Nekaj za uvodPozno popoldne je bilo namenjeno predmaratonski pripravi. Gajd (vodič) Gudy naju in še enega tekača (drobnega Tanzanijca, ki dela tudi za Natašo iz agencije Shadows Of Africa) odpelje na dvig startnih številk. Presenečenje zame je bila vsekakor startna številka »1«. Številko so iskali po mapah kar pol ure. Na maratonu sem bil edini Slovenec, kar me sicer ni presenetilo toliko, kot to, da je samo nekaj čez tristo prijavljenih. Večina se je prijavila na krajše teke, saj je bilo več tisoč tekačev. Oni že vedo, zakaj krajše razdalje, jaz bom očitno izvedel naslednji dan. Sledi hladno pivo pod palmami in predmaratonski počitek.
Maratonski predvečerNastanitev v hotelu, sredi ničesar, visoka zaraščena ograja, stražarji, rampa, obraščeno z visokim rastjem ob ograji in z bananovci. Hotel z bazenom, nastanitev pa v pritličju, s teraso tik do bazena. Raj na zemlji. Po vročem prašnem dnevu ohladitev v bazenu. Kljub številnim gostom, sva začuda edina skakala v bazen, ostali so lenobno ležali na ležalnikih v senci in so spominjali na leno levjo krdelo. Bilo je vroče. Kmalu se zasliši živ-žav in tako sva naenkrat priča še afriški poroki. Oni se ženijo in fotkajo, midva skačeva v bazen še višje in v kopalkah opazujeva svate, oblečene v prestižne pisane obleke.
Kilimanjaro MarathonDrugo jutro naju gajd pobere pred hotelom ob 5:30. Mislim, da je kakšno urico prespal kar na parkirišču pred hotelom, saj je dan maratona velik praznik za domačine in so ga ziher celo noč biksali. Na start seveda pridemo pravočasno, čeprav sem spet skoraj zamudil, kajti start maratona je bil ob 6:30 na atletskem stadionu, start polmaratona pa 7:00 nekaj ulic višje. Stojim namreč na staru polmaraton in ugotovim, da imam samo jaz drugačno številko. Takoj aktiviram alarm in že sem bil na stadionu. Dve minutki in že letimo. Bil je mrak, super klima in valovit teren se je sprva več spuščal, kot dvigoval. Na 9 km me začne silno obsvetjevati jutranje sonce, ki je iz minute v minuto močneje žgalo. Morda se sliši čudno, vendar sem prvič že na 14 km pomislil »kaj mi je tega treba« in še podplati so se oglasili. Postaje z vodo so bile na 4 km in s seboj sem imel 7 gelov High5. Energije mi ni manjkalo, raztopil pa sem še eno izotonično tabletko, ki me je malce povrnila na trda tla in v smer proti cilju. Na prvi polovici maratona poteka trasa tja in nazaj po isti cesti. Nato se teče se skozi start polmaratona in se nadaljuje po trasi polmaratona, ki je krožno zankasta. Prva polovica te polmaratonske proge je neprestan blagi vzpon z nekaj presenečenji na koncu (na razdalji 9 km je 250 m vzpona), sledi pa drugi del – spust. Torej okrog 32 km se začne spust. Ker je to moja poslastica, sem prav užival v tempu pod 5:00 in se čudil, kako fajn mi gre. Trajalo je in trajalo. Ja, celo dva kilometra, potem pa »resk« … kot bi odrezal, ne morem več. Tempo je padel pod mejo želenega, sonce je žgalo in če je bilo v senci 37 do 40 stopinj Celzija, je bilo na sončnem asfaltu menda dvakrat več. Na polovički sem imel čas 1:49, na ca 32 km pa tri ure. Vedel sem, da bi lahko šlo pod štiri ure, vendar se je »lahko« spremenilo v »težko« in kmalu še v »nemogoče«. Kar nekajkrat sem počasni tek zamenjal za plazečo se hojo in opazoval one pred menoj, ki so imeli približno enako hitrost. Bližje ko sem bil cilju, bolj je prijala hoja, pa četudi je bila tu in tam senca. Zadnji kilometer pred ciljem je na cesti, kjer poteka trasa maratona vse do stadiona gneča in imaš občutek, da tečeš po sejmišču. Skakanje levo in desno in hop v cilj. Ciljni lok z napisom »FINISH« in nič. Grem naprej po peščeni poti in nato levo ob vrvicah, kjer mi s flomastrom naredijo kljukico na startno številko in mi izročijo še medaljo. Menim, da so tukaj tudi evidentirali čas, saj je uradni čas kar za dobro minuto slabši, kot mi je nameril Garmin. Semaforja s časom nisem videl nikjer. Moj uradni čas pa je 4:12:16 in sem kljub vsemu ponosen nanj.
V cilju me poišče Ančica in najdeva še onega črnega, ki je prejšnji dan potoval z nami. Polmaraton je obrnil v 1:25:xx, medtem ko Ančice sploh ni bilo v rezultatih, po večkratni intervenciji pa so jo zapisali povsem na konec. Ja, to je Afrika. Je lepa in res te pripravi do tega, da se ti za vse je_e.
Najprej si privoščimo pivce, saj je Kilimanjaro pivnica glavni sponzor in cene niso bile pretirane. Odsvetovano mi je bilo, da se stuširam na njihovih tuših in tako sem se sredi stadiona umil z dvema plastenkama vode, mali črnčki pa so smehljaje strmeli vame. No, enako tudi vse dame na tribuni stadiona
StatistikaOd 310 maratoncev sem dosegel 133 mesto oziroma 113 med moškimi.
Mednarodna udeležba je zajemala 33 držav.
Bil sem najhitrejši Slovenec
in edini.
Slovenija se je izmed 33 držav z mojim skromnim časom uvrstila na 20 mesto.
Scott Jurek me je prehitel za 16 minut in 57 sekund.
Prvi uvrščen, ki ni bil iz Kenije ali Tanzanije, je bil Britanec na 27. mestu.
Prehitel sem 14 Kenijcev in 47 Tanzanijcev.
Od osmih Japoncev jih je bilo sedem za menoj.
Od osmih Francozov jih je bilo šest za menoj.
Od sedmih Nemcev jih je bilo šest za menoj.
Od 20 je bilo Južnoafričanov kar 18 za menoj.
Kategorij niso obravnavali, za razliko od mene, in sem sam izračunal, da bi bil v kategoriji nad 55 let prvi.
Po napornem maratonu je sledil povratek v Arusho in zaslužen popoldanski odmor. Nataša se je čudila, da smo se vrnili tako zgodaj, saj je znano, da se tam po maratonu kar dogaja.
Tole sem izrezal iz mojih zapiskov, saj še niso končani ...
Iz takšne snovi smo, kot naše sanje … saj vse je v glavi, čuj
Zdravko
