pa še moje poročilo:
kar precej ljudi se je zmedlo ob informaciji, da me je treba pobrat na vrhnki:"ja, a nisi ti...iz kamlka???" Majkemi, da sem
Ampak ne več za dolg...
Z Vrhnike smo torej krenili v zasedbi Pegaz za volanom, tomaz ny kot navigator, Mihaperme v vlogi zadnjega opazovalca (zadnji sedež desno) in Nta kot vegeta.
Pegaz nam je med drvenjem po avtocesti razložil, zakaj in kako prodaja elektriko. Na Ravbarkomandi smo z mrežo za metulje ulovili Barb, ki je že letala po zraku in jo mahala tja nekam proti Nanosu. Ko smo jo ulovili, smo šli na kavo, prišel je še Pershing s svojim dedičem, pihalo pa je že tako svinjsko, da nam niti trivremenski taft ni pomagal. Nadeli smo si različna pokrivala in po kavi nadaljevali pot proti Izoli, ves čas pa smo zasledovali Barb v smrtnem strahu, da nam je ne odnese s ceste.
Ob morju je ozračje skozi okno delovalo kar mirno in nadejali smo se mirne tekaške plovbe, le malo čudno se nam je zdelo, zakaj so občasno mimo prileteli kakšna miza, copata, kos strehe, človeška roka, švedski tanker in znak za nevarnost divjih in krvoločnih losov na cesti. v Izoli smo srečali precej TF-jevcev, ki so se precej neraspoznavni (oviti, zaviti, prekriti) tresli v vrsti za prijave in žalovali za Arafatom. Nimaš kej, tudi v palestini nič več ne bo tako, kot je bilo.
Preoblačenje na mrazu in burji je zahtevalo nečloveške muke, ogrevanje smo opravili v precej hitrem tempu, za dodatno stimulacijo pa je poskrbela še tuc-tuc glasbena spremljava na prireditvenem prostoru, kjer smo lahko brezskrbno poskakovali in poplesovali pred štartom. Vesela sem bila vseh, ki jih malokrat vidim (Lojze tukaj torej izpade iz kategorije): zvezdic, Nataške in Nade iz Litije, Mirota,...pogrešali pa smo Pio in Erota, ki sta iz nam neznanih razlogov manjkala.
O organizaciji ne bi, da si ne nakopljem slabe karme. Verjamem, da jih je presenetilo vreme in so v zadnjem trenutku improvizirali, vseeno pa bi za sprejemne mize lahko postavili kakšno bolj inteligentno bitje, ki bi celo znalo podeliti kupone za majico in obrok. Gospodična me je mirno spregledala, čeprav drugega dela kot deljenja omenjenih kuponov ni imela, ko sem se pa prišla pritožit, je pa ravno klepetala z nekim gospodom in ni imela časa zame (10 minut pred štartom, jest pa še nepreoblečena). Tokrat je bilo prvič, da sem se na tekmi pošteno zjezila. Sicer človek vzame marsikatero počasnost v zakup, ampak počasnost z dodatkom nesramnosti je pa neprebavljiva kombinacija. Upam, da kakšen od organizatorjev tole bere.
Ostalo je bilo zabavno. Najprej v hitrem drncu do avta, smuk v pajkice, rutko na glavo, galop za ogrevanje, že prej omenjeno skakanje TF tehno-frikov, slikanje, tmp ima novo frizuro, dpop ima isto staro »frizuro«, staša potrenira mimiko marije mutole…in gremo na štart. Najprej se na progo požene trop podivjanih osebkov moškega spola, med njimi pa je tudi kakšna ženska, ki ni dobila informacije po ustnem izročilu, da manjvredne rase, torej ženske in živali, štartajo kasneje (se vprašam, kdo je bil organizator…hitler??!! He he pardon za tale moment ekstremizma). Tekma pa…divja. Nimam drugega pridevnika. Mislim, da sem v svojih bornih 18 letih tak veter doživela samo enkrat v hribih, sicer pa je bila tovrstna burja zame, sicer varno zapakirano v »osrčje planin« (EPP za Kamnik), hud šok. Občutkov med tekom se ne da opisati, ker minejo takoj, ko se skriješ pod toplo deko in se greješ s kakavom. Spomnim se samo, da mi je na trenutke tako tulilo okoli ušes, da nisem slišala popolnoma nič, nekaj časa me je veter skoraj ustavljal in sem porabila ogromno moči za zelo počasen tempo, potem pa se mi je spet zaganjal v hrbet, da sem komaj bremzala, mal je manjkal, pa bi prehitela še mitjo kosovelja
.Na pomolu je bilo sploh zabavno – v eno smer nas je skoraj pometalo v morje in na parkirane jadrnice, vsak korak je bil poseben napor…v drugo smer pa se je veter tako uprl v hrbet, da sem skoraj poletela in bila prvič v življenju hvaležna za svojo nekrhko in primerno obteženo persono J Ob vodi nas je v vsakem krogu čakalo malo slanega tuša (grrrr, grrrr, madona, je bil jezn tale pozejdon!!), potem en »lušten« klanček, da ne bi bilo preveč lepo, pločniki in asfalt in potem spet pomol, picek frdamani, kjer smo se srečevali in si mahali, vsak s svojo naelektreno frizuro in plapolajočimi oblačili. Ni se točno vedelo, koliko krogov naj bi tekli. Označevalca kartončkov sta rekla TRI, jest pa v dir, šprint, hop v cilj…jok, še EN krog, so rekli. Motivacija mi je tako padla, da sem komaj odtapkala še zadnji krog, dodatno pa me je zbila še gospa, ki si je ob ogledu mojega totalno zadepresiranega matranja v hrib-ček drznila pripomniti, da ona pa tukaj že ne bi tekla. Kdo jo pa sili???!!!
Ampak! Vsega trpljenja je enkrat konec in presrečni mazohisti smo se zbrali na cilju, hopnili skoknili nazaj v trojne puloverje, medvedje kože, ruske kučme, polhovke (dejvi kroket PRESS) in kosmate skibucke ter se zbrali na prireditvenem prostoru. Podelitev svojega težko pričakovanega pokala sem skoraj zamudila in v zadnjem trenutku prinorela pred oder, je bil pa ponos zato toliko večji, kar je itak razvidno iz fotk. Lih tok, da se nisem razpočla
Na lahnem in prijetnem morskem vetrcu (še dobr, da mam še zmeri vse lase) smo še kakšno rekli, si pulili pokale iz rok, lovili drobce kaotične podelitve, se spet slikali in potem definitivno obupali nad vremenom. V lokalu na analizi ni bilo veliko bolje, kar se tiče toplote in toplih napitkov (očitno jim Pegaz ni ponudil dobre cene elektrike
), smo se pa zato greli z govorjenjem in smejanjem in vsem, kar spada v klasiko an in liz TF. Zakon kot vedno!!
In potem smo odpujsali domov. Z MihcemPR sva pomagala Barb obtežit njeno petko, da se je reva boga sploh pripeljala do doma (in ne priletela
).
Čestitam vsem, ki ste pretekli tale divji dir ter Barb in Dpopu, ki sta hrabro fotkala na mrazu.
Čestitam vsem dobitnikom in dobitnicam pokalov pa Staški za zmagoslavno vrnitev na tekaške steze (Joli že kuje maščevanje). Vsem pa hvala za spet odlično družbo!!!
. Imamo vsak svoj priimek, Miha pa je postal celo Niko 
.
, vendar ne vem, ce bo kaj zaleglo. Bomo videli drugo leto.
. Zaradi burje. Dobro jo je bilo spoznati tudi s te plati, ob teku. Bilo je prijetno teci s pogledom na razburkano morje...
lep pozdrav in dober tek!