Letos sem se tudi jaz odločil za pohajkovanje proti Sv. Primožu in dol.
Zanimalo me je, kako bo drugih 12 ur. Prijavil sem se za Ultra trail (98 km)
in imel občutek, da bo lepa priložnost za trening.
Začetek je bil malo hiter, a sem se pravočasno umiril in nadaljeval z zmernim
tempom. Po četrtem krogu dobim obisk žene Irene in starejšega sina Marka.
Z malo hrane, pijače, objemov in sinovo pripombo 'Rambo, gremo!' nadaljujem
s čelko na glavi. Svoj 8. in 9. krog sem opravil z MiromR. Sva se naklepetala,
čas je hitro minil. Na koncu sva drug drugemu zaželela srečo. Jaz njemu
na 12 urnem teku v Avstriji, MiroR pa je presodil, da imam tempo za 20
krogov. Meni se je zdelo, da bo krogov najbrž 18, pričakoval sem, da bo
v drugi polovici tempo močno padel. Prav je imel MiroR, na srečo.
Ptičji koncert je kmalu zatem napovedal jutro.
Sam pa sem ugotovil, da se počutim dobro, da držim ritem, na trenutke
pa celo dodajam. Krogi se vrstijo, počutje je izvrstno, me kar malo razganja.
Tečem in hodim na 5. mestu. Izračunam, da bo s tem ritmom 20 krogov mala
malica. Ne oziram se na druge, osredotočen sem na svoj ritem. Prvi pred mano
je Cvalenti, razdalja se manjša, potem pa spet veča. Zdaj se ločita Cveto in Šavsi,
ki sta bila dolgo skupaj. Šavsi ima težave, popušča, kmalu ga prehiti Cvalenti,
v 16. krogu pa še jaz. Cvalenti gre 18. gor in napove zaključek zaradi bolečine v
kolenu. Zdaj je jasno, da bom tretji in da bo krogov 20. Nakaj prej sem nehal koketirati z 21 krogi, ker so mi izračuni pokazali, da bo zmanjkalo 5-10 minut. Umirim
ritem in uživam v prekrasni naravi. Dežuje, a komaj opazim. Srečujem kdove katerič
čudovite pohodnike, večino vidim prvič. Gredo svoj ritem in vztrajajo. So prijazni,
spodbujamo drug drugega. Vzdušje je pozitivno. Spredaj Cveto lovi Izidorja.
V enem trenutku prihiti navzgor in pravi 'do dile'. Na koncu prihiti prvi v cilj.
Srečam Loni in Marjana, ki sta naredila 6+2 kroga. A novopečena gorska tekačica
je že napovedala, da se bo drugo leto dlje zadrževala v teh koncih. Bo zelo zanimivo.
Do cilja in vriska veselja ob doseženem 20. vzponu ni bilo več daleč.
Nedolgo zatem sta prišla še najhitrejša z izjemnimi 22 vzponi. V zadnjih urah
me je dobro namočilo. In ko obstaneš, te začne zebsti. Pa sem le dočakal
majčko, da sem dal nase vsaj nekaj suhega. Na odojka pa nisem čakal, bi prej
zmrznil. Potešen sem se počasi zazibal v dolino. Opazoval sem svoje misli in
občutke ob dobro opravljeni nalogi. Izakazali so se še mnogi drugi. Deniz je pokazal,
da je zelo žilav. Matej-jethro, soborec s trekingov je pravtako vztrajal do konca,
pa Sandy, ki je svoj zadnji 10. krog tekla v breg, pa Mateja, Aleš Kermauner in
Marko Stražar in številni zelo prijazni planinci. Nasploh sem bil navdušen na soborkami
in soborci.
Sam sem naredil kakšnih 136 km in 8000 višincev gor, pa 7600 m dol. Kroge sem
v povprečju vrtel po 1:12, nekje 44 minut gor, 28 dol. V to je vštetih približno 6
minut, ki sem ji porabil za pijačo, hrano, vpisovanje in strečing.
Dirka je lepa in naporna, četudi ti gre. Ponovno se je pokazalo, kako dober je bil
Andrej Vavpetič v prejšnjih letih. In seveda punce Simona, Marjeta, Darja in Sonček16.
Bil je to lep dan v naravi, v krasni družbi. Eden tistih, ki ostanejo v spominu.
ponovno nisem izpolnil svojih ciljev toda z rezultatom pa izredno zadovoljen, še bolj pa z nogami, samo kolenu pa malo zamerim 
In pa seveda dobra družba in organizacija.Pero 
Pa tenks za pir, stari….., ti ga kdaj vrnem….mogoče.
