Ojla!
Pa smo jo oddelali, tole Sežano!
Sem bila sicer celo zimo lepo pridna in tekla, ampak zamenjava »zimskih gum« (beri gore-tex superg) za »letne« na dan prireditve (in to skoraj deviške

)…mah, kaj čem razlagat, itak da ni bilo glih najpametneje

, kar sem kdaj naredila…in rezultat je bil EN OGROMOM VODEN ŽULJ

.
Hvala ti Pegaz

, da si celo pot vztrajal z menoj. Po 16km, ko se je moja vodena blazina formirala v vsej svoji lepoti, mi je dejansko morala čist padla

(bolečine nekako še kar dobro prenašam, ampak psiha pa trpi) in če ne bi bilo Pegaza, bi moj neslavni rezultat bil vsaj še za pet minut slabši
Ampak na cilju človek potem na endorfinih

pozabi na vse hudo (ne bom razlagala kaj je bilo ponoči, ko me je saniran žulj tako bolel, da nisem mogla spati

…ampak to je druga zgodba…). Tuš s toplo vodo v garderobi je bil prava poezija

… in na sploh celotna organizacija Sežane je bila fantastična!
Na analizi pa klasično luštno

; spet spoznala par novih ljudi – Raziskovalca, novo pridobitev Golade … vidim, da se je moje moško spremstvo v moji odsotnosti prav razbohtelo in da je zadnji čas, da pridem spet uravnotežiti energije

. Sem že čist preveč zamudila. Slonči, prihajam!
Po dolgem času sem spet videla Lučkota, ki se je sicer nekaj pritoževal nad zimsko sezono, ampak jaz verjamem, da bo en-dva tri spet v formi…s Tjašo pa sva po lepi slovenski navadi hitro našli skupno znanko in nasploh luštno poklepetali.
Potem pa se mi je začel prikazovati kavč pred očmi in čas je bil, da grem domov. Joj, kaj se je bilo luštno uležt!
Pozdravček vsem, super ste
Snežinka