Zadnje novičke

[Cormi]

Meni je blo ful lušten. Je že res, da se ponavadi s časi (in na Sladkih6 z razdaljo) ne obremenjujem, je pa tudi res, da se vsakega svojega uspeha, napredka, dobrega časa razveselim. In res je tudi to, da si za motivacijo vseeno "nekaj dam v glavo". Tokrat sem želela preizkusiti, če še lahko pretečem maratonsko razdaljo v kosu ( ne glede na čas) potem ko po dunajskem maratonu daljših tekov nisem več prakticirala.
Je šlo lepo in prav prvih 10 (preveč lepo!). Je bilo zabavno opazovati, kako muc preganja zajca in obratno Pri polmaratonski razdalji sem pomislila na Dunaj.Na Dunaju sem bila po 21km še popolnoma sveža, tukaj pa sem že utruuujenaaaaa zavidala tistim, ki so hodili (kar je bil moj načrt po pretečenih 42). Do 27 sem se še vlekla, potem pa se vsedla na klopco s krutim spoznanjem, da nisem jaz Wega, ki maraton preteče brez treninga Med raztegovanjem sem še malo pojamrala in...se še bolj sladkala
Ampak na Sladkih6 je težko ne biti v pogonu. Kaj kmalu sem se vrnila na progo, v družbo, klepetat, uživat...če se ne da doseči cilja, bomo pač le uživali. S kombinacijo teka in hoje. En del proge sem vedno pretekla-mimo Rossija in njegove troble. Tam se pa ni dalo hodit. V vsakem krogu navijanje, ki te dobesedno ponese v naslednji krog. V zadnji uri se je špalir navijačev povečeval, mi je bilo kar žal, da se bo treba tudi ustavit. Sem potem tudi neki obžalovala, da sem pustila zadnjih 7 minut, saj bi se dalo stisnit še en krog (kaj pa tistih x izgubljenih v prejšnjih urah ).
Konec prireditve si bom zapomnila po najboljšem "makaron flajšu", o pozitivni energiji in o tem, da je to najboljša prireditev, ki je ne gre zamuditi tudi prihodnje leto, je bilo pa prelitega že dovolj črnila

Da so Vremenovi ful face in da si zaslužijo eno veliko pohvalo , bom pa vseeno še jaz zapisala.

[miciM]

Naj še jaz malo dodam, to je res pravi tekaški praznik, ampak s te strani, ko sem ga letos doživela mi pa ni všeč , lepše je tekati po sladkem vrhu, kot pa samo postopati in klepetati, saj ne rečem izlet v Avstrijo je bil lepa, no skratka ta stren tekaškega življenja mi ni preveč všeč, občudujem punce, ki to delajo leta in leta...upam, da kmalu začnejo tekati .(ena je že malo namignila )
Hvala Rajkotu in Marjetki, ter ostali ekipi za tako lep dan

[špeli]

Tudi z moje strani, hvala družini Koražija za enkraten tekaški dogodek. Vse je bilo popolno; organizacija, vreme, družba in sami tekaški norci. Čestitke vsem
Tokrat sem nastopala kot navijačica, zato prilagam nekaj slik, drugo leto pa upam, da spet kot tekačica Izlet čez Muro je bil pa prav prijeten.

https://picasaweb.google.com/spela.ude/Sladkih62011#

[muc]

Srečen in zelo vesel, ker sem bil lahko včeraj del zgodbe, ki je sigurno nikoli ne pozabim!
Najprej hvala lepa Rajkotu, Marjetki in komplet družinici (ekipci) za najboljšo tekaško prireditev oz. druženje, ki sem se ga do sedaj udeležil...drugo leto sem spet 100% zraven!

In kaj povedati o mojem teku?!...očitno sem se mal zakalkuliral pri porciji čokolina.
Za 21 km ponavadi zadostuje ena šalca, pozabil pa da bi blo dobr tečt 6 ur...to drugo leto pomeni najmanj plus dve porciji
No brez heca vse super in fajn do treh urc (Rosi hvala za postrežbo ) potem pa prvič doživim, da sem komaj šprintal na wc in nazaj...po parih poskusih sem odnehal...vsaka stvar se zgodi z razlogom in to jemljem kot eno veliko izkušnjo, da je treba marsikaj urediti še v glavi in komaj čakam še na kakšen nasvet izkušenih ultra mačkov

Čestitke in bravo pa seveda vsem za vse pretečene kilometre in najboljšim navijačem še posebna hvala, kar ste res to kar si človek samo želi...najboljši!!!

[IRA]

čestitke vsem za vaše zmage

Najboljši mi je bil pa opis Cormi, da je opazovala kako zajec podi muca in muc zajca Si v živo predstavljam dve kepi dlak, ki šibata ena mimo druge

[maca]

Pa naj bo še moj komentar.
Ampak najprej vsa pohvala družini Koražija za organizacijo, Rajku pa še za pretečene km. Rajko, od kod ti vsa ta energija?
Na Sladkih6 sem šla po napornem LM pred 14 dnevi. Vedela sem, da sem se regenerirala za kratke teke, ampak za dolge??? Predvsem sem se odločila za minimalistično obutev, za Feelmaxe. Maratonke superge sem za vsak slučaj vzela s seboj, no, podplate pa tudi, ha.
Začeli smo lepo, lagano, v klepetu, še lahkih nog, šminkirali, opazovali dirkače in divjake, kako so se podili, enkrat so vsi preganjali zajca, pol pa kar naenkrat jim je zajc začel osle kazati. Vsakokrat je blo luštno iti mimo startno-ciljnega prostora, zaradi Rosijeve troblje, huronskega navijanja, spodbud vseh navijačev . Vsaj takrat sem se morala bremzati, da nisem pospešila.
Minil je polmaratonček, noge so že začele kazati prve zanke slabosti in upora, pa je glava bila še vroča od hudih želja in načrtov. Pa smo šli, že malo počasneje, več gledali, komentirali, eni so sedeli v kafiču… In kar naenkrat je prišel 30-ti milometer, ko se je cesta, spet, postavila pokonci. Kar naenkrat je bil zrak pregost, prevlažen, gužva na progi, premalo tekočine, padla sta cuker in kafetin, ma vse . Pridružila sem se Cormi in Mojci, kako sladko je bilo hoditi, čeprav sem zaprisegla formulo 6+1 ( 6 km teka, 1 km hoje). Ni šlo več. Smo kar hodile, čvekale, malo jamrale. Pa je na ovinku pred ciljem Cormi: Sramota, mimo Rosija pa že ne bomo hodile. In je letela. Medve pa za njo. Do drugega ovinka, ko nas Rosijeva troblja ni več dosegla. Tako je to, malo smo se spraševale, kaj bodo rekli, tako malo opravljenih krogov, pa tooooliko smo tekle.
Svoj cilj sem dosegla, v minimalistični obutvi sem pretekla več kot kadarkoli do sedaj, zmagala sem. Sedaj vem, da lahko v tej obutvi pičim tudi cel maraton.
Na 34 km sem si rekla, da se grem sezut, dost je dost, naredim samo še par km za iztek, bosa. Potem pa res konec. Sezula sem se, potipala tla, uh, fajn, sploh niso mrzla. Pa še sonček je spet pokukal izza oblakov. Alora gremo. Pa koliko nove energije sem dobila, kako je to šlo, uf. In božanski občutki. Nekaj tednov že nisem tekla bosa, baje je bilo premrzlo. Sedaj pa je bilo odlično, malo me je zdražila bosa Lenči s svojimi 21 km, pa bos Ečo ( ne vem koliko), piko na i je dodala bosa Bernarda (tudi ne vem koliko km). Pa da jaz ne zmorem? Ha, jaz zmorem. Prišel je 8.kilometer, ko običajno začnejo žulji. Tokrat pa nič, popolnoma nič. Pa sem nadaljevala, vse do 14 km, in žal mi je bilo, da je ura odbila konec tekme. Meni se je bosi še kar teklo, kar še, pa še, pa še.
A zmorem bosa cel pol maraton? Izziv je padel.
Kaj pa dan potem? Kako bo? Malo je bilo strahu, ja. Odgovor je tukaj: odlično je tudi dan potem. Noge so super, žuljev ni bilo treba predirati, ker jih pač ni bilo. Podplat je mikeno občutljiv, a ne toliko, da bi sploh kaj motil. V tekaško opremo me je pognal razum, kajti ego ni hotel, telo je bilo zasedeno, ulenjeno. Odtekla sem novih 10 km, prvih pet kar v tempu, drugih pet je šlo pa bolj počasi, čutila se je utrujenost. Zadovoljstvo je pa maksimalno.

[muc]

čestitke vsem za vaše zmage

Najboljši mi je bil pa opis Cormi, da je opazovala kako zajec podi muca in muc zajca Si v živo predstavljam dve kepi dlak, ki šibata ena mimo druge

hahahahaha ampak od muca so kmalu ostale samo še dlake...zajc pa je odbrzel v svojem slogu z nezmanjšano hitrostjo naprej ...

[raf]

kratko in jedernato
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=diabetes&e_id=162935
p.s.
eno fotko od wege moram dobiti...bi ravno pasala k tem mojem poročilu

[INOT]

Letošnjih sladkih 6 je bilo seveda spet v znamenju različnih rekordov.
Osebno sem imel strategijo narediti vsaj 85 km in postaviti rekord proge, vendar so me po večmesečnem testiranju pod Fujiyamo priznani japonski strokovnjaki vendarle prepričali, da pa mogoče le nisem sposoben narediti toliko. Čeprav še vedno sumim, da so tu neke zakulisne igre na mednarodnem nivoju, sem vendarle popustil in se na koncu pravilno odločil, da poskušam podreti rekord, kako preteči čimmanj kilometrov.
Prva in osnovna strategija je seveda, da zamudiš na start. Slabe štiri ure. Nato se le pojaviš na štartu, glumiš malo bolezen, malo poškodbo, poskusiš vse sladke dobrote, spiješ pivo, ter poklepetaš z vsemi. Vmes me je še boljša polovica poslala po Radler, tako, da sem lahko nekaj dragocenega časa zapravil v bližnjem bifeju. Lokalni pivci so imeli veliko razumevanje ob doseganju mojega rekorda, zato so me želeli čimdlje zadržati noter. No vendarle se je bilo treba čez čas spet podati na pot in se čim kasneje premakniti prek timingovega tepiha. Trije krogi ter točno trije kilometri in 105 metrov v dobrih dveh urah. Ni slabo za prvič. Če bi se res potrudil bi lahko naredil tudi manj. Rekord je vendarle padel
Pa še malo zares- Polde je letos po DUV statistikah edini v svoji starostni skupini tekel na 6 urnem teku! Legenda.

[Sebi]

Medtem, ko se je moj najdražji trudil narediti rekord v čim manj pretečenih kilometrih, sem se jaz potila in si "služila" nov nahrbtnik za v hribe. Plan izpolnjen, nahrbtnik naročen, sedaj nestrpno čakam samo še strica poštarja...

Vreme, Marjetka in Ana (ter vsi ostali v zakulisju): hvala za čudovite trenutke

Rossi in Marjana: zaslužita si priznanje za najboljšo navijaško skupino

Razy in Loni: vlečna služba vama gre super od rok... pardon: nog! Hvala vama!

Vid in Piskec: hvala za vse nasvete in mnenja

[raziskovalec]

Hvala družini Koražija, ki ima vsako leto korajžo vedno znova vzgledno organizirati to enkratno prireditev.
Moji prvotni plani so bili preteči maraton v nekem bolj spodobnem času kot na LM. Pa sem pravzaprav sabotiral sam sebe, ko sem prejšnji dan jedel hruške in si spakiral vse tiste gele, ki so ostali od raznih darilnih vrečk iz tekov in se jih nisem upal porabiti na treningih. No na koncu se je izkazalo, da sem pri prebavnih motnjah zelo sistematičen, saj so se pojavile natanko v 21 krogu, kot letos v Radencih (po prvem krogu). Pravzaprav brez potrebe (sistematičnost namreč), ker je bil na voljo odličen WC, okrepčevalnica, slačilnica, jedilnica na tej prireditvi skoraj na vsakem kilometru. Odličnost sem tudi dobro časovno izkoristil, a po dolgem postanku in Coca-cola terapiji, kjer sta šla v nepovrat kakšna dva kroga, je konec tretje ure šlo zopet vse kot po maslu (v prenesenem pomenu) in ne po vodi (vodo sem pil le v dobesednem pomenu).
Tisti živalski prvi kilometri, ko sta se preganjala Muc in Zajc so me spomnili na takšen video:
http://www.youtube.com/watch?v=dzYmToeX0t8
ta verzija je sicer z risom, ampak eno sem nekje videl tudi z mačkom. Poanta je v tem, da še ris ne more zajcu do živega.
Četrto, peto in šesto uro teka, ko je bilo jasno, da so plani splavali po ..., in da ne bom potolkel niti kakšnega drugega rekorda (lastnega seveda) sem pa na teku neverjetno užival. Sebi pravi, da sem bil vlečna služba, pa sva bila to oba, zato zahvale tudi tebi. Navijači ste vili enkratni, še posebej neumorni duo Marjana in Rosi s trobljo, pa tudi Robocop se je izkazal s spobujanjem v vsakič, ko sem se ustavil na svoji počivalni postaji, ki je biila poleg postaje njegove varovanke. Sončka me je zadnje ure tudi spodbujala, a mi je šlo tako dobro (predvsem lahkotno, ne hitro), da sem celo sladkarije prešpical.
Zadnji krog mislim , da je šel celo najhitreje in brez težav bi še tekel kakšno urico (prav neverjetno), še edini žulj, ki se mi je naredil, se je kar sam predrl n me sploh ni motil.
Marsikakšno smo rekli pred tekom, na progi in tudi po tem. In vodilna dva (Boris in Uroš)sta pozdravljala, ko sta nas prehitevala, prav nevrjetno nobenega zvezdniškega napuha, spoštovanje tudi do nas počasnejših. Spoštovanje pa sem čutil tudi do 80.+ letnega tekača Poldeta, ki mi/nam je dajal upanje, da bodo tudi naše tekaške kariere še dolge. Po drugi strani pa je TriatlonKid dokazoval, da se ni bati za dolgoprogaško okuženost mlade gneracije.
Podelitev je pa eden od velikih čarov te prireditve. Tam se še enkrat vidimo, slišimo imena in priimke sotrpinov in privežemo svoje dušice k utrujenim teleščkom.
Pozitivna energija še vedno traja, kljub bolečinam v nogah in utrujenosti. Zmogli smo, vsak svojo zgodbo, vsak svoje vtise, vesel sem, da sem imel čast biti zraven.

[markor]

Super je bilo!!
Čestitke prav vsem, ki so se potrudili okrog organizacije!

Hvala tudi vsem "anonimnim" pekačicam / pekačem, ki so nam zelo otežili izbiro, kaj vzeti za pod zob..
Še pridemo, seveda!
lp
m

[spela*]

Brin je spoznal Benota in se navdušil nad njim, nekdo je celo komentiral, da zdaj vem, kaj naj dobi za naslednji rojstni dan.

No, tega Benota ne more dobiti.
(Bi ga posodila, ampak to ne bi bilo varno za kako drugo domačo žival ... )
Se je pa tudi Beno imel lepo in je prav užival, ko ga je toliko ljudi sprehajalo, ga božalo in, sumim, hranilo. Na koncu je bil bolj utrujen od mene.

Sama nisem imela točno določenega cilja. Pred tekom sem si rekla, da je dobro, če naredim 30 km v nekem solidnem tempu. Potem od tega "solidnega" tempa ni bilo kaj dosti in sem si mislila, da mogoče pretečem vsaj lanskoletnih 44 km. Začela sva skupaj s Kairosom in ko sem videla, da mu gre in da ne bi smel imeti večjih težav, če bi skušal preteči svojo prvo maratonsko razdaljo, sem se odločila, da bom 42 km tekla z njim in da mi to, da z njim pretečem njegov prvi maraton, pomeni več, kot če bi sama pretekla 50 km ali celo zmagala na teku.

In je šlo, lepo počasi in z užitkom. Vmes sva nekajkrat prehitela Razyja (finta je, da ga nekaj vprašaš, po možnosti takšno vprašanje, ki zahteva nekaj razmisleka - in medtem, ko on razmišlja, niti opazi ne, da si ga ti prehitel in da si že 100 metrov pred njim ), navijala za najboljše, se umikala divjemu zajcu, Perotu in mucu, se nastavljala fotografom, pozdravljala Rosija, ki je neutrudno navijal za nas, in druge tekače ... Pa seveda se tudi ustavljala, pila in ... hm, ja, tudi jedla ... ... skratka, luštno je bilo!

Po zmagovalnih 42 km sva se za nekaj časa "razšla" - in Kairos s skoraj 47 km ni postal ne maratonec, pač pa ultramaratonec, meni pa je s skoraj 49 km tudi uspelo izboljšati lanskoletni rezultat.

Analiza pa bi tudi zahtevala svojo temo ...

[raziskovalec]

..... [Vmes sva nekajkrat prehitela Razyja (finta je, da ga nekaj vprašaš, po možnosti takšno vprašanje, ki zahteva nekaj razmisleka - in medtem, ko on razmišlja, niti opazi ne, da si ga ti prehitel in da si že 100 metrov pred njim ) .....

O,torej je bil to del taktike,
Jaz naivčina pa sem bi obtežen z težo tistih pametnih odgovorov, ki sem jih skrbno premislil, . Potem sem pa ostal sam z njimi, saj ji ni nihče hotel.
Vama že vrnem v Palmanovi. Ah ne, tam bo preresno, raje ob letu osorej na Sladkem Vrhu.

[Tilcara]

Sladkih 57,960 km se je vendarle izšlo, izpod mojih potrpežljivih nog..no ja, osebni rekord je le padel..prvič zato, ker sem bila prvič, drugič pa, ker sem bila v Wildonu za 400 m slabša..haha..Moja računica s kilometri, katero sem si zamislila, se ni izšla. Potihem sem sicer računala min 60 krogov, a me je po 43 km začelo krepko pobirati... Le komu se čudim? Le kako si še sploh upam računati, saj dolgih tekov nimam, treniram le na tekmah.
In komu je to sploh mar..

Skratka, Tekači in Tekačice, vsi ste HEROJI že, ko vas zagledam na Sladkih 6.
Če bi tek izbirala po trasi, se zanj najbrž ne bi odločila. Vendar, ni ga meni poznanega teka, čez ORGANIZACIJO, na videz nasmejanih obrazov, dobre volje, poskočnih korakov, zloglasnih navijačev, sladkih - domačih dobrot in PODELITVE. Kje ste še vidli, da bi po enem samem teku, vsi ostali na podelitvi, vsakemu posebaj zaploskali, vsakemu iskreno čestitali, se fotografirali... kajti vsak šteje svojo zmago, svoj dosežek, svoj korak.. Drugo je ne-pomembno.
Ticara se vrača..2012 -----> rezervacija