Zadnje novičke

[tek_v_snegu]

Malo bom še dal časa regeneraciji tudi v možganih. Namreč, da poročilo nekaj racionalnejšega časovno oddaljenega tona. Sedaj je še preveč navdušenja. Potem pa kdo ve, kakšno skrpucalo bi prišlo ven.

V vsakem primeru pa takojšna hvala za prijetno družbo na poti tja in nazaj Leonu G. , Leonu C.- Semjulu, Mateju ter vsem ostalim, ki ste mi pomagali, da sem zabredel na štart. Hvala Zdravku za regenerativno pivo v Buzetu. Hvala tekaču iz Pule za prvo noč in nočne diskusije, ki sva jih imela. Hvala Almi, študentki iz Latvije za izkušnjo druge noči in njen pogum premagovanja s slabostmi. Veselje, da je na koncu vendarle prišla do cilja, ki ga je tako potrebovala in želela. Verjamem, da ji je Istrska izkušnja prinesla kar potrebuje za svoje nadaljne željene cilje.

Hvala organizatorju za označeno progo, regeneracijsko kosilo, koncept treh vreč ter da ste nas povezali.

Sedaj si želim ponoviti to avanturo mimo tekme, kot trening oz. gost. Pa bom sledeč karto IPPja kar nostalgično hrepenel po teh nočnih oznakah ter ljudeh na na postajah.

Prijetno in ustvarjalno regeneracijo vsem,

[lukav]

Kot da še ne bi bil dovolj zadovoljen z vsem skupaj, sem še Salomonov ruzak na loteriji zadel

[Loni]

No, vidiš, se splača iti tudi na Lumpi teke .

[lukav]

No, vidiš, se splača iti tudi na Lumpi teke .

Ampak res, se počutim že skoraj kot Salomon Team profi

[TONEK]

Tudi jaz sem bil na ¨Lumpi teku¨, kakor ga imenuje Loni, z bojaznijo na štartu, kako se bo obnašala pred dvemi tedni poškodovana stegenska mišica. Začelo se je kot po maslu in prva dva hribčka sem z veseljem obdelal. Na kratki ravnici pred vzponom na Motovun pa kar naenkrat enake bolečine kot ob omenjeni poškodbi v Zgornji Krmi. Posledica tega je bil takoj krajši in počasnejši korak, pomanjkanje veselja in motivacije in opustitev misli, da v začrtanem času, 9ur in pol pridem na cilj. Ker sem dovolj trmast, bolečine pa na srečo niso bile prehude, sem vztrajal do cilja, čeprav so me od Buj naprej prehitevali že ultraši.
Imam pa nekaj pripomb na vašo množično hvalo o sijajnosti trase; če bi bilo kakšen dan pred tekmo malce več dežja, bi na nekaterih delih proge rabil vsaj rokavčke, če ne čoln. Ne vem, čemu vam taka hvala, naj nekdo povabi tega istarskega direktora k Jožkotu v Baško grapo, kako se pripravi progo za tekmo.

[AVI]

BRAVO in ČESTITKE vsem in vsakemu posebej!

[INOT]

https://www.youtube.com/watch?v=2GC0Iu55SqQ

[matej2]

Imam pa nekaj pripomb na vašo množično hvalo o sijajnosti trase; če bi bilo kakšen dan pred tekmo malce več dežja, bi na nekaterih delih proge rabil vsaj rokavčke, če ne čoln. Ne vem, čemu vam taka hvala, naj nekdo povabi tega istarskega direktora k Jožkotu v Baško grapo, kako se pripravi progo za tekmo.

Tonek, žal si zamudil. Plavanje, soteskanje, plezanje in podobne discipline so bile na sporedu lani. Letos sta ostala samo še tek in hoja.

[Tajataja]

105km Istre je bil moj prvi pravi ultra trail. Priprave so šle kot po maslu, trema pred tekmo kot treba. En teden prej me je doletela še trebušna gripa. Pa verjetno ni bil virus, ampak psiha.

Ne moreš verjet, kaj vse se zgodi v dnevu na trasi. Koliko zgodbic in utrinkov. Če k temu prištejem še zgodbe s poti, pa zgodbe z razglasitve, pa s treningov… Lahko bi pisala in pisala. Materiala je za cel roman. Da vas ne dolgočasim samo venček izbranih.

Prijatelj mi je zadnjič po enem treningu navrgel, da zdaj se me pa mož sploh ne more več znebit. Na kateremkoli koncu Slovenije me recimo vrže iz avta, jaz pritečem domov.

Prekaljeni ultraši na štartu (0km, 0vm) že komaj mirijo svoje konje pred »pokom pištole«, ko jaz bistro vprašam, če to se štarta na polno? Ni mi bilo namreč jasno, saj nas je po štartu čakal verikal kilometer in pol na Učko in jaz sem planirala počasi in po pameti. Pa pravi kolegica: »Na polno, logično, do prvega ovinka oziroma do tam, kjer so navijači in snemalci.«

Okrepčevalnica Korita (23km, 1900vm) je bila hišica sredi gozda. Dobesedno pravljična v soju polne lune. Sprejela me je gospodovalna gospa pred hladom noči zavita v karirasto deko. Ko me prešine misel, da sem v zgodbi o Janku in Metki, ter da so vse tiste sladke dobrote tam samo zato, da me premamijo, da tam tudi ostanem.

Prečkam Trstenik (39km, 2500vm) in fantu pred mano crkne svetilka. Vrže palice v travo, skače po njih, uporabi vse znane kletvice. Vprašam ga, če bo hodil za mano, a je v takem afektu, da me ne vidi in ne sliši. Upam, da je našel rešitev. Do zore je bilo še nekaj ur.

V Buzetu (52km, 2900vm) vzamem manj vode, saj taktiziram, da bom na naslednjem odseku več tekla in nočem pretežkega nahrbtnika. Vprašam gasilca za pot, ta pa me napoti naravnost. Tečem kilometer, dva, na tretjem se oglasi dvom. Ali grem prav? Tole pa ne gre proti Grožnjanu. Naletim na križišče 100milj in 65km. Kje pa je 105tka? Noge postanejo mehke. Pokličem na številko v »sili«. Prijazen fant mi pove, da sem na napačni progi. Zdaj zakolnem jaz! Sočno. V telefon. Dečko, ki se je izgubil skupaj z mano sede v jarek in pravi, da »odustaje«. Jaz tečem nazaj v Buzet in »zajaham« pravo progo. Besna sem kot ris. Vsaj šest dodatnih km, zguba časa, energije. Ne morem verjet, da sem speljala celo dolgo noč brez da enkrat izgubim progo. Pomislim na prostovoljce, ki so jo postavljali tam po tistih neskončnih hribovskih poteh. Potem pa vprašam za pot in evo ti ga! Jezno grizem nove kilometre in višince. Ko mi zmanjka vode.

V Pietrapelosi (61km, 3300vm) me prehiti sotrpin. Potožim, da sem ostala brez vode, naslednje okrepčevalnice pa od nikjer. Iz nahrbtnika potegne plastenko in mi jo podari. Spijem jo na dušek. Ni boljšega od tople cole! Povem mu kaj se mi je zgodilo. Da sem se zgubila, kako sem jezna in da sem fanta na številki v »sili« nekam poslala. Smeje se. Pravi, da je tudi on iz kluba, ki organizira tekmo, da dečka pozna in mu bo jutri povedal, da se je tista jezna Slovenka po 20km spet »smirila«. Zdaj se spet smejem tudi jaz. Kaj pa mi drugega preostane.

Dan in noč mi v nahrbtniku brni telefon. Smsi prihajajo en za drugim. Moje drage prijateljice spremljajo mojo pot in me spodbujajo z vzkliki. En boljših se glasi: »Katja, ne daj se Ines.«

V Oprtalju (71km, 3800vm) pravijo, da me bodo zapisali ob odhodu. Prav. Ob odhodu se pokorno javim in punca pravi kolegici: »Gospođa odlućila, da nastavi.« Jaz pa v smehu: »Dali je možda postojala dvojba o tome?« Počutim se odlično. Da bi odnehala. Ni bila opcija niti za trenutek!

Pred Grožnjanom (83km, 4300vm) zavita v svoj svet zabluzim s poti. Tako prijetno je teči po cesti. Na sredi ceste laja pes. Pravi mi: »Punca, zabluzila si!« Jaz pa ignoriram pasja opozorila in vsa hrabra pičim mimo, češ, če si spustil vse pred mano, daj pa še mene. Ne kapiram kaj mi pravi. V nekem trenutku pa se zavem, da so zastavice »zmanjkale«. Spet kolnem. Tokrat samo sebe. Na srečo sem zabluzila samo kakšen km.

V tunelu Parencane se pozno popoldansko sonce lomi na obokih iz istrskega kamna. Jaz sem Jakob, sledi mi čreda ovc. Počutim se sveto. Zgodba postane smešna šele ko jo povem na kavi po tekmi. V tistem trenutku pa je čisto v kontekstu.

Na krožišču pred Bujami (91km, 4400vm) je »šaljivec« razprostrl zastavice okrog in okrog po krožišču, da ne vem v katero smer. Tečem po enem hribu dvakrat gor in dol. Seveda po napačnem. Ko najdem pravo pot, se tista jeza spet dvigne. Prijazna punca na okrepčevalnici pravi: »Samo še 14km.« Saj to je pa še manj kot torkovi trening v družbi drage prijateljice Enkice. V tistem trenutku spet ujamem filing, ki sem ga zgubila zjutraj v Buzetu. Stečem v dobrem tempu. Prehitevam izmučene ultraše. Letim. Noge so sveže.

Pogled na uro pove, da bo ciljni čas kljub vsem zapletom na progi več kot dosežen. Poletim v cilj. Počutim se zmagovalno. Ne morem verjet. Solzice sreče. Nekdo zavpije: »Katjaaaa…«. Kaj je zdaj to? Mož in kolegi so vendar še na progi. Nikogar nisem pričakovala. Presenečenjeeee! In že me objema Mojchka. Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – KAJ?

Dosti kasneje sredi noči grejem večerjo mojemu dragemu, ki je pravkar premagal 100milj. Pri tem ugotavljam, kako je vse v življenju relativno. Čeprav sem pravkar pretekla tek svojega življenja in premagala najdaljšo razdaljo ever, so nekateri tekli še dlje , zato se zdaj pač spodobi, da mi bolj spočiti , poskrbimo za njih. Ko sva se temu skupaj nasmejala, mi je obljubil, da bo naslednje leto samo navijal, ter me po tekmi nosil na nosilih in masiral. Pazi, Cicko, da te ne primem za besedo!

In tako je zgodba nehote ratala (pre)dolga. Ampak kaj čem. (Pre)dolgih, a (pre)lepih je bilo tudi 105km Istre.

[gumpy]

Tajataja> kapo dol

[Cicko]

Prvič, zadnjič;
Novembra 2013 je padla ideja o udeležbi na 100 miljah Istre. Po začetni evforiji, ki je sledila prijavi, mi je v glavi odpovedalo En kup dvomov je pripeljal do bolečin v kolenuhttp://www.tekaskiforum.net/viewtopic.php?f=37&t=22127 in kar nekaj časa je vse skupaj viselo v zraku. Vsaka čast in hvala Taja Taji, ki je vso to agonijo prenašala in me podpirala. S še več treninga so težave izginile
Kljub temu me je v avtobusu, ki nas je peljal na start pošteno krivilo, a bo vse OK?, sem dovolj treniral, bo koleno držalo
V Labinu fotke, pa nagovor Alena, pozdrav s Jethrom, Zdravkom, Petrom in ostalimi, nato pa start, SUPER olajšanje. Med tekom sklenem, da se do Buzeta, ko bom na polovici raje malo šparam, da me ne bo na koncu zmanjkalo. Tek po kolovozu, izredni razgledi na Kvarner, vonj po špargljih in čudovita narava. Že se spuščam proti Plominu, kjer srečam Ečota, ki je imel smolo z gležnjem-škoda Šibam naprej do prve bogato založene okrepčevalnice, kjer se obilno podkrepim. Začnemo se vzpenjati proti Učki-Vojaku, medtem pade mrak in vrh se osvetljen kaže v jasni noči, ki sem ga kar nekaj časa gledal (vmes je bilo še nekaj drugih vrhov-višince je pač treba nabrat:!) Na Poklonu sem ob polnoči, naspidiran na polno, se preoblečem, vržem dol goretex-ke in obujem poletni profil, oj kako so bile noge hvaležne
Že šibam naprej proti Buzetu. Malo pred Koriti mi odpove čelka, ki je prej na polno sijala, baterija je prazna! Ni problema, si rečem in jo priključim na rezervno baterijo, Jok brate odpade, ko se polni ne sveti! Mater vola, prekolnem vso tehniko sveta, še najbolj pa sebe, kao tehnični tip, pa to Na srečo za mano pride možakar in se mu pridružim Hvala! Hoja je bila bolj Ruska ruleta, a sem imel do okrepčevalnice na Koritih srečo. Tam se mi posveti, da imam na telefonu svetilko in že šibam naprej v adrenalinskih spustih, v eni roki telefon, v drugi palice – bog mi je dal srečo, pamet je že prej ušla. Tako nadaljujem vse do vznožja Žbevnice, kjer si vročo juho ohladim s Coca Colo in jo ob začudenih pogledih z užitkom pogoltnem (kaj vse prenese želodec!?)
V Buzetu na okrepčevalnici pojem repete makaronov in jih hvalim kot, da so iz Michelinove restavracije, ves evforičen se preoblečem v kratke hlače in rokave - na srečo sem si saj vetrovko pustil. Zunaj srečam Uršo, ki je uživala v masaži in pedikuri (blagor), zaželiva si dobre želje in grem naprej. Tečem ob reki ves zadovoljen, ko se me je začela lotevati prva kriza, dolina se je začela zapirati in postalo mi je jasno, da gremo spet gor v hrib. Med prečenjem reke zajamem vodo in ob vsej ihti zakoračim v vodo na polno. Ma kje je bila pamet, da bi vsaj vodo iz copat ven zlil??? Ne, tečem naprej in v copatih cmoka, a je nehalo, pa sem začutil čez kako uro kamenčke v copatu, jih je bilo vedno več,… oba podplata v mehurjih, tek je postal nemogoč. Fak!
Hodim naprej in srečam Petra, s katerim nadaljujeva pot proti Motovunu, katerega sem si zastavil za zadnjo omejitev, če pridem tja, pridem do konca, po dveh, štirh ali kakorkoli drugače! Med Motovunskim vzponom me podplati žgejo kot hudič, glava se hoče ustaviti, ne gre, ne bo šlo, pa sem si uspel priklicati slike reportaž iz Špartatlona, Westeren states,.. kjer nohte, žulje in podobne tegobe pozdravijo kar s sekundnim lepilom, torej se da! Glavo vprašam, kaj bi pa ti naredila, če bi te zdajle medved podil? Hej počakaj, imam žulje, bova jutri naprej,.. Bolečina postane znosnejša, dobim še sporočilo od Taje Taje, da je že v cilju. Super, vsaka cast bejbi! Za povrh vsega me je dečko iz okrepčevalnice častil na pravi Illiyev kapučin. Kaj lepšega, po okrepčevalnici sem bil kot nov
Šibava proti Oprtalj-u, se ravnina ponovno postavi pokonci, in na misel mi pride članek o pretežno ravninskem teku . Po okrepčevalnici pičiva proti Grožnjanu in Bujam, kjer se bašem z vsem kar vidim-bravo želodec. Od Buj naprej sem dobesedno sanjal Umag, največji problem sem imel z zavedanjem, da bo ker hodim vse skupaj trajalo vsaj še enkrat dlje, kot bi sicer. V vsej nočni depri mi je tistih cikcakastih 10km po vlažnih poljih predstavljalo neizmerno muko
No, pa je po 33 urah le prišel Umag. Pričakala naju je Irena in skupaj smo pritekli v cilj. Tistih zadnjih katarzičnih 300m sem čutil, da je v meni še kar nekaj življenja. Bravo!

Navdušen sem na zamislijo in izvedbo tekme. Vse pohvale organizatorju in vsem prostovoljcem, ki so kvalitetno opremili tako dolgo in zahtevno traso, skrbeli za nas, nas spodbujali in se navduševali nad nami. Tudi vi ste bili neprespani in premraženi, ob tem pa neizmerno prijazni! Hvala!

Čestitke vsem udeležencem, še posebej Taji Taji za prvo Ultro in Jetrhu za drastično izboljšanje rezultata. Bravo!

; in kmalu spet
Cicko

[TONEK]

Tajataja, nimam besed. Odlična kondicija, fantastična psiha, (jaz sem nekajkrat zabluzil, največ kakšnih 300 metrov, pa mi je že vse dol padlo; enkrat mojo zasanjanost prebudijo žvižgi in vpitje za mano, obrnem se šele, ko me sloki Italijan potreplja po rami in mi hoče dopovedat, da sem zgrešil. Gracie, gracie..) in profesionalno poročilo, ki sem ga prebral 3x.
Ni kaj, Slovenija ima izredne talente. Malo sem se sprehodil po rezultatih. 9medalj, 6 četrtih mest...zares škoda, da sem iz sredine prejšnjega stoletja...

[zz topka]

Uf, to pa je

[muc]

Res je lepo prebirat vaše pozitivne vtise in občutke...kot, da bi sam tekel...
Bravo in čestitke vsem še enkrat...kapo dol!!!

[mojchka]

Njena najstnica se čudi koliko km sem pretekla in vpraša kaj dobim za to. Saj res – KAJ?

Tajataja, nikar se ne delaj nevedna; dobila si nogavice, smo vidli!!!!!


Vidim, da v sebi skrivaš tudi pisateljski talent, pa tudi Cicko ni od muh!

Moj poklon!

Ampak; je pa res lepo videt toliko navdušenja... te kar potegne: "Hmmm, lahko bi tudi jaz.. Nekoč. Nekje."