To je bil moj četrti maraton, drugi v Radencih, a vsekakor najtežji doslej. In to kljub temu, da sem ga vzela bolj za trening, torej z namenom, da bom šla lepo počasi.
V Radence sva s Kairosom šla skušaj z Urbanimi tekači, ki so naju takoj sprejeli za svoja.

Razvajanje z domačo kavico in presnimi kroglicami, že kar preveč hvale "naših junaških maratoncev" na avtobusu nazaj grede, odlično kosilo ...
Tokrat sem startala "sama" - res da v množici nekaj tisoč ljudi, ampak vseeno v svojem tempu in pripravljena na to, da bom sama s svojimi mislimi, brez klepetanja (sploh v drugem krogu). Prvi krog je šlo lepo počasi, brez problema, razen teh v glavi, ko komaj čakaš, da boš na obratu in da bo pred tabo "samo" še en krog.
Ne pustim se prepričati niti ZdravkuC, ki pravi, da bi šel z mano, če bi šla maraton pod štirimi urami.
Obrat v Radencih je res nekaj posebnega. Tam je bil najprej Urban, pa potem Kairos

z "Bravo, ljubi!", malo naprej sta na ves glas navijala Vreme in Marjetka (hvala vama

), prav na obratu, kjer se "ni več povratka", sem iz publike slišala "Bravo, maratonka!", pa potem spet Vreme in Marjetka, ki sta tokrat navijala še bolj naglas. Pri Kairosu se ustavim, da dobim

in grem za lahkoto v drugi krog. Malo naprej spet tečem mimo Urbana, ki se mi pridruži za nekaj metrov.
Prvi krog obrnem lepo počasi v času 2:07. Drugi krog bi moral iti enako hitro, ker tempo res ni bil hud, toda ...
1. Objektivna okoliščina: veter, ki se je samo še krepil. Na trenutke se sploh ni dalo teči proti takemu vetru. Opazila sem, da so bili ljudje ob progi kljub sicer poletnemu vremenu zaradi vetra oblečeni v dolge hlače in jakne. Da ne govorim o tem, kako je veter spodkopal moje dobre namene, da kozarčke z vodo odlagam na mizo tako, da jih bodo le še prestavili v koš. Na več odsekih sem zaradi vetra tekla s kapo v roki, sicer bi mi jo odneslo.
2. V drugem krogu me je tako rekoč ves čas (s presledki sicer, drugače ne bi končala teka) zvijalo v črevesju.
Posledično sem se iz obeh razlogovo veliko ustavljala, zaradi prebavnih težav pa nisem potem upala vzeti nič drugega razen vode (še po sladkorju je bilo le še huje).
Nekje po 35. km me prehiti ena Hrvatica, ki me prepozna kot triatlonko

. Jaz pa le še odštevam kilometre ... Most čez Muro se je tokrat tako vlekel, da sem pomislila, da so ga podaljšali.
No, nekako se vendarle privlečem do cilja, do kamor sem na koncu s spodbudo navijačev

celo še kar dostojno pritekla. Res ste zlati, toliko vpitja na tistem krožišču, da sem se skoraj zjokala od ganjenosti.
Kot sem rekla v "slavnem posnetku", ki ga je posnel moj Kairos, ne glede na to, kako težko je na progi, ob prihodu v cilj mi gredo ob vsem tem navijanju vedno solze v oči.
Med tekom v cilj po ozvočenju slišim tudi svoje ime in čestitke, v cilju pa me objame Kairos in me pospremi do tušev Slovenske vojske. Bravo, Slovenska vojska!

Po tuširanju sem čisto prerojena, in čas je za odhod.
Na koncu me Kairos potolaži, češ da četrti maraton je vedno najtežji.
Upam, da res. Kajti zdaj sem se zaletela v vse maratonske zidove, še za vse tiste za nazaj, ko nisem vedela, kaj je ta slavni "zid", o katerem toliko govorijo.
