Vau, moram reči da je to bilo doživetje in pol. Odločitev tam nekje v zimskih mesecih, da se letos ekipa srčnih poda na dvodnevno ekipno tekmo se je na koncu pokazal za odlično odločitev. Domov smo namreč odhajali z širokimi nasmehi, pa kaj nebi. Imeli smo se odlično, dihali smo praktično dva dneva kot eden, kar se tudi spodobi za ekipo, nekaj malega tudi tekli in to srčno, navijali za prav vse po vrsti, na koncu še posebej za naše konkurente - mušnice, in konec koncev se veselili našega uspeha, prihoda v cilj.

V resnici smo imeli tudi nekaj težav. Predvsem je tu v mislih beseda izgubljanje. Sam sem po nekaj stotih metrih od štarta izgubil telefon, s čimer sem si nakopal "majčkeno" jezo (ja saj vem, da sem še dolžen

)ekipe Špartatlona, ker se je Alja po 5 km vračala s kolesom na štart če ga slučajno najde. Pa ga seveda ni našla, ker ga je pobrala sotekmovalka, ki je končala s tekom na 10 km in mi telefon vrnila po dobrih treh urah od takrat ko mi je telefon padel iz torbice, ki sem jo imel zapeto okoli pasu. Očitno so še pošteni ljudje na svetu!

Drugo izgubljanje pa je bilo na vrsti drugi dan teka, ko so se bojda zaradi dežja začele brisati talne označbe in smo tako naredili nekaj km več. Kljub vsemu lahko rečem, tak tek je treba doživeti, pa naj bo to v solo varianti ali kot ekipno v takšni ali drugačni obliki. Samo odločiti se je treba
FOTKE