo ga seveda stresli in špricali naokoli J. Takoj smo rekli, da naslednje leto gremo ponovno.
Počasi smo prispeli do našega šotora. Takoj za tem smo se šli tuširat. Pred tuši je sedela Tadeja (GRS Celje) in čakala na zdravnika, da ji oskrbi žulje. Saj je bila prilepljena na ploščice od tekočine od žuljev. Do večera smo vse pospravili in spakirali. Zvečer je sledila svečana razglasitev in podelitev nagrad. Vse ekipe so dobile diplomo za sodelovanje. Prve tri ekipe so pa dobile še bogate nagrade. Prva nagrada je bila vredna okoli 1500 evrov.
Tako smo se vsi polni vtisov podali še na vožnjo proti domu. Iz Velenja smo krenili okoli 23 ure. Takrat pa so nam želodci sporočili da bi tudi oni kaj imeli. Tako se je začelo iskanje kakšne gostilne ali picerije, ki bi bila odprata v nedeljo zvečer. Končno smo našli v Trzinu eno picerijo in se lepo najdeli. Tako smo se ponovno podali naprej. Čakalo nas je novo presenečenje. Počila nam je guma. Tukaj se je pojvail problem. Pero je seveda imel gumo, a le ta je bila prazna. Tako smo morali ob enih ponoči štopati. Imeli smo srečo, da smo dobili hitro štop. Perota je zapeljal na Petrol v Bežigrad in nazaj. Čakali smo ga slabo uro. Tako sem domov prišel okoli treh zjutaj. Ni kaj pustolovščina in pol.
Boljše ekipe ne bi mogel sestaviti. Hvala vsem, ki so nam posodili opremo in nas spodbujali. ARS je tekma življenja in sodelovanja. Če ni sodelovanja ni rezultatov.
KONEC
Zmoreš? Si prepričan? Pridi in poizkusti!
To je to.
Lp Vid
- 28 Jun 2004, 22:57
#13451
Še nekaj moram pripomniti 
Če mislite, da ste prestari za ARS se močno motite. Najmlajša udeleženka letošnjega arsa je bila stara 22 let in najstarejši je bil star 50 let. Velja pa nekakšno pravilo, da so najboljše ekipe stare v povprečju več kot 30 let.
lp vid
Če mislite, da ste prestari za ARS se močno motite. Najmlajša udeleženka letošnjega arsa je bila stara 22 let in najstarejši je bil star 50 let. Velja pa nekakšno pravilo, da so najboljše ekipe stare v povprečju več kot 30 let.
lp vid
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA