Fino je blo. Občutki pa mešani:
Vreme super, čisto po mojem okusu - hladno in sončno. Zjutraj še pasje mraz, potem se počasi ogreva - še pet minut pred štartom sem šibal na avtobus zamenjat dolge pajkice s kratkimi hlačami, kar je bila jako pametna poteza (ne da bi se hvalil
). Tečt je bilo čudovito, kar letelo je - ok, na kakšnem 5 km se mi sicer nekaj oglaša mečna mišica na levi nogi ampak to sigurno ni nič posebnega. Na 10 km se res sprostim in grem tudi 10 sek/km hitreje kot prej - se počutim kot bi kvihte odložil – no ja, tista mišica že kar boli ampak itak da bo. Nekje med 15 – 16 km pa zatulim, pekoča bolečina (kdo ugane kje
), skačem po eni nogi, se ustavim, nekaj masiram, raztegujem in hodim. Mi je jasno, da bo počasi konec teka zame, no ker je ravno okrepčevalnica, popijem in počasi počasi probam stečt in čim manj obremenjevat levo nogo (vinetu kje si ?). Tako z bolečinami in krevsanjem še kar sestavim nekaj teku podobnega in spačenega obraza nadaljujem do cilja. Srečam še Natašo, ki jo, namesto da bi me zbrcala v cilj, najbolj skrbi, če bom ok za analizo
. Kljub vsemu ji malo pojamram (zelo pomaga) in končno se prikaže cilj, kjer zahvaljujoč najglasnejšim navijačicam v Palmanovi (a bogami i šire
) tudi v velikem stilu zaključim.
Čas pa kljub vsem težavam (ali ravno zato ?) zame odličen. Izboljšanje osebnega rekorda za debele 4 minute, s tem, da nisem bil v cilju, izvzemši levo nogo (runneru ?), prav nič utrujen. Neverjetno. Ne vem a je tam zrak drugačen, ali kaj ?
Na avtobusu me Vilko oskrbi s kremo, Igor pa z masažo boleče noge, ki jo moško zdržim brez trzaja mišice na obrazu, kaj šele da bi tulil (vinetu, uči se
).
Moja prva tekaška poškodba (se počutim kot bruc, ki je padel prvi izpit in zato postal študent) mi zapoveduje zimski spanec. Ni problema. Dosežen čas me bo vmes prijetno grel in če bo vse po sreči, se vidimo na Dolskem.
primus
PS: zdaj pa le na plano z ustreznimi plemiškimi nazivi za Perota, ki je uspešno zvozil vso organizacijo - mi mu je z vsemi odpovedmi in spremembami nismo prav nič olajšali. Za isto ceno smo dobili še nočni (vodeni
) ogled Vrhnike !
PPS: nekaj se bo treba spomnit še za navijaško ekipo – to je bilo enostavno potrebno doživet !
Cankarjeva mama - naša prva polmaratonka (v gumijastih škornjih) ali pa 'Yeah ! Štau !!' - to je le nekaj izmed nepozabnih...
If you want to run, then run a mile.
If you want to experience another life, run a marathon.
- Emil Zatopek
!! Maraton me je utrudil!! 
