Ma menda je že čas, da se oglasim tudi jaz.
Lenči kriva za tekaški podvig, ki sploh ni bil v planu, pretekla sem svojo ultra maratonsko razdaljo, o kateri nisem upala niti sanjati, 48,65 je tako kukr bi polž lezel na Eiffla.
Ma je blo fino....
Z iro sva rekli, d av dežju ne greva tečt in sva prav zato spokali v avtio vso tekaško opremo
Pol naju je nadrla Nataša, ker 15 min pred štartom še nisva bili zrihtani, ma sej sva rekli, da ne greva u dež.....
Ja, a bi mogoče metali kovanec (marjetic žal v temi nisva našli), cifra pomeni - ne greva tečt. Prvi met - cifra, okej, mečemo še 2-krat, obakrat - mož. Pa hitro v superge in na štartu sva pravočasno. Lenči se je odvalil kamen od srca in od nog
Pol pa v blatni dol, po lužah, sprva še previdno mimo njih, pol pa, ma ja, nove superge je treba krstiti z blatom, kajne Ira.
Lenči je predla ko mačka, ker ni tekla sama, medve z Iro sva malo gunđali, pa si preveč nisva upali, sva samo krivdo zvalili na druge, na Lenči, na dež, pa na Natašo,...
No ja, saj nismo samo čvekali, se fotkali, pa padali v blato, se brisali.... malo smo celo tudi tekli. Postojanke so mi ponudile vso prepotrebno presno hrano, jabolka so mi že ven gledala, ko sem končno prišla do - čokolade, klinc, če ni presna, je pa pasala.
Pol je pa šlo kot za stavo, da prav res nisem mogla več tako počasi tečt. Lenči se je ustrašila zame, da bom previsoko letela, in je šla zraven. Sva jo pičili proti, ma ne, čez zastavljeno razdaljo 33 km. Ira je hočeš nočeš morala prevzeti spremstvo
, mučo hvala, brez tega bi ne šlo. Moj jessi jo je pridno ubogal, čeprav je bila brez vozniške, brez prometne, brez mobilca in brez denarja
, Ira mislim.
Lenči sem malo pobegnila, pol pa na postojankah čakala, pa spet naprej, malo v koruzo
, ja, ja, sama not in sama tudi ven
, pa klepet z vsakim, k je mel 5 sekund časa, z vsemi kužki smo se oblajali, z mačkami obmjavkali, ni da ni.
Eni fuzbalerji niso hoteli svoje snežno bele in modre opreme zamenjati za mojo snežno belo umazano, ma sej mi ne bi bila prou. Un frajer od trenerja me je pa zaradi tega predloga skoraj prbil u asfalt....
Ja, pa na štartne številke smo dajali štemple, eni so hotli pol še mobilne številke met..., naše mobilne. Kdo ve kaj bi z njimi počeli?
In uni policaji, k jim je blo ful dolgčas - so bli čisto srečni, k sva jih z Lenči malo pobarali o lepih stvareh. En rešilc se je skori zaletu, k sm mu na cesti malo kiklco dvignila, da se je več nogic vidlo
In je prišla kontrolna točka na 45 km, k sva z Lenči rekli, da se ne greva več in se spokava u auto. Ni hudič, k ti uni na kontroli rečejo, da naj ga na tupiva, če je pa čez 3 km kontrolna točka z masažo. Pa sva se žrtvovali in sva oddrajsali še 3 km, pečke, za regeneracijo, dudali vsaka svoj regeneracijski napitek
in se od adrenalina samo režali. Masaža je bla super
Čisto čisto počasi nama je prihajalo, da nama je uspel veliki met.
V Logarski pa - dodaten adrenalin, ko vidiš vse te zmagoslavne obraze
saj nimam besed, s katerimi bi opisala to vzdušje.
Kako so se morali počutiti vsi tisti na stopničkah, ne znam si tega zamisliti, ČESTITAM VAM VSEM, tistim, ki ste tekli in posebej "stopničkarjem".
Logarska - se vidimo naslednje leto, dolgo sem se pustila prositi in prepričevati, Mirko, hvala, drugo leto gremo skupaj.
....
