Še moje "kratko" poročilo.
ODLOČITEV
O tem, da bi na letošnjem Ljubljanskem maratonu pretekla svoj prvi maraton, sem začela razmišljati nekje na začetku leta. Pravzaprav me je k temu prva nekoliko spodbudila
Mojculja. Še nedolgo nazaj sem namreč na vprašanja: "Kdaj greš pa na maraton?" mirno odgovarjala, da potem, ko polovičko pretečem v času pod 1:50. Prepričana, da se to še ne bo zgodilo tako hitro. Potem pa je januarja v Medeji (Italija) padel moj osebni rekord na 21,1 km, in sicer (dokaj nepričakovano) 1:45'20. In medtem, ko sem se jaz sama pri sebi še veselila tega uspeha, me med enim tekom po PST (Pot spominov okrog Ljubljane) Mojculja vpraša: "Zdaj greš pa na maraton, ne? Ko si tekla pod 1:50."
Nisem vedela, kaj na odgovorim - sama sebi sem rekla: "Špela, drugič bodi raje tiho" (zarečen kruh pa to). A v resnici sem potiho res začela razmišljati o tem, ali bi morda letos v Ljubljani tekla maraton. In medtem, ko je bila ta misel še vedno nekje v podzavesti, sem dobila vabilo, da z
Raziskovalcem in
Jusufom tečem v dolgih trojkah (29 km). Na moje pomisleke, da nisem dolgoprogaš, sta odgovorila enostavno, da "paket" vključuje še vsaj dva skupna treninga - da torej težav ne bo. "Prav, grem!" sem rekla. Hkrati pa se odločila, da če trojke pretečem brez težav, to pomeni, da grem jeseni res na maraton.
PRIPRAVE
Letošnjo zimo sem tekla precej dolgih tekov. Ne sicer maratonsko dolgih, a vendarle. Priprave za majske trojke pa so bile (tako fizično kot psihično) že tudi del priprav za maraton. Dva tedna pred trojkami smo odtekli "generalko". Šlo je super, hkrati je bila to vsaj zame odlična psihična priprava za same trojke. Tam je šlo še veliko lažje, povsem brez problemov, tudi v klance ne. Torej je odločitev padla: grem na maraton!
Prijavila sem se praktično takoj, ko je bil zunaj razpis. Mislim, da že junija. Posebnega programa treningov nisem imela - nadaljevala sem tako kot prej: dolgi teki, intervali, tempo teki - vendar sem si načrte za treninge sestavljala sproti sama, tudi glede na počutje in vreme. Šlo je odlično. V manj kot enem mesecu (od konca julija do konca avgusta) sem kar štirikrat pretekla PST (33 km). Večinoma brez težav, edino eden od teh tekov, ki sva ga tekla z Raziskovalcem, je bil res težak, predvsem zaradi vročine. Kljub temu sva prišla okrog, in verjetno je bil to zame v tem času napomembnejši trening. Kajti fizično sem očitno že bila dobro pripravljena, potrebovala pa sem trening volje - in ga s tistim tekom, kjer sem že od 11. km dalje tekla le zaradi trme, tudi dobila.
Za psiho mi je manjkalo samo še nekaj. Vedela sem, da bom 33 km zmogla. Če jih bom zmogla 33, jih bom tudi 35 ali 38. Toda od 33. do 42. km je še vseeno 9 km - in pred maratonom sem morala preizkusiti, ali zmorem to razdaljo. In točno 4 tedne pred maratonom sem opravila tudi "generalko". PST plus 10 km (torej 43 km, in to z vmesnim vzponom na Golovec). Celih 43 km sem pretekla skupaj z Raziskovalcem, od tega je prvih 5 z nama pretekel
Zajc, za zadnjih 17 pa se nama je pridružil
Kairos. Spet popolnoma brez težav - edina "težava" je bila, da sem vmes morala poiskati WC, sicer pa brez bolečin in z zadostno zalogo energije. Na tej generalki sem prvič poskusila tudi gel (da vidim, ali ga moj prebavni sistem dobro prenaša) - in tudi to je bilo v redu. Tako, pripravljena sem! Zdaj do Ljubljanskega maratona pretečem le še največ dva dolga teka (enega v dolžini 21 do 25 km, drugega krajšega), pa nekaj intervalov, pa bo.
Ja ... to je bil načrt ... Potem pa ... slabe tri tedne pred Ljubljanskim maratonom ... vročina, slabo počutje - viroza pač. Obupana grem do zdravnice, ki mi je samo predpisala bolniško. Nobenih čudežnih zdravil. Odidem še v lekarno in rečem, naj mi dajo nekaj, da bom čez dobra dva tedna lahko šla na maraton. Vzamem "edino zadevo, ki vam bo zagotovo pomagala" (za 30 evrov bi morala s tem praškom teči pod 3 ure!), pa vseeno sem še ves teden zanič. In potem, ko mislim, da gre na bolje, se (nekoliko nespametno) dva tedna pred maratonom, še vedno ne zdrava, udeležim tekme na 10 km v Šenčurju, tam skoraj odtečem celo osebni rekord (!), dve noči kasneje pa ... me v postelji trese, boli me uho, da bi ga najraje iztrgala iz glave - grozno, skratka. Zjutraj vseeno grem v službo, saj vendar ne morem spet na bolniško, če sem bila pa med vikendom na tekaški tekmi! In tako ves teden v službi bolj ali manj trpim, se smilim sama sebi, komaj sem pokonci, kaj šele, da bi tekla in opravila še zadnje treninge. Ugotavljam, da mi Ljubljanski maraton očitno ni naklonjen - še nobeno leto mi ni šlo po načrtih (res da lani čisto po moji krivdi, ker sem dober teden pred tekmo šla na krvodajalsko akcijo - potem sem se pa čudila, da na tekmi nikamor ni šlo).
Prvi tek po bolezni opravim šele en teden pred Ljubljanskim maratonom. Kakih 7 km v zelo zelo počasnem tempu - ampak sem vseeno komaj zmogla. In skoraj jokala od obupa. "Pa kaj naj jaz počnem na maratonu, če še 7 km v TAKEM tempu komaj zmorem?"
Kljub temu mi je ta tek dal nekaj novih moči. Vsaj dobila sem nekaj upanja, da bom pa morda, ker vsaj tečem lahko, do konca tedna vendarle dobila nazaj dovolj moči. In sem se hkrati odločila, da bom v Ljubljani vendarle tekla maraton, ampak ne "zares", pač pa da bo to moj prvi uradni trening za maraton Radence maja prihodnje leto. V čem je razlika, se sprašujete? Jah, teči 42 km za trening pomeni, da tečeš ne glede na čas. Teči maraton na tekmi pomeni, da si prizadevaš doseči čim boljši čas - in razlika je ogromna. V prvem primeru imaš ogromno energije, v drugem primeru tečeš na robu zmožnosti.
Nato sem v ponedeljek naredila še 15 km in v torek še 10, oboje v nekoliko hitrejšem tempu. Za mojo samozavest je bilo to vsekakor dobro. Ne glede na to, da me je še vedno malo bolelo grlo. Ampak uho je bilo pa že v redu.
PREDVEČER
Ker je bil to moj prvi maraton, je bila tudi trema temu primerna.
Dogodki, kot so obisk prireditvenega šotora ali dvig startne številke, samo še stopnjujejo napetost. Tako da potem tekač, opremljen z lepo rumeno startno številko (za maratonce) komaj čaka start. V soboto se je bilo treba spočiti in pametno jesti, predvsem na piti. Skrbelo me je edino še, kaj bo z mojo prebavo: "Nujno moram s tem opraviti zjutraj, da ne bom potem na progi iskala stranišča." Toda ne prejšnji večer ne zjutraj pred tekmo ni šlo - oziroma je na koncu šlo le na silo. Kaj morem, tako pač je. Pred tekmo je bilo treba zjutraj priti še na skupinsko fotografiranje Tekaškega foruma in nato poiskati Raziskovalca, s katerim sva se zmenila, da bova tekla skupaj za zajčkoma za 4 ure, ki ju bova kasneje prehitela. Vsaj načrt je bil tak.
START
Startamo skupaj:
Kairos, Raziskovalec in jaz. S Kairosom se nato posloviva - on gre le na polovičko, naj gre v svojem tempu, kot ga zmore, midva z Raziskovalcem se morava v prvem krogu držati nazaj. Že po treh kilometrih pa Raziskovalec ugotovi, da mu je pulz podivjal (tudi on je zbolel tik pred maratonom) in da mora zmanjšati tempo, sicer to ne bo dobro. In mi reče, naj grem kar sama naprej. Tako da že po treh kilometrih ostanem sama in tako tudi vseh nadaljnjih dolgih 39 km ... Razen ko sem koga srečala .... kmalu sem prehitela zajčka za 4 ure, pa Rollbacka ... nekje na 15. km, ravno ko sem si prizadevala odpreti gel, pa me je dohitel Kairos. Nekaj časa sva tekla skupaj, nato sem ga poslala naprej, ker jaz bom šla raje počasneje, glede na to, da imam pred sabo še več kot en krog.
Pazila sem, da nisem šla prehitro. Če se mi je zdelo, da mi srce nekoliko prehitro bije, sem raje upočasnila - točno tako, kot so mi rekli. In tako, kot sem si tudi sama rekla, sem se ustavljala na skoraj vseh okrepčevalnicah, vendar spila le požirek vode (več nisem mogla, ker je bila voda premrzla). Šele v drugem krogu, ko mi je tempo padel, sem se zavedala, da je bila to napaka in da bi morala piti več. In sem se začela siliti s tem, da sem v tistem mrazu spila vsaj en kozarček ledeno mrzle vode na vsaki okrepčevalnici. Tako prav je prišel tisti vroč čaj, ki so ga kuhali navijači v Dravljah! Spila sem kar dva kozarčka.
Prvi krog sem končala v predvidenem času: malo pod 1:59, še vedno polna energije. Že kmalu pa mi je tempo padel. Vem, razloga sta dva, ne vem pa, kateri ima večjo težo: to, da sem bila pred maratonom bolna, ali to, da sem v prvem krogu premalo pila. Zajčka za 4 ure sta me kmalu spet prehitela - mislim, da že nekje na 23. km, in nisem mogla več držati tempa z njima. Po 25. km se je pojavil še en problem: zoprn žulj na mezincu, ki je potem počil (uf, kako močno me je to zapeklo) - in v cilj sem prišla z okrvavljeno supergo. Drugih težav, razen tega, da mi tempa nikakor ni več uspelo dvigniti (najhitrejši kilometer v drugem krogu sem pretekla v času 5'51, sicer pa skoraj vse druge v tempu nad 6'00/km), in da me je v zadnjih kilometrih že vse bolelo, pa ni bilo. Ne glede na to, da mi je bilo težko, sem vendarle videla, da imajo drugi še veliko večje težave kot jaz. To se je videlo že po tem, da me je v zadnjih 10 km kljub počasnemu tempu prehitelo zelo malo ljudi - večinoma sem prehitevala jaz. Meni je bilo pravzaprav dobro. Čeprav sem videla, da mi žal ne bo uspelo priti v clj v času pod 4 ure, sem bila dobro razpoložena, zaradi ganjenosti nad navijanjem množic pa sem se skoraj zjokala - potem sem sama sebi rekla, da to vendar ne morem, ker v tem primeru ne bom mogla teči, in da bo čas za to v cilju, kjer me bo čakal Kairos.
Bližamo se koncu drugega kroga - Dunajska cesta, še zadnje 4 km. To je toliko kot od tistega zoprnega drevoreda pri vojašnici v Polju do Fužinskega gradu po PST. To bom pa ja zmogla. In nato oznaka 40. kilometer. Evo, samo še dva. Oznaka 41 km je tik pred zadnjim "vzponom" - podvoz pod železnico. Še malo, še malo, navijači so še vedno ob progi, tamle navijajo
Rosi, Marjana in drugi - Rosiju dam roko, hvala vam, enkratni ste (tudi zdaj, ko to pišem, imam solzne oči). Še dva ovinka - tamle je moja mama: "Samo še en ovinek, bravo Špela!". Še zadnji ovinek in CILJ. In tam Kairos, ki me objame, jaz sem čisto ganjena od vseh teh emocij. Izjemno vesela, ne glede na čas 4:11'16. Končala svoj prvi maraton!
MOTIVACIJA
S čim sem se motivirala v tistih 39 km, kolikor sem jih večinoma tekla sama? Priznam, da s tekom po PST. Po prvih devetih sem si rekla: "Samo še en krog okrog Ljubljane." In ker vse kilometrske oznake na PST vsaj od ničle na Viču do 20 km (na Fužinah) poznam na pamet, sem tudi oznake na LM primerjala s tem in si govorila, kje na PST-ju bi zdaj bila.
LEKCIJE
Kaj sem naredila dobro in kaj ne v zvezi z Ljubljanskim maratonom.
Trenirala sem dobro, fizično in psihično sem bila zelo dobro pripravljena - vse do bolezni, na katero pa nisem imela vpliva. To je bila pač smola. Treningi sami pa so potekali zelo dobro.
Dan pred tekmo sem preživela tako rekoč idealno: dovolj počitka, jedla sem zdrave ogljikove hidrate, vendar ne preveč, tudi pila sem dovolj. Prav tako sem že dve noči prej dovolj spala.
Naredila pa sem tudi kakšno napako, predvsem dve:
1. V prvem krogu sem veliko premalo pila. Razlog je to, da je bila na okrepčevalnicah voda zelo zelo mrzla in mi je šla le težko po grlu. Vedela sem, da bi morala piti več, a kar ni šlo. V drugem krogu sem se ne glede na mrzloo vodo prisilila, da pijem več, vendar je bilo že prepozno. Tudi zato čas slabši od želenega.
2. Izbrala sem napačne superge. Zvečer sem si pripravila dvoje: ene so tiste, v katerih sem tekla že dolge trojke, druge so pa tiste, v katerih sem letos tekla na praktično vseh drugih tekmah in so hitrejše. Izbrala sem druge, ki pa so za maraton očitno nekoliko premajhne (za teke do 21 km so sicer super, vendar na daljših razdaljah noge bolj otečejo). Zato žulji in tista pekoča bolečina in kri.
NASLEDNJIČ
Radenci ...?
Občutki fenomenalni, srečen in niti ne preveč zmatran. 
