Odličen POST Matjaž. Mah odlični (nori) ste vsi skupaj.
:-) A vam lahko kupim pivo?
- 31 Maj 2005, 12:34
#41573
Matjaž, čestitke za uspešno premagan odpor do netekaških treningov in odlično poročilo. Si nam prihranil marsikatero urico neprijetnih lastnih spoznavanj zahtevnih triatlonskih disciplin. Stav na to temo še nekaj let zagotovo ne bom sklepal..
Seveda čestitke tudi tebi Pia, čeprav tvoji rezultati ne delujejo prav motivirajoče..mislim, na nas ostale!
BRAVO!
Seveda čestitke tudi tebi Pia, čeprav tvoji rezultati ne delujejo prav motivirajoče..mislim, na nas ostale!
BRAVO!
lp Aleš
- 01 Jun 2005, 13:46
#41697
Če se je že Matjaž potrudil s poročilom, se spodobi, da dogodke orišem še s svoje perspektive. In- hvala za čestitke .
Za tekmo sta me zakurila Aleš in Peter, s katerima smo skupaj čofotali pri Igorju. No, če si upata onadva (Aleš je ravno okreval po pljučnici in ni plaval več kot 1 mesec), grem pa še jaz… Na plavanju za začetnike (3 morske deklice/1 trenerka in 1 deček) malce omenim Matjažu in ribon ugrizne v vabo, ter se takoj prijavi in plača štartnino 60€. In spet pomislim – če si upa on, ki s kravlom ne preplava več kot 20m v kosu, ni vrag, da mi ne bi uspelo. 
Takrat se nama niti približno ni sanjalo, da se da preplavat 2.600 m brez grabljenja za rob 20m-bazena, brez davljenja in dušenja po 2min plavanja, brez stalnih izgovorov na krče v mečih, na prepozno hranjenje, na premajhna pljuča, na utrujenost po tekaških dirkah, na lenobo 
……In v bazenu nikoli nisva bila sposobna odplavat več kot 800m v kosu. Mene je panika (na skrivaj) začela grabit šele 1 teden pred dogodkom, Matjaža pa (vidno) sploh ne. Trenerka Tadeja je trening prilagajala našemu jamranju in ves čas na glas verjela v naju (kaj se je dogajalo v njeni glavi, ko je slišala za najin cilj, je pa raje nisem spraševala).
Ker sem nekaj mesecev živela v nekakšni napetosti, sem komaj čakala na ta dan in na odrešitev!
Odločitev, da gremo na tekmo 1 dan prej, je bila pametna – Matjaž je lahko bil večkrat Calvo, okusili smo malce vonja po dopustu, ogledali triathlon z MTB in razglabljali in panicirali, kako živalsko vroča dirka bo. Potem smo se basali vsak s svojo vrsto OH – eden navajen na mueslije z jogurtom in banano, drugi na kruh z marmelado, tretji na mrzle zelenjavne makarone… In tuhtali, kaj obleči; vročina, opekline po ramah, odrgnine med nogami. Vsi svetujejo, naj prej preizkusiš kombinacije na treningu, ampak še vedno si v dilemi. Sprašuješ mariborčane, ki so to (in ironmane) že dali skozi in vsak ima svoj recept in svoje izkušnje…
Plavanje – rdeče kapice so bili tokrat moški. Rumene kapice smo z obale opazovale to klofutanje in prevračanje (kot sardine v ribiški mreži ,preden jih dvignejo). 28 deklet pa po 3 min bolj umirjeno v lov za dečki. Plavanje mi je bilo v užitek, čeprav sem imela težave z orientacijo (tiste rumene boje so mi kar zginevale) in zato spet plavala pošteno cik-cak. Je bila pa proga pošteno daljša od lani, ker je imela zmagovalka kar 12 min slabši čas plavanja. Meni je morala čisto padla, ko sem (med kobacanjem iz vode) primerjala svoj rezultat z lansko prvo žensko. Napaka!
Prva menjava počasna; pa kaj, ko človek nima izkušenj. Odločitev za kolesarsko majico, ker bi bila drugače svinjsko opečena po ramah. Čez rahlo podložene kopalke pa kar TF (nepodložene) kratke pajkice. In ves čas razmišljaš, na kaj si pozabil …
Kolesarjenje z Matjažem - družabno (sva drug drugemu dajala mal potuhe), samo šajb na biciklu mi je zmanjkalo za vse tiste klance. Na najlažjo, pa stoje – pa nisem bila prepričana, če ne bom kar upeta padla z biciklom vred. Matjaževo kletje in padec sem sicer slišala, pa je bilo prestrmo, da bi se obrnila oz. ga počakala. Vedela sem, da me bo ujel in upala, da bo sploh še govoril z mano . Na biciklu sem spila 1,5l sparjene vode in 3 gele. Polivala se skoraj nisem. Vožnja v zavetrju je bila prepovedana in tega sva se panično držala tudi v šumi, ko ni bilo daleč naokoli nobenega sodnika na motorju. Ampak nekateri so se pa veselo šlepali. Je prijela grupa avstrijcev (na neuradnem treningu za Ironmana v Celovcu) 2 avstrijski tekmovalki- ki sem ju ujela na 20km in bi ju pohrustala- in so šli…in ušli za nekaj minut. Matr sem bila besna . Je razlika, če goniš sam 30km/h, al pa v grupi 40km/h. Pa še manj te zdela!
Nazaj v menjalni prostor – poln koles – popolna demotivacija. Na prvi okrepčevalnici (bili 2 na 5km krogu) sem se močno polila po glavi. V pasu nosila 2 raztopljena gela v vodi, ki pa je zavrela in svinjarije nisem mogla spit. Že res, da te kombinacije prej nisem nikoli!!!! 
poskusila (pa je s sparjeno vodo zagotovo tudi ne bi). En krog je še kar šel, potem pa napačna misel: še 15km - in v trenutku so me zadeli Lučkovi občutki iz Radencev. Motivacija popolnoma padla, glukoza v krvi tudi, tempo še bolj in ko so me začeli prehitevat še drugi, sem bila popolnoma na psu. Kar zahodila sem! Mimo je pritekla Mojca in povedala, da je njen zadnji krog – jaz pa še 2 do konca (10km) in še bolj me je zabilo v asfalt. Bi rabila mal cukra ,pa mal spodbujanja…O kakšnih etapnih ciljih niti govora, da bi koga lovila pa še manj. Čist down! Mislila sem, da bo tek moja najboljša disciplina in se bo dalo z njim kaj nadomestit, je bil pa KATASTROFA.
Ker sem se na vsaki postaji zalila z vodo, sem imela superge prav natopljene. V njih je čmokotalo, zato me je ves čas skrbelo, kakšne kapitalne žulje bom pridelala….
Celih 20km brez gela oz sladkorja, samo na vodi. 15km sem imela bodec, pa še nekaj me je matral, pa nisem vedela, al sem lačna, al me na WC, al me trebušne mišice bolijo, al me Polarjev trak tišči… Podn! In ker ni bilo nobene kontrole, so se nekatere kar mal z avtom vozile (prej jih ni bilo 1km za mano, potem so pa mimo mene odgalopirale s tempom za 5km dirko…)
Prihod v cilj med zadnjimi, ko so organizatorji že pospravljali stvari (itak so začeli pospravljat kmalu po prihodu zmagovalca). No, tam je bila pa Coca-cola, da me je spravila iz hipe! Žal prepozno za boljši tek. In potem zagledam Matjaža v rešilcu vsega skurjenega. Tone Škrlep poroča o zdravstvenem stanju, odkimava z glavo, ko zve, da sem tekla brez gelov in mi vseeno čestita z besedami: glavo imaš na pravem mestu, uspelo ti je! Te besede so me spet postavile na noge (zbrcale iz depresije). Saj res, kar nekaj jih je odstopilo...
Na razglasitvi, podprti s testeninami, je naša miza dobila največ pokalov in kolajn. Slovenci smo se seveda (že prejšnji dan)takoj spoznali ,združili in bučno ploskali našim dobitnikom.
Kaj sem se na tej tekmi naučila?
Dobra družba je pomembna! Na tekmo pojdi z ljudmi, ki ti zares odgovarjajo. Mi smo se dobro ujeli. Če od prej veš, da je sotekmovalec paničar, nervoznjak, komplikator oz. težak, pojdi raje sam. Duševni mir je pomemben. Ne uči se tolerance na takih preizkušnjah!
Dobro premisli kdaj, kaj in koliko jesti – rezervni gel v žepu nujen! Ne zanašaj se, da bo na okrepčevalnicah ostalo še kaj zate… Med dirko se drži prehranjevalnega plana, četudi nisi lačen oz.žejen. Ko boš, bo itak prepozno!
Ne živciraj se, če imaš vodo v supergah.
Ne primerjaj lanskih rezultatov plavanja – saj ne morejo 2x postavit boje na isto mesto
Ne sekiraj se za stvari, ki jih ne moreš spremeniti (Erov malce pozni nasvet). Klancev ne moreš poravnati, goljufanja ne moreš preprečiti…
Ne sugeriraj si slabih stvari in ne pusti, da te drugi tekmovalci demotivirajo. Tam si otok zase in ne primerjaj se z nikomer!
po vsem tem še bolj OBČUDUJEM IN SPOŠTUJEM VSE IRON(WO)MAN-e - RES SO CARJI!!!
Hvala Matjažu, Nataši, trenerki Tadeji, našim navijačem v Grazu in vsem forumovcem, s katerimi sem obračala km do zdaj…. .
P.S Apetiti so se pa povečali….
Za tekmo sta me zakurila Aleš in Peter, s katerima smo skupaj čofotali pri Igorju. No, če si upata onadva (Aleš je ravno okreval po pljučnici in ni plaval več kot 1 mesec), grem pa še jaz… Na plavanju za začetnike (3 morske deklice/1 trenerka in 1 deček) malce omenim Matjažu in ribon ugrizne v vabo, ter se takoj prijavi in plača štartnino 60€. In spet pomislim – če si upa on, ki s kravlom ne preplava več kot 20m v kosu, ni vrag, da mi ne bi uspelo. Takrat se nama niti približno ni sanjalo, da se da preplavat 2.600 m brez grabljenja za rob 20m-bazena, brez davljenja in dušenja po 2min plavanja, brez stalnih izgovorov na krče v mečih, na prepozno hranjenje, na premajhna pljuča, na utrujenost po tekaških dirkah, na lenobo ……In v bazenu nikoli nisva bila sposobna odplavat več kot 800m v kosu. Mene je panika (na skrivaj) začela grabit šele 1 teden pred dogodkom, Matjaža pa (vidno) sploh ne. Trenerka Tadeja je trening prilagajala našemu jamranju in ves čas na glas verjela v naju (kaj se je dogajalo v njeni glavi, ko je slišala za najin cilj, je pa raje nisem spraševala).
Ker sem nekaj mesecev živela v nekakšni napetosti, sem komaj čakala na ta dan in na odrešitev!
Odločitev, da gremo na tekmo 1 dan prej, je bila pametna – Matjaž je lahko bil večkrat Calvo, okusili smo malce vonja po dopustu, ogledali triathlon z MTB in razglabljali in panicirali, kako živalsko vroča dirka bo. Potem smo se basali vsak s svojo vrsto OH – eden navajen na mueslije z jogurtom in banano, drugi na kruh z marmelado, tretji na mrzle zelenjavne makarone… In tuhtali, kaj obleči; vročina, opekline po ramah, odrgnine med nogami. Vsi svetujejo, naj prej preizkusiš kombinacije na treningu, ampak še vedno si v dilemi. Sprašuješ mariborčane, ki so to (in ironmane) že dali skozi in vsak ima svoj recept in svoje izkušnje…
Plavanje – rdeče kapice so bili tokrat moški. Rumene kapice smo z obale opazovale to klofutanje in prevračanje (kot sardine v ribiški mreži ,preden jih dvignejo). 28 deklet pa po 3 min bolj umirjeno v lov za dečki. Plavanje mi je bilo v užitek, čeprav sem imela težave z orientacijo (tiste rumene boje so mi kar zginevale) in zato spet plavala pošteno cik-cak. Je bila pa proga pošteno daljša od lani, ker je imela zmagovalka kar 12 min slabši čas plavanja. Meni je morala čisto padla, ko sem (med kobacanjem iz vode) primerjala svoj rezultat z lansko prvo žensko. Napaka!
Prva menjava počasna; pa kaj, ko človek nima izkušenj. Odločitev za kolesarsko majico, ker bi bila drugače svinjsko opečena po ramah. Čez rahlo podložene kopalke pa kar TF (nepodložene) kratke pajkice. In ves čas razmišljaš, na kaj si pozabil …
Kolesarjenje z Matjažem - družabno (sva drug drugemu dajala mal potuhe), samo šajb na biciklu mi je zmanjkalo za vse tiste klance. Na najlažjo, pa stoje – pa nisem bila prepričana, če ne bom kar upeta padla z biciklom vred. Matjaževo kletje in padec sem sicer slišala, pa je bilo prestrmo, da bi se obrnila oz. ga počakala. Vedela sem, da me bo ujel in upala, da bo sploh še govoril z mano . Na biciklu sem spila 1,5l sparjene vode in 3 gele. Polivala se skoraj nisem. Vožnja v zavetrju je bila prepovedana in tega sva se panično držala tudi v šumi, ko ni bilo daleč naokoli nobenega sodnika na motorju. Ampak nekateri so se pa veselo šlepali. Je prijela grupa avstrijcev (na neuradnem treningu za Ironmana v Celovcu) 2 avstrijski tekmovalki- ki sem ju ujela na 20km in bi ju pohrustala- in so šli…in ušli za nekaj minut. Matr sem bila besna . Je razlika, če goniš sam 30km/h, al pa v grupi 40km/h. Pa še manj te zdela!
Nazaj v menjalni prostor – poln koles – popolna demotivacija. Na prvi okrepčevalnici (bili 2 na 5km krogu) sem se močno polila po glavi. V pasu nosila 2 raztopljena gela v vodi, ki pa je zavrela in svinjarije nisem mogla spit. Že res, da te kombinacije prej nisem nikoli!!!! poskusila (pa je s sparjeno vodo zagotovo tudi ne bi). En krog je še kar šel, potem pa napačna misel: še 15km - in v trenutku so me zadeli Lučkovi občutki iz Radencev. Motivacija popolnoma padla, glukoza v krvi tudi, tempo še bolj in ko so me začeli prehitevat še drugi, sem bila popolnoma na psu. Kar zahodila sem! Mimo je pritekla Mojca in povedala, da je njen zadnji krog – jaz pa še 2 do konca (10km) in še bolj me je zabilo v asfalt. Bi rabila mal cukra ,pa mal spodbujanja…O kakšnih etapnih ciljih niti govora, da bi koga lovila pa še manj. Čist down! Mislila sem, da bo tek moja najboljša disciplina in se bo dalo z njim kaj nadomestit, je bil pa KATASTROFA.
Ker sem se na vsaki postaji zalila z vodo, sem imela superge prav natopljene. V njih je čmokotalo, zato me je ves čas skrbelo, kakšne kapitalne žulje bom pridelala….
Celih 20km brez gela oz sladkorja, samo na vodi. 15km sem imela bodec, pa še nekaj me je matral, pa nisem vedela, al sem lačna, al me na WC, al me trebušne mišice bolijo, al me Polarjev trak tišči… Podn! In ker ni bilo nobene kontrole, so se nekatere kar mal z avtom vozile (prej jih ni bilo 1km za mano, potem so pa mimo mene odgalopirale s tempom za 5km dirko…)
Prihod v cilj med zadnjimi, ko so organizatorji že pospravljali stvari (itak so začeli pospravljat kmalu po prihodu zmagovalca). No, tam je bila pa Coca-cola, da me je spravila iz hipe! Žal prepozno za boljši tek. In potem zagledam Matjaža v rešilcu vsega skurjenega. Tone Škrlep poroča o zdravstvenem stanju, odkimava z glavo, ko zve, da sem tekla brez gelov in mi vseeno čestita z besedami: glavo imaš na pravem mestu, uspelo ti je! Te besede so me spet postavile na noge (zbrcale iz depresije). Saj res, kar nekaj jih je odstopilo...
Na razglasitvi, podprti s testeninami, je naša miza dobila največ pokalov in kolajn. Slovenci smo se seveda (že prejšnji dan)takoj spoznali ,združili in bučno ploskali našim dobitnikom.
Kaj sem se na tej tekmi naučila?
Dobra družba je pomembna! Na tekmo pojdi z ljudmi, ki ti zares odgovarjajo. Mi smo se dobro ujeli. Če od prej veš, da je sotekmovalec paničar, nervoznjak, komplikator oz. težak, pojdi raje sam. Duševni mir je pomemben. Ne uči se tolerance na takih preizkušnjah!
Dobro premisli kdaj, kaj in koliko jesti – rezervni gel v žepu nujen! Ne zanašaj se, da bo na okrepčevalnicah ostalo še kaj zate… Med dirko se drži prehranjevalnega plana, četudi nisi lačen oz.žejen. Ko boš, bo itak prepozno!
Ne živciraj se, če imaš vodo v supergah.
Ne primerjaj lanskih rezultatov plavanja – saj ne morejo 2x postavit boje na isto mesto
Ne sekiraj se za stvari, ki jih ne moreš spremeniti (Erov malce pozni nasvet). Klancev ne moreš poravnati, goljufanja ne moreš preprečiti…
Ne sugeriraj si slabih stvari in ne pusti, da te drugi tekmovalci demotivirajo. Tam si otok zase in ne primerjaj se z nikomer!
po vsem tem še bolj OBČUDUJEM IN SPOŠTUJEM VSE IRON(WO)MAN-e - RES SO CARJI!!!
Hvala Matjažu, Nataši, trenerki Tadeji, našim navijačem v Grazu in vsem forumovcem, s katerimi sem obračala km do zdaj…. .
P.S Apetiti so se pa povečali….
Nazadnje spremenil pia, dne 01 Jun 2005, 19:05, skupaj popravljeno 1 krat.
Life is what you make of it!
- 01 Jun 2005, 14:08
#41712
Mene so tele vaše dogodiščine tako prevzele, da sem celo noč sanjala (predvsem) totalne bedarije o "moji" ironmanski preizkušnji. Med "sanjskimi" cvetkami je bila tudi ta, da sem bila na startu Ironmana v neki zakotni dalmatinski vasici v potapljaški obleki in jeklenkami s kisikom. Mimo prikolesari Pia že na enem stotem kilometru in me okrca, da bom hitreje plavala po gladini vode, kot v globini... pa ji jaz razlagam, da pac ne znam kravla in bo bolje slo "spodaj"...Se kar bojim prihodnjih sanj... .
ironmanski preizkušnji. Med "sanjskimi" cvetkami je bila tudi ta, da sem bila na startu Ironmana v neki zakotni dalmatinski vasici v potapljaški obleki in jeklenkami s kisikom. Mimo prikolesari Pia že na enem stotem kilometru in me okrca, da bom hitreje plavala po gladini vode, kot v globini... pa ji jaz razlagam, da pac ne znam kravla in bo bolje slo "spodaj"...Se kar bojim prihodnjih sanj... .
- 01 Jun 2005, 20:13
#41750
Ja PIA tudi z moje strani čestit kar ste vse skupaj preživeli in doživeli.To bi se lahko zapisalo v anale Tekaškega foruma.
Veliko kar si napsila o občutkih za dirko je res.Posebej to pojdi z tistim, ki te ne bodo spravljali ob živce in kaki paničarji in podobno, res je vse to.
ČAO!
Veliko kar si napsila o občutkih za dirko je res.Posebej to pojdi z tistim, ki te ne bodo spravljali ob živce in kaki paničarji in podobno, res je vse to.
ČAO!
VESELI BOMO VAŠIH KOMENTARJEV in PREDLOGOV GLEDE NOVEGA PORTALA