- 21 Maj 2017, 19:42
#354774
KBK - Trail
A veš uno, ko zjutraj vstaneš in rečeš…nekej ne štima…no uno. In tak občutek sem imela v soboto zjutraj, ko sem vstala iz postelje ob tričetrt na šest zjutraj. Dan za KBK, jaz pa popolnoma brez volje. Tako brez volje, da sem legla nazaj na posteljo in se smilila sama sebi. Nič me ni pretirano bolelo…no ono koleno od badmintona me še vedno nekaj heca, ampak ko tečem ali hodim, se ga sploh ne čuti. Zaboli me samo ob posebnih gibih in ko počepnem. Tega mi pa na tekmi ne bo treba ane??
Dvignem na silo svojo tazadnjo in si grem narest zajtrk. Takega, mojega, tapravega….maslo in med na kruhu (oboje zelooo na debelo namazano) in črni čaj z mlekom. To je ta pravi zajtrk za moje pojme…no, vsaj zame. Tako me za silo brezvoljnost mine, slabi občutki pa še ne.
Z Damjanom se odpeljeva v Kopačnico. V Medvodah sem na vsak način hotela kofe, pa sem naredila ovinek preko Petrola. Nuja je pač nuja. Po kofetu dan izgleda bolje. Tako midva v Kopačnico, pozdravit vse, ki jih poznam…in še nekaj tistih, ki me očitno poznajo, pa ne vem ravno, kam naj jih pošlihtam (naj mi prosim oprostijo). Dvig številke, preobuvanje, opremljanje z razno navlako (saj veste, fotoaparat, pa take pa to) in palice…brez njih nikamor. Ko točno ob 9:00 štartamo izpred kozolca sredi vasi, sem pozabila na svoje slabe občutke. Na tekmah jih ponavadi nimam in tudi tokrat je bilo tako. Robi me je kmalu zapustil, sem bila prepočasna. Damjan je itak drvel naprej takoj. Sem si pa tako izbrala skupinico, v kateri smo hodili štirje…tako:
V gosjem redu gre v korak,
troje gosk in en gosak…
(N. Grafenauer)
Mi smo šli sicer malo manj v gosjem redu, ker smo bili vse pošrek, ampak en možakar in tri možakarce. Pa smo šli nekaj časa skupaj. Komaj sem že čakala, da bo kaka okrepčevalnica. Lakota me je že začela grabit, ker je očitno moj zajtrk padel skoz. Prva okrepčevalnica…vodo majo, izotonik menda tud….hrana??? Kje je hrana??? Ni!!! Ok…pejmo do druge. Dobro, da sem si vzela s sabo pas s ¾ litrsko flaško v kateri sem imela namešan Tailwind. Če Oskar s tem laufa cel dan, bom pa tud jaz do naslednjega štanta. Vmes se mi je zazdelo, da se nekam počasi vlečemo, pa sem malo na gas stopila. Meni ni prec kaka stvar prepočasna…sploh ne na tekmi, ker mi vedno vsi naprej zbrišejo. Tokrat je bilo nekaj zelo čudno. Maširam jaz tako naokrog, kar se spomnim, da imam s sabo fotoaparat, ki še kar čaka na moje usmiljenje. Malo poškljocam naokrog in šibam dalje. Pridem do druge okrepčevalnice, ko me že ena fotografira….preden sem skontala, da je Andreja, je vsega že skoraj konec. Spet ni hrane….ja pismo. A sem na trailu, al nisem…ja prav. Pač ne bom jedla….ampak nekaj pa povem….trikrat v življenju (prvič, zadnjič in nikoli več) na trail brez ene ploščice čokolade ali česa podobnega. Zračunam, da imajo preveč nalitih kozarčkov izotonika za vse, ki še pridejo za mano in tako izpraznim kar ene tri ali štiri. Menda bo do koče na Blegošu že držalo. Saj imam s sabo še svojo čudežno flaško. Pičim dalje. Se mi takoj zazdi, da mi je nekdo svinec obesil na noge. Kaj glava dela. Če mislim, da bi morala dobit napolitanke pa jih nisem, pol pa noge ne grejo nikamor….takoj ampak res takoj (100 m za okrepčevalnico) že nalivam Tailwind. Lačna že ne morem it naprej in če Oskar lahko s tem laufa cel dan….Otresem se tistega svinca in jo kar zadovoljivo režem gorčez. Vreme se je začelo nekaj kujati, pa me je že skoraj malo zeblo. Bo treba stopit, da se ne prehladim. Na pašniku poslikam nekaj rožic in okope Rupnikove linije, da bo kaj za v album in jo tako primaham na vrh Blegoša. Zgoraj štirje mladi fantje vršijo kontrolo nad tekmovalci. Zabeležijo mi čas in tisti, ki to zapiše reče: 'Pod dve uri. Odlično!' Malo ga debelo pogledam, potem pa uro in ugotovim, da je res manjkalo minuto ali nekaj takega do 11:00. Enemu porinem fotoaparat v roke, s tremi se pa slikam…da bo lepša slika. In jo pičim dalje. Sem zaradi mraza tako drvela z Blegoša, da so se mi na daleč umikali s poti. Pri koči znova okrepčevalnica….ja brez napolitank. Ne vem zakaj sem imela ves čas v spominu, da sem lani jedla napolitanke na poti. Mi gospa zagotovi na KBK ne…na UPT so jih pa imeli….prav no, pa nič. Izotonik, in papa.
Šibam naprej v dolino. Tokrat res šibam. Jezeršek me je zaj….in me pustil lačno. Ker normalen pa lahko strada tako dolgo. Jaz že ne. Spodaj me čaka ričet s klobaso. Torej, šele takrat lahko jem. Bejžmo hitro v dolino…za hrano. In sem tekla, kot so me noge nesle. Sem si rekla, dokler bo šlo, bom tekla, ko me začnejo noge bolet, bom pač nehala. Pa me vraga niso hotele začet noge bolet…in sem tekla in teka in tekla. Ustavila sem se, ker me je tiščalo lulat, ustavila sem se, ker je bila postojanka z vodo in zmanjšala sem hitrost, ker se je vmes malo cesta v klanec postavila. Pa en stric se je vmes zgubil in bi me kmalu prepričal, da nisem na pravi poti, ker ni oznak. Vso ostalo pot sem pa tekla. Jaz rws ne vem, kaj mi je Oskar podtaknil v tiste mamile. Čudo čudno, vam rečem. Tako kar naenkrat slišim spodaj nekje vpitje iz Kopačnice. Saj sem že skoraj v cilju. Kako pa to, da je cilj že tukaj? A mi ga je kdo nasproti prinesel??? Pridrvim v cilj in pogledam na uro….3:14. Nič čudnega, da so bili vsi šokirani, ko so me zagledali v cilju. Jasno sem povedala, da pričakujem čas okol 4:00. No, pa ni. V cilju pa me je Damjan počakal s hladno pivičko, Marko in Urban pa z okvirčkom za slikat.
Še vedno ne vem, kaj je bil tisti slab občutek zjutraj. Najbrž napolitanke, ki jih ni bilo. Naslednjič bi mogoče prebrala razpis, kaj je na okrepčevalnicah. Je bil pa zato ričet s klobaso in domač kruh, ki smo ga dobili na koncu več vreden.
Evoga. Takole je izgledal moj najhitrejši trail vseh časov. Boštjan in Oskar naj se pa zmenita, kdo je odgovoren. Al Oskar, ki mi je priskrbel mamile, al Boštjan, ki mi ni priskrbel napolitank.
, mi je bilo prejšnjih sedem tekem bolj všeč. in bom drugo leto najbrž preklopil na Čaven, če bosta tekmi zopet v istem vikendu. Drugače pa pohvale organizatorju, tudi kruha sem ob odličnem ješprenju pojedel vsaj za četrto mesto 
