Zadnje novičke

[ZdravkoC]

ZdravkoC nas je seveda po domače oklincal, ker smo se držali za roke, ko smo pritekli skupaj v cilj. Češ kakšna tekma pa je to. Vendar skupaj smo uživali, trpeli in finiširali

saj sem zgoraj napisal, da kljub zvinu gležnja lahko rečem, da je trekerska družba odlična. Smo se nasmejali in za rokce se držali. Ne bi bilo pošteno, če bi se smejali mojemu zvinu

[Loni]

No, moj drugi treking je za mano, še dobro, da ni bil prvi, ker drugače bi na vse skupaj pozabila. Tako pa - en sam velik izziv, puzanje skozi šavje, noge so še zdaj polne bojnih ran. Smo pa tokrat resnično upoštevali resnični pomen besede pohodniška, dobrih 27 km od starta do cilja smo resnično prehodili. Včasih malo hitreje, včasih počasneje. Svinj nismo videli, pač pa medveda, ki se je spremenil v kup sena, slišali kar nekaj gozdnih mož (vsaj jaz), kanibali so tudi imeli svoje varovano območje sredi nikjer, tam je tudi Matej tako hitro mimo padel, grem stavit, da so ga jagali 100 na uro. Čeprav ne vem, mi smo bili trije in skup sešteto je to kaka kilca več mesa. No, verjetno smo bili preglasni, čeprav menda zopet ni bilo nič od nič kar se moje čvekavosti tiče.
Ja, ja, ponosno javljam, da znam že prijeti kompas v roke in celo ugotoviti, kam približno igla kaže, da ne omenjam višinomera na uri (no, saj imam jo šele leto in pol, naj mi bo odpuščeno). Bela krajina - zakaj že bela, najprej je bilo samo bukovje na bukovje in trnje na trnje, očitno je tudi definicija klancev tam doli drugačna od naše hribovske, ravnine skoraj nisem opazila. Civilizacija v obliki križevega pota, no, našega tam še ni bilo konec, tudi takrat ne, ko je bilo 22 km že za nami. Je kar šlo dalje in dalje. Razen pred kanibali bežečega Mateja smo srečali samo tri pohodnike, se spraševali, kam so izginili ostali avanturisti. Kanibali??? Mogoče... No, niti ne, večinoma so nas pričakali že v cilju. Kamor smo prišli tako kot se spodobi - z roko v roki. Čeprav nas menda niso opazili, saj smo bili še kar precej časa pogrešani, ampak smo se na koncu našli. Ja, no, prav krasno je bilo, svoje cestne superge sem peljala na malce daljši sprehod po gričkih. Družba fenomelanlna, isto kot zadnjič. Nimam pripomb... In pridem še. Seveda z mojima kamaradoma. In nič drugače.
Imejte se, vsi po vrsti...

[ZdravkoC]

Par fotk
http://picasaweb.google.com/zdravc58/TrekingJV#

Smo pa tokrat resnično upoštevali resnični pomen besede pohodniška, dobrih 27 km od starta do cilja smo resnično prehodili ...

[helloyo]

I like

[PeterM]

Moj trinajsti treking. Prežet z dolgimi prečenji Bele krajine. Kmalu po štartu ultre smo imeli nekoliko klančka gor. Nekaj se nas je oddvojilo. Avtistični pregled. 11 nas je. Teh 11 konča na vrhu tudi na koncu. Zavoj nekoliko preveč desno, mimo psa. Pa prek ene cest, kjer je promet redek in hiter in naskok na prvo točko. Kmalu po prvi točki se formira skupina šestih. Standardno speča velbloda ŽarkoM in gozdni, goreča groma AVI in PeterM, pa Martin-jelen in Marjan, ki je tokrat zamenjal Mateja-Jethra. Do druge točke osvojimo del Izgornika. Med dolgim prečenjem do KT3 opravim raziskovalno nalogo, ob padcu se ujamem na dlani, rani se še celita. Sledilo je prečenje proti jugu. Vršič pade elegantno. Spust proti Kolpi je sodil v člansko kategorijo, saj so se skozi trnje ločili odrasli moški od golobradih. Po vzklikih, polnih naslade, ob divjem spustu priroramo do Kolpe, ob prvem mlinu najdemo štirno. Se napojimo z vodo, je sedlo, potem pa drugi mlin in dolgo prečenje do Vinice, mimo mejnega prehoda. V Vinici je soparno, zaviham si rokave. Na križev pot pridem, tak kot se spodobi. Žejen, izčrpan. Na žežlju voda in slive, pa voda in kakšna sliva in voda. Srečamo ognjeni streli. Ko se napojimo, je svet spet lepši. Počasi dojemam, do bo zadeva precej daljša kot 42 km. En del proti Sv. Antonu gremo skupaj s strelama, potem pa se skupina poveča na 8, v skupini se znajdeta še Žine in Poljak Tomasz. Nekaj časa smo skupaj, Žine in Martin nekoliko spustita tempo, ostalih šest pa ostane skupaj do konca. Zadnjih nekaj točk vzamemo zelo umirjeno, na Miličih smo uživali ob zlata vredni pipi, neumorni gozdni se je celo sezul. Do Kolpe gremo okoli, po potki. Ob Kolpi pa le še uživaški in malo izčrpan galop do cilja. Na KT14 je jasno, da bomo šli v cilj skupaj. To je le treking, ki ima svojo filozofijo.
Ostalo je še uživanje na klopci, ob čudoviti trekerski družbi.
Na koncu sva se z Ireno odpeljala do Medulina, na popolno relaksacijo.
Bil je to krasen trekerski dan. Zato, hvala Bela krajina, hvala Bojan!