Hiter let do Podgorice. Že v avionu so ob pogledu na prostrana pobočja krša oživeli spomini na služenje vojaščine v Nikšiču.
Na letališču nas je pričakal prijazen Stojan, med potjo je pokazal kako lahko tudi zgledajo obvoznice v Črni Gori.
Hotel je pod malo vzpetino Ljubović/113 metrov in.. ja tini,tek do vrha če biti do godine../,tak ta pravi, narejen in opremljen v stilu 'zlatih' osemdesetih.
Na hitro smo se peš odpravili do mesta;jugo nasprotja-ropotajoče stoenke,smrdeči avtobusi,vmes najnovejši S mercedesi. Tudi zgradbe v teh skrajnostih;nekaj napol porušenih blokov in ultra moderen viseči most. Pod njim pa kristalno čista Morača,a žal na bregovih vse polno smeti.
Previdno tipanje za nikšičkim je hitro odkrilo pijačo teh treh dni-nik gold..
Nazaj grede nas je zapustil smisel za orientacijo in ker smo bili gorenjci skoraj v večini, gladko zavrnemo prijazno ponudbo peš vodenja do hotela za 1 eur po osebi..saj se vam lahko zdi,da jih vseeno nismo prinesli domov..
Za en euro (uradna valuta v ČG) dobiš lahko poleg omenjenega vodenja eno pivo ali odlično pleskavico s prilogami ali dojče kofi. In lepo prosim, da ne bi kdo tam naročal turške kave..
V soboto smo iskali primerno hrano..naju s tinijem je 'ujel' en natakar bifeja, kjer sva nameravala le odtočit in popit po enga nika. Najprej naju je zbaril za porciju njeguševog pršuta sa sirom i maslinama, pol nama je prinesel še dve porciji dimljenega šarana..saj ne da bi se branila,sva mu ves čas pritrjevala v 'par ekselanse' vzdihljajih in nazdravljanjih dobrodošlice..
Kosili smo špagete z veliiiko omake, ki smo jih našli po dolgem iskanju. Saj špagete so imeli, sam edini kuhar, ki jih je znal pripravit je bil že dva tedna odsoten (uff, nisem vedel, da znam pripravit tako zahteven obrok..)
V hotelu so se prilagodili našim željam in nam za večerjo spekli postrvi z rižem.
Jutro na dan tekme je postreglo s prelepim sončnim vzhodom. Na zajtrku vse polno takih in drugačnih vrečk, vsak je mešal v mleko nekaj svojega..
Ob devetih, ko smo se odpravili proti Trgu Republike je bilo že prijetno toplo. Organizatorje smo spomnili na oddajo obleke na štartu, mal sprehoda do prvega grmovja in maratonci ogreti s toplim soncem so se podali na štart. Midva z Lojzetom pa v eno razmajano trolo.
Vožnja do štarta v Danilogradu je trajala več ko pol ure, Lojze je rekel, da so se ves čas slišali ležaji, k je šofer tko nažigal po klancih navzdol.. Malo pred enajsto je bilo muk konec, še skok do Zete in na štartu smo se že začeli zbirati softiči; če lahko onim k tečejo 1.07 tko rečemo..
Ves čas sem čakal, kdaj se bodo pojavili maratonci; na oni "šemi staze" je namreč prikazano, da pritečejo do Danilovgrada in se potem skupaj podamo proti Podgorici. Seveda jih ni bilo..
Štart je bil primerno hiter-mal klančka navzdol in takoj prva ravnina. Ravno ko so mi ta prvi ušli za par sto metrov me dohitijo štiri ta hitre punce z Lojzetom. En čas tečeva z njimi, sam kaj k jo one žgejo z mal pod 4/km. Še zdaj mi je žal, da me ni Lojze mal sunil nekam in pognal naprej. Tko pa midva nadaljujeva copa, copa počasi proti prvi vodni postojanki..
Proga je tekla ves čas v ravni črti ob Zeti, ob njej nekaj propadlih obratov, vojašnica, nekaj neverjetnih vil.
Ko smo se približali Podgorici smo zavili v senco bližnjih hribov. Cesta pa je šla ves čas gor-dol (vsaj tko je pokazal Garmin in Lojzetov spomin). Dejstvo pa je, da smo štartali na 60 m nadmorske višine in zaključili na petdesetih..
Moj čas še ne bi bil tko slab, če ne bi organizator malo pred ciljem naredil še pentlje ob Ribnici; in je šel po zlu tudi rezervni plan-vsaj pod 1.30..
V cilju so se nekateri prepustili nežnemu glajenju, jaz sem se raje basal s sendviči..
Prve analize so sledile v hotelu. Dane Korica je pokazal neverjetno mero poznavanja SLO atletov, z enciklopedičnim znanjem se mu je lahko približal le Lojze. Obljubil je, da prvič ko pride v Slovenijo z nami odteče en krog na Brdu.
Mi smo se zvečer podali še na polnjenje vseh ostalih zalog v mesto. Oba dneva smo ogledovali en lokal z roštiljem in v nedeljo smo prav boječe povprašali če imajo đigerice na žaru. In ker smo dobili všečen odgovor smo tu preizkusili nekaj mesnih specialitet. Seveda brez obiska lokala "Daša" na korzu tudi tokrat ni šlo. In nazaj grede še pleska, burek; tko da ni čist nič čudno če je doma tehtnica pokazala +3kg.
Zadnji dan je minil bistveno bolj mirno; kavica v znanem lokalu sprehod do mesta, zadnji hitri nakupi, še malo šarana (žal sva se s tinijem odpovedala "fiiinim kolaaačima"). Na pošti smo pokupili vseh šest kartic, ki so jih še imeli, Lojze je v promet spravil svojega Garmina in že nas je Janko odpeljal proti letališču. Tko sva si tudi midva z Lojzetom lahko ogledala traso prihodnjeletnega maratona. Ja dve majci, dve diplomi in štart brez štartnine je tudi mene prepričalo..
Z avtobusom, pa vmes še mal Cetinja, mogoče Tara z Durmitorjem; bi znalo biti zelo zanimivo!
Drugače pa - lušn tek, še boljše obtekaške aktivnosti in odlična družba. Kdaj spet, kdaj spet?!
!
sam basal ste se... 
a kar odpremo listo prijav za bus "Podgorica 2006"?
