- 11 Sep 2005, 09:52
#50862
Evo, še jaz,
organizatorje ste pohvalili že predhodniki in vse drži. Najbolj sem bil vesel, ker je okrepčevalnic res dovolj, tako da s seboj ni potrebno nositi ničesar, ne hrane, ne pijače. Všeč mi je bilo, ker je precej proge take, da tudi mi turisti lahko tečemo. Imel sem občutek, da sem res na gorskem teku in ne pohodu. Naslednje leto zanesljivo spet pridem.
Drugače pa mi je včeraj 33km popolnoma zadostovalo in zadnja dva kilometra teka po soncu
sta bila bolj mučna kot prej cela proga.
Edina posledica teka so močne bolečine v predelu reber zaradi spektakularnega padca kakšnih 8 km pred ciljem. Dejansko si moral biti precej skoncentriran, sicer je lahko hitro sledil padec. Kakšne tri metre pred menoj je bil še en tekač, pa se pri mojem padcu ni niti obrnil, da bi pogledal, če je vse v redu. Kljub temu, da je ropotalo, kot bi zasilno pristajal Boeing 737.
Toliko od mene
LPT1
organizatorje ste pohvalili že predhodniki in vse drži. Najbolj sem bil vesel, ker je okrepčevalnic res dovolj, tako da s seboj ni potrebno nositi ničesar, ne hrane, ne pijače. Všeč mi je bilo, ker je precej proge take, da tudi mi turisti lahko tečemo. Imel sem občutek, da sem res na gorskem teku in ne pohodu. Naslednje leto zanesljivo spet pridem.
Drugače pa mi je včeraj 33km popolnoma zadostovalo in zadnja dva kilometra teka po soncu
sta bila bolj mučna kot prej cela proga.
Edina posledica teka so močne bolečine v predelu reber zaradi spektakularnega padca kakšnih 8 km pred ciljem. Dejansko si moral biti precej skoncentriran, sicer je lahko hitro sledil padec. Kakšne tri metre pred menoj je bil še en tekač, pa se pri mojem padcu ni niti obrnil, da bi pogledal, če je vse v redu. Kljub temu, da je ropotalo, kot bi zasilno pristajal Boeing 737.
Toliko od mene
LPT1
. Hvala vsem, me je kar roka bolela od rokovanju s skoraj kompletnim TF-jem - ja težko je breme slave, zato raje ostajam v varnem in neopaznem ozadju 
) in na 35km Žine in TanjaO 
Pozimi sva šla na pohod po poti SAM in moram priznati, da je bilo po snegu dobrih 8 ur hoje kar naporne, a sva se po tihem že takrat odločila, da greva poskusit srečo. Čas metle tudi ni tako kratek, da se ji ne bi dalo s hitro hojo ubežati 
. Na Kofcah me je čakal moj tast z geli, pijačo, oblačili, fotoaparatom, predvsem pa bodrilno besedo in že sem šla naprej. Do Dolgih njiv je bilo res zelo lepo, sploh za nas, ki smo zaljubljeni v gore. Res nori razgledi. Spet sem tekla precej sama, lepo mi je šlo, včasih sem se malce panično začela spraševati, če sem še na pravi poti, pa sem takoj zagledala odrešilni rdeči trak. In ko sem pomislila, da bo morda pasalo kaj spiti, me je že pozdravila naslednja okrepčevalnica z vsem mogočim, predvsem pa prijaznimi ljudmi, s katerimi smo vedno kakšno rekli! Spust je bil malce zoprn, vlekel se je kot hudič, zraven sem razmišljala, da tečem več časa kot kdaj koli (ure nisem imela). Prepričana sem bila, da sem spregledala oznako za zadnjih 5km, potem čez lep čas pa jo zagledam... Ko sem se znašla pred cerkvijo, mi je šlo od sreče kar na jok, ker sem vedela, da sem blizu cilja in da mi bo USPELO! Še dooolga zadnja dva kilometra in navdušena množica ljudi, milijon čestitk od forumovcev, raznežena moja mati, ponosen ata, pes, ki me je vedno enako vesel (zato mi ni treba pretečt 50km 
