Pozdravljeni! Tale mali maraton v Mozirju si zasluži še par besed z moje strani, saj sem se imela resnično lepo, prav krasno so organizirali mali tekaški praznik. Prijavila sem se v pričakovanju razgibane proge v prečudoviti naravi in moja pričakovanja so se v celoti izpolnila. Na tekmah mi sicer bolj prija asfalt, ampak nič zato- proga je bila izpeljana precej raznoliko, bilo je nekaj manjših vzponov, na prvem delu proge sem čutila, da se hinavsko dviguje. Dan je bil zares vroč, zelo vroč. Po večdnevnem skisanem vremenu je bilo vroče sobotno jutro pravi šok za moje telo.
Že tako peklensko vroč dan sem sama sebi še dodatno ogrela z izbiro tekaške opreme

izbrala sem svojo najljubšo majčko z odprtim hrbtom (juhuhu) in dolge kompresijske hlače- ventilator, namenjene so teku v toplejših razmerah, do 21°C- v soboto je bilo prav gotovo par stopinj več + hlače so pač= dolge hlače
Že ko sem zapustila v meglo ovito Ljubljano mi je bilo žal, da se raje nisem odločila za tekaško krilce in kompresijske nogavičke

toda nisem obupala in sem si rekla, da bom pač dala vse od sebe in pika. Tek sem začela zelo optimistično- zadala sem si tempo 4:30 in prve 3 km je kar letelo- prvi km 4:27

potem pa se je začelo
Ojojoj, ugotovila sem, da se mi ne bo izšlo. Ok, pa nič zato- takoj si zadam naslednji cilj- tekla bom pod 4:50- karkoli pod 4:50 bo zakon- je peklensko vroče in se bo treba prilagoditi razmeram. Ta načrt je bil dolgotrajneši, saj je zdržal do 14.km-a. Potem pa so se počasi začele prikradati neke neželene sekunde nad 5:00 in na trenutke tudi krepko več nad 5:00. Tista zelo, zelo, doooolga ravnina po 15.km-u je obudila nepozabljive spomine iz Radencev (izjema letos)- pred sabo vidiš cesto, rahlo ovinkasta, sonce pripeka z neverjetno močjo in vse, kar si želiš je- debela senca
S sabo sem imela mini okrepčevalnico in to se je izkazalo zelo koristno, ker sem nadomeščala energijo in sem se ustrzno hidrirala. Poleg tega sem se na vsaki postaji bogato polila z vodo (ne preveč pametna odločitev glede na mojo najljubšo tekaško majčko- hrbet open

razhladila sem se za par minut- bilo je kratko in sladko, zato pa še danes večkrat pomislim na jogurt, dobro ohlajen jogurt s katerim bi si namazala v soboto preveč izpostavljene dele telesa

poleg sončka sem se naužila še miru, krasne narave, zvokov katere preredko slišijo moja ušesa in sem si spet napolnila baterije. Ne smem pozabiti na srčne in iskrene navijače- res hvala!!! Najbolj sem se razveselila skupine, ki je sedela v dvorišču neke hiše in so vsi skupaj glasno navijali, res so bili zakon.
Proti koncu proge sem dohitela sotrpina in sva se skupaj borila do konca. Pogovarjala sva se bolj malo, zgolj par besed na temo pasje vročine, a kljub temu mi je že prisotnost nekoga ob meni ogromno pomenila. Še posebej ker sem slučajno opazila svoj pulz- kazalo je 188

in sem mislila, da narobe vidim, da je to nemogoče. Na koncu sem ugotovila, da sem tekla s povprečnim pulzom 184, kar je zelo visok pulz zame...a se je dobro izteklo. Moj Garmin je doživel svojevrsten rekord, saj je progo zelo natančno izmeril, tako natančen še nikoli ni bil- pokazal je 21,15m, zato
Z organizacijo teka sem bila zelo zadovoljna, meni osebno se zdi, da jim je uspelo zastaviti temelje tradicije novega tekaškega praznika v Mozirju- pridem še prav gotovo! Tudi mene je zmotila prijavica, saj sploh nisem vedela, ali je bila prijava sprejeta. Na vsa vprašanja sem prejela zelo hitre in prijazne odgovore s strani ogranizatorja.